V Murski Soboti predstavili obsežno monografijo o Edvardu Kardelju, katerega so „naključno“ ustrelili na lovu v Sremu
Založba Beletrina in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija sta ob izidu novega monumentalnega dela dr. Jožeta Pirjevca, težko pričakovane monografije Kardelj: socialistični utopist na oblasti, v soboškem gradu pripravili pogovor z avtorjem. Pogovor o eni najvplivnejših in najspornejših osebnosti jugoslovanskega 20. stoletja je vodil zgodovinar dr. Jure Ramšak. Monografija, ki jo je izdala založba Beletrina, na več kot 850 straneh razgrne najbolj ustvarjalno in hkrati najbolj sporno obdobje v življenju enega ključnih snovalcev jugoslovanskega socializma, Edvarda Kardelja (1910–1979). Pirjevec se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma.
Kot predvojni revolucionar, osrednji jugoslovanski ideolog in vpliven politik je Kardelj verjel, da je poklican, da Marxovo doktrino dogradi s praktičnim načrtom, kako naj se socializem po uveljavitvi diktature proletariata razvije v komunizem. Skozi dramatičen in intelektualno zahteven prikaz spremljamo njegovo prizadevanje, polno porazov, ponižanj, sporov s tovariši in teoretskih obratov, ki se na koncu zalomi v spoznanje, da Jugoslavija ni bila zrela za njegovo utopijo. Monografija je opremljena z znanstvenim aparatom in slikovnim gradivom ter nudi poglobljen vpogled v dogajanje, ki je zaznamovalo 20. stoletje. »Ves čas je bila politična moč pri Titu, medtem ko so partijski veljaki odhajali in prihajali v skladu z njegovo milostjo. Edini, ki je skoraj nepretrgoma do smrti z njim delil oblast, je bil Edvard Kardelj,« pravi med drugim avtor knjige.
Kardelj je veljal za drugega človeka socialistične Jugoslavije, Titovega naslednika. Državo je zaznamoval kot ideolog in avtor ustav ter sooblikovalec politike neuvrščenosti. V pogovoru sta dr. Jože Pirjevec in dr. Jure Ramšak razkrila več zanimivosti iz življenja indelovanja Kardelja. Avtor je pojasnil, da je Kardelj odločilno dopolnjeval Tita in da sta bila drug drugemu koristna. Kardelj je bil s Titom pripravljen sodelovati tudi, ko se nista strinjala, Tito pa mu je pogosto popuščal in mu sledil. Pirjevec je razkril tudi izseke iz Kardeljeve mladosti. Imel je zelo inteligentno mater in se v zelo zgodnji mladosti vključil v politično življenje. Pri 15 letih je že imel izdelan svoj ideološki koncept. Kmalu po učiteljišču je bil prvič zaprt ter okusil psihično in fizično mučenje. Nadaljeval je s političnim delom in postal vodilni intelektualec svojega časa. Bil je ena vodilnih osebnosti OF. V času vojne je najbolje poznal jugoslovansko stvarnost, celo bolje kot Tito, saj je bil stalno na poti in postal njegov najožji sodelavec. Potem ko je novembra 1944 odšel v
Moskvo na srečanje s Stalinom, je postal poglavitni oblikovalec jugoslovanske politike. Pogovarjala sta se tudi o njegovem povojnem delovanju, ko je delal v diplomaciji in se boril za meje. Opozarjal je na preveliko navezanost na Sovjetsko zvezo, kar je vplivalo na odnose med Jugoslavijo in Rusijo. Menil je, da je treba postaviti temelje socializma drugače kot v Sovjetski zvezi, kjer imajo azijske korenine in so daleč od evropske tradicije, zato je potrebna nova, drugačna pot v socializem. Sovjeti so se jugoslovanskega eksperimenta bali. Če bi uspel, bi se izkazalo, da njihov sistem ne drži in bi lahko eksperiment okužil tudi druge države. Kasneje je to pripeljalo do razkolov s Titom, s katerim nista mogla več sodelovati. Nastala je celo ideja o likvidaciji Kardelja, a do tega kasneje ni prišlo, saj ljudje tega ne bi razumeli, zato so ga le nadzorovali.
Dotaknila sta se tudi t.i. lovskega incidenta. Kardelj se je leta 1961 udeležil lova v Sremu, ki so se ga udeležili najvišji partijski funkcionarji. Izstrelek, namenjen fazanu, je končal v njegovi glavi, nekaj milimetrov od malih možganov. Čeprav so za lov na fazane uporabljali šibre, se je v Kardeljevi glavi znašla krogla, primerna za lov na medvede. Strelec je bil Jovan Veselinov, ki je slovel kot izjemno slab strelec. Kardelj je nato z družino odšel v London, po več tednih pa se je vendarle vrnil v vrh jugoslovanske politike, sodeloval pri rušenju Rankovića in neuradno postal Titov naslednik. Veliko Pirjevec v monografiji poseben del namenja sodelovanju Kardelja z akademikom Antonom Vratušo, s katerim sta si bila blizu in sodelovala že po 2. svetovni vojni (Pariška konferenca). Vratuša je bil med leti 1953–65 kot državni podsekretar šef kabineta podpredsednika zvezne vlade oz. (od 1963) predsednika zvezne skupščine, kar je bil v tem času Kardelj. Po Kardeljevi smrti leta 1979 je Vratuša prevzel vlogo glavnega urednika njegovih zbranih del in bil eden najvidnejših interpretov njegovega dela. Po smrti je Kardelj postal pozabljen. A Pirjevec pravi, da ga bomo znova začeli odkrivati, ker ima s svojimi idejami velik pomen v razvoju socialistične misli 20. stoletja. Bil je utopist, posebnost v zgodovini človeštva. Veliko svojih idej je udejanjil. Ostala je njegova znana misel: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.«
Prof. dr. Jože Pirjevec (1940) je po diplomi na tržaški univerzi, podiplomskem študiju na Scuola Normale Superiore di Pisa in na Diplomatski akademiji na Dunaju doktoriral še na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zgodovino vzhodne Evrope je poučeval na fakultetah za politične vede v Pisi in Padovi ter na tržaški Filozofski fakulteti, zgodovino sodobne Evrope pa na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. S pomočjo prestižnih štipendij je pogosto raziskoval v evropskih in ameriških arhivih in knjižnicah. Med njegovimi monografijami so med drugim študija Jugoslovanske vojne 1991–2001, biografija Tito in tovariši, ki je izšla v 11 jezikih, in knjiga Partizani, objavljena tudi v hrvaščini in angleščini. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
„Fazana“ Kardelja je nekdo zadel v bližini malih možganov…
Zgodilo se je v Sremu, konec januarja 1961, ko so se na lovu na fazane sestali najvišji partijski funkcionarji. Priljubljeno in prijetno razvedrilo jugoslovanskih partijcev je prekinil incident, ko je eden od nabojev zgrešil fazana in v glavo zadel nikogar drugega kot Edvarda Kardelja. Čeprav so za lov na fazane uporabljali šibre, se je v Kardeljevi glavi znašla krogla, primerna za lov na medvede. Na srečo ideološkega arhitekta jugoslovanskega socializma se je izstrelek ustavil le nekaj milimetrov od malih možganov. Kmalu naj bi se tudi izvedelo, kdo je streljal. To je bil Jovan Veselinov, ki pa je slovel kot izjemno slab strelec. Tukaj se seveda postavlja vprašanje, zakaj so za atentatorja izbrali tako nezanesljivega eksekutorja. Kakorkoli, takoj ko si je Kardelj po približno dveh mesecih opomogel, je z družino odšel v London, o tem pa ni obvestil nikogar iz partije. Po več tednih kolebanja in premišljevanja se je vendarle vrnil v Jugoslavijo.
Ker Kardelja več mesecev ni bilo na spregled, poleg tega se je šušljalo o njegovem begu v London, naj bi bilo Titu vse skupaj zelo neprijetno, zato je »tovariš Stari« organiziral nov lov, tokrat na gamse, na katerega je povabil Kardelja, Rankovića in Veselinova. Trije veljaki so tovariško pozirali na fotografiji, ki se je naslednjega dne pojavila na naslovnicah jugoslovanskih časopisov. Kljub zapletom se je Kardelj vrnil v vrh jugoslovanske politike, sodeloval pri rušenju Rankovića in neuradno postal Titov naslednik. Pomembno vlogo v jugoslovanskem političnem življenju je igral vse do smrti 10. februarja 1979. Umrl je torej 83 dni pred Titom (4.5.1980).
Predstavitev Kardeljeve monografije je pritegnil lepo pozornost (Foto: Novi mediji)