Vstop v leto 2026 je zaznamoval eden najbolj dramatičnih vojaških posegov v moderni zgodovini – ameriška operacija »Epic Fury« proti Islamski republiki Iran. Medtem ko Washington napade utemeljuje s preventivnim uničenjem jedrske grožnje in zaščito svetovnega miru, se kritična javnost sprašuje, ali gre za premišljeno strateško potezo ali za nevaren politični hazard. V času, ko so domače afere in gospodarska nestabilnost v ZDA dosegale vrelišče, je Trumpova administracija sprožila serijo zračnih udarov, ki so v nekaj dneh korenito spremenili arhitekturo Bližnjega vzhoda. Ta analiza raziskuje plasti med seboj nasprotujočih si interesov: od uradne retorike o “osvoboditvi iranskega ljudstva” do prikritih motivov, ki segajo globoko v energetsko politiko in poskuse ohranitve ameriške globalne prevlade.
Geopolitični hazard leta 2026
Mnenje Američanov o vojaških operacijah proti Iranu, ki so se v začetku leta 2026 močno stopnjevale pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa, je po zadnjih raziskavah (marec 2026) močno deljeno, a prevladuje nenaklonjenost in zaskrbljenost. Podatki raziskav Reuters/Ipsos in Quinnipiac University iz marca 2026 kažejo, da večina Američanov ne podpira neposredne vojaške akcije. Okoli 53 % do 59 % Američanov nasprotuje vojni z Iranom. Vojaške napade podpira le med 27 % in 40 % vprašanih (odvisno od raziskave). Približno polovica volivcev meni, da Trump kaže »pretirano nagnjenost k uporabi vojaške sile«.
Strah pred »neskončno vojno« in kopensko invazijo
Največji odpor je opaziti pri vprašanju pošiljanja kopenskih enot. Kar 74 % Američanov nasprotuje pošiljanju kopenske vojske v Iran. Večina (60 %) pričakuje, da bo konflikt trajal dlje časa, čeprav Trump v svojih izjavah trdi, da je vojna »bolj ali manj končana« in da so cilji že uničeni. Američani močno čutijo posledice konflikta na lastnih žepih. Dve tretjini (67 %) Američanov meni, da se bodo cene bencina zaradi napadov na Iran drastično zvišale (nafta je že presegla 110 dolarjev za sod). Skoraj polovica (49 %) meni, da bo konflikt negativno vplival na njihov osebni finančni položaj.
Globoka politična razhajanja
Mnenje je strogo razdeljeno po strankarski pripadnosti, a se pojavljajo razpoke tudi v Trumpovi bazi. Republikanci večinsko podpirajo Trumpove odločitve (okoli 76-odstotna podpora), vendar so celo med njimi skeptiki, ki nasprotujejo kopenskemu posredovanju. Demokrati in neodvisni volivci pa odločno nasprotujejo (do 78 % demokratov in večina neodvisnih).
Ameriška javnost je trenutno skeptična in cinična. Večina meni, da Trump nima jasnega načrta za Iran, in se boji, da bo vojna zmanjšala varnost ZDA namesto da bi jo povečala. Prav tako prevladuje mnenje, da bi moral predsednik za takšne napade dobiti odobritev kongresa.
Kje je resničen vzrok za agresijo?
Vprašanje o »resničnem« vzroku je zapleteno, saj se uradne utemeljitve Bele hiše močno razlikujejo od analiz neodvisnih geopolitičnih strokovnjakov. Trenutno (marec 2026) se v javnosti prepletajo trije glavni razlogi.
Operacija, ki jo je Pentagon poimenoval Epski bes, se uradno opravičuje z preprečevanjem jedrske oborožitve. Trumpova administracija trdi, da so pogajanja v Ženevi februarja 2026 propadla in da je bil Iran le nekaj tednov oddaljen od izdelave delujoče jedrske bombe. Temu sledi uničenje raketnih zmogljivosti. Cilj je bil nevtralizirati iranski arzenal balističnih raket, ki bi lahko dosegel Izrael in ameriška oporišč (s pomočjo agresorskega Izraela). Najbolj pa jih muči zamenjava režima. Po uboju vrhovnega voditelja Alija Hameneja (28. februarja 2026) je Trump odkrito pozval Irance k vstaji in zamenjavi oblasti, češ da je to edina pot do trajnega miru. S tajnimi službami je »podžigal« Irance, ki niso naklonjeni trenutnemu režimu, na osnovi tega pa iskal razloge za zamenjavo režimo. Tipično ameriško dejanje, ki se ponavlja iz leta v leto, iz desetletja v desetletje – Afganistan, Irak, Sirija, Libija in sedaj ustvarja dolgotrajno vojno v Iranu. Ključno pa je, da ga strokovnjaki opozarjajo, da Iran ni enak drugim okupiranim državam.
Notranjepolitični pritiski
V ameriških in evropskih medijih (npr. FokusPokus, Dnevnik) se pojavljajo teorije, da gre za klasičen primer preusmerjanja pozornosti od Epsteinovih dosjejev. V ZDA so ravno v začetku leta 2026 začeli razkrivati nove, obsežne dokumente o Jeffreyju Epsteinu, v katerih naj bi se Trumpovo ime pojavilo več tisočkrat. Kritiki trdijo, da je vojna priročen način za utišanje te teme. Nekateri pa menijo, da želi administracija s ponovnim prevzemom nadzora nad energetskimi potmi v Perzijskem zalivu dolgoročno diktirati cene nafte in zlomiti kitajsko gospodarsko prevlado. Nekateri strategi omenjajo celo t. i. »balkanizacijo Irana« – namerna povzročitev državljanske vojne, ki bi državo razbila na manjše etnične enote (Kurde, Beludžistance, Arabce), s čimer bi Iran za desetletja prenehal biti regionalna sila.
Nezanesljiva prihodnost
Operacija Epic Fury je morda dosegla svoje taktične cilje – uničenje ključne infrastrukture in obglavljenje iranskega vrha – vendar ostaja vprašanje dolgoročne stabilnosti neodgovorjeno. Zgodovina nas uči, da je vojaški uspeh brez jasnega načrta za dan kasneje le uvod v nove, še bolj kompleksne konflikte. Ameriška javnost ostaja globoko razdeljena: med tistimi, ki v napadih vidijo nujno obrambo zahodnih vrednot, in tistimi, ki svarijo pred novo »neskončno vojno«, ki bo izčrpala ameriško gospodarstvo in radikalizirala celotno regijo. Ne glede na to, ali bo Iran vstopil v obdobje demokratične tranzicije ali pa bo zdrsnil v balkaniziran kaos, so dogodki leta 2026 nepreklicno končali dobo diplomacije v Perzijskem zalivu. Svet zdaj zre v prihodnost, kjer o miru ne odločajo več mednarodne pogodbe, temveč nepredvidljivost moči.
Zbral, ocenil in uredil:
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
