Mineva 30 let odkar je bil umorjen dobrotnik, dimnikar, inovator in politik Ivan Kramberger, kateremu se bodo vsaj delno oddolžili tudi njegovi Radgončani
Dobrotniku iz Negove Ivanu Krambergerju se bodo poklonili jutri ob 30-letnici njegove smrti Njegov sin Ivan mlajši: Pri osamosvojitvi Slovenije je imel veliko večjo vlogo, kot mu pripisujejo učbeniki
Kot da je bilo lani, a zgodilo se je pred natanko tremi desetletji. Na jutrišnji dan je bila takrat v Jurovskem Dolu prelita prva kri slovenske demokracije, kot so nekateri poimenovali umor dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja. Niti danes marsikdo ne more verjeti, koliko njegovih besed se je uresničilo. Čeprav je bil formalno neizobražen, je imel v marsičem prav, ko je govoril: Ljudje, odprite oči; Slovenci, naredimo nekaj pametnega zase!
Odlikoval ga je Tito
Med številnimi velikimi ljudmi, ki jim je slikovita Negova nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet, je bil on eden osrednjih. Njegov rojstni kraj je sicer Ženjak pri Benediktu. Materi Jožefi in očetu Francu se je rodil 4. maja 1936 – na isti dan 44 let pozneje je umrl njegov vzornik Tito. V družini je bilo enajst otrok, in vsi so morali zgodaj od doma, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači, je pasel pri kmetu v Voličini. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki ga je namolzel pri kravi Šeki. Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. Po končani osnovni šoli je bil nekaj let vajenec pri dimnikarskem mojstru Papiču. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani, dimnikarsko delo nato opravljal v Celju in se spet vrnil k Papiču. Ko je bilo treba v vojsko, se je zaljubil, in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu, današnji Podgorici, kjer je opravil šoferski izpit za tovornjak in iz Titovih rok prejel medaljo za hrabrost, ker je iz reke Morače rešil utapljajoče se.
Potem ko je slekel uniformo, se je odločil, da gre s trebuhom za kruhom. Pot ga je vodila prek Gradca, kjer je delal v opekarni, v Nemčijo. Leta 1963 je tja prišel z zvijačo, saj so ga na meji zamenjali za Nemca. Zatekel se je v taborišče za tujce, kjer so ga z veliko sreče in zaradi priimka, ki izvira iz Nemčije, izpustili, v Duisburgu je dobil službo. Kot vzdrževalec in hišnik v bolnišnici Marien Hospital se je prvič srečal z dializnimi aparati in ugotovil, da so zastareli. Naredil je nekaj izboljšav, iz odpadnega materiala pa avto, ki ga je poimenoval bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Direktor bolnišnice je poskrbel, da se je primerno izobrazil, in ga zaposlil v oddelku za dializo. Kmalu je patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je pomagal domovini s pošiljkami zdravil in bolnišnicam na Ptuju, v Mariboru, Murski Soboti, na Hrvaškem in v Srbiji podaril 41 dializnih aparatov.
Leta 1972 se je vrnil v domovino in spoznal Marjeto, z njo se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo, kjer sta pomagala številnim, ustanovila sta celo društvo za pomoč revnim. Po 20 letih garanja v tujini sta se odločila, da si ob Negovskem jezeru zgradita dom. Leta 1984 sta odprla gostišče in Ivek je na spominsko ploščo napisal: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni …« Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se njima je rodil prvorojenec Ivan, kmalu je dobil vzdevek Ivek II. Kramberger ga je imel tako rad, da mu je posvetil knjigo spominov Trnova pot. Z njim se je vsem pokazal. Ljudje so množično prihajali k Negovskemu jezeru, saj je znal narediti šov. Ker je imel zelo rad živali, je ob domu uredil manjši živalski vrt. Z opico, ki je postala njegova maskota, je po Sloveniji prodajal svoje knjige, napisal jih je deset.
Preveč pijan za strel v srce
Čez noč se je odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Izvoljen ni bil, je pa dobil podporo skoraj 20 odstotkov volivcev. Pred drugim krogom je v znak sprave med kandidati priredil velikonočno kosilo in vsakemu od njih podaril razpelo z besedami: »Kramberger je nevernike vernike naredil.«
Nato je napočila binkoštna nedelja, 7. junij 1992. Na predvolilnem zborovanju pred gostilno v Jurovskem Dolu je petnajst minut pred 19. uro odjeknil strel, 56-letni Kramberger je bil usodno zadet v levo stran prsi. V njegovi grobnici, v kateri ne počiva, je zapisano: »Kramberger Ivan 1936–1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.« Pokopali so ga na krajevnem pokopališču v Negovi. Bil je čudež od človeka, kot je dejal akademik dr. Anton Trstenjak, se takšni geniji rodijo na vsakih sto let.
Za zločin so obsodili Petra Rotarja iz Jurovskega Dola. Potem ko so ga po dvanajstih letih izpustili na prostost, nam je povedal: »Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal, poleg tega sem se bal, da bi me pretepali. Zdaj, ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno. Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi, po prvih ugotovitvah kriminalistov, streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz moje nove hiše.« Odgovoril je tudi na namige, da naj bi moril po naročilu. »To sem slišal, spraševali so me celo, kam sem zakopal denar, ki sem ga dobil za plačilo. Nesmisel. Imel sem denar, delal sem na kmetiji, ki ni majhna. Toda pomembnejše so govorice o političnem motivu; če je tako, nimam nobenih možnosti. Le kdo bi priznal potem, ko so obsodili mene.« Rotar je umrl januarja 2019 v 69. letu starosti in morebitno skrivnost odnesel v grob.
Domači so v minulih letih sicer poskusili vse, kar so lahko, a nihče ni bil zainteresiran za obnovo procesa, vsi, celo odvetnik, ki jih je zastopal, so jim menda govorili, naj opustijo upe. Vse je izginilo, tudi puška, s katero je bil Ivek ustreljen. »Po pravici povedano, tudi sama mislim, da je bil umor naročen. Sodni proces se je začel tri mesece po umoru in končal v štirinajstih dneh,« je pred časom povedala Krambergerjeva vdova Marjeta. Moža so ji ubili prav na 19. obletnico poroke.
Posneli so film
Krambergerjev sin Ivek je sicer vesel, da so se vsaj po treh desetletjih spomnili njegovega očeta, preseneča pa ga, da je bolj spoštovan drugje po Sloveniji kot v domačem okolju. Radgončani se bodo namreč jutri, na obletnico umora, vsaj delno oddolžili svojemu velikanu. V Aleji velikih, kjer stoji že enajst doprsnih kipov znanih osebnosti z radgonskega območja, bodo odkrili njegov kip. Izdelal ga je prav tako Negovčan, akademski kipar Mirko Bratuša. Pod budnim očesom vodje projektne skupine Dušana Zagorca je za kamen poskrbel Janez Mravlja, za temelj in postavitev pa Stanko in Boštjan Kaučič.
»Poznal sem tri Ivane, a v spominu mi bo ostal le eden. Dobri oče, a v bistvu nesrečni človek iz Negove. Bil je dobrotnik, človek, ki si je želel sprememb. Kdor se smeje njegovemu spominu, ga preklinja, v meni ne najde hvaležnega sogovornika; prepričan sem, da ne prvi ne drugi niso poznali pravega Ivana,« nam je povedal njegov sin. Dolgo je bil razočaran, da so odgovorni v državi in tudi v občini Gornja Radgona na očeta preprosto pozabili, nam je povedal v preteklosti: »Motilo me je predvsem dejstvo, da ga bivši predsednik države Danilo Türk ob 20-letnici smrti ni hotel odlikovati oziroma se sploh ni zmenil za prošnje. Zelo moteče je bilo tudi dejstvo, da mu Radgončani že prej niso v Aleji velikih postavili spomenika, saj si po mojem mnenju zasluži mesto med velikimi in prepoznavnimi domačini.« Odnos do Krambergerja se v zadnjem času le spreminja, že pred meseci so v negovskem gradu odprli njegovo spominsko sobo s hologramom. Jutri bodo torej odkrili še spomenik.
»Lokalna skupnost se je zelo potrudila, pri tem gre velika zahvala Dušanu Zagorcu, idejnemu očetu Aleje velikih, županu Stanku Rojku in občinskemu svetu, ki je finančno podprl postavitev spomenika,« je dejal Ivan mlajši. »Upam, da bo očetu kdaj posthumno podeljen častni znak svobode Republike Slovenije in da bo mogoče nekoč postal častni občan Gornje Radgone. Iz raziskovanja njegovega življenja, predvsem med letoma 1988 in 1992, sem dognal, da sta bila njegova vloga in vpliv pri osamosvojitvi Slovenije res velika. Bil je prvi, ki je začel nagovarjati ljudi in kasneje zbirati podpise za razpis plebiscita za odcepitev Slovenije, bil je eden redkih, ki je z lastnimi sredstvi pomagal žrtvam desetdnevne vojne. V Gornji Radgoni je v ovojnicah delil denar res pomoči potrebnim, ki jim je vojna uničila domove. S svojo belo opravo je v času vojne stopil med tanke in mirovniško vplival, da ni prišlo do še hujših spopadov in nepotrebnih žrtev. V resnici je imel veliko večjo vlogo in vpliv pri osamosvojitvi Slovenije, kot mu to pripisujejo šolski učbeniki, enciklopedije in akterji tistega časa, kar je razvidno tudi v dokumentarnem filmu Beli bojevnik v črni obleki.«
Slednjega bodo predvajali tudi jutri po odkritju spomenika v Kulturnem domu Gornja Radgona in v četrtek na prvem programu Televizije Slovenija.
