V 102. osebno pomlad je vstopila ena najstarejših oseb na radgonskem območju Antonija Bevk iz Vratje vasi, ki še vedno najraje zapoje
Odlični slovenski pesnik, esejist, prevajalec in urednik Tone Pavček, je v svoji pesmi o zvezdah, med drugim zapisal: Vsak človek je zase svet. Čuden, svetál in lep, kot zvezda na nebu…In zvezda na nebu je gotovo tudi Antonija Bevk iz Vratje vasi na skrajnjem zahodu Apaške doline, ki je tik po začetku meteorološkega poletja obeležila častitljivi osebni jubilej – 101. rojstni dan, in je tako še naprej ena najstarejših oseb, ne le Apaške doline, temveč širšega radgonskega območja in Slovenskih goric. Antonija Bevk, rojena Doberšek, je kot tretji otrok očeta Leopolda in mame Alojzije Doberšek ugledala luč sveta 3. junija 1925, na Babni Gori, v kozjanski občini Šmarje pri Jelšah, leži na sotočju štirih potokov v zahodnem delu Zgornjesotelskega gričevja. V družini je bilo skupno pet otrok, poleg Antonije še Dragica, Marija, Tilika in Franc, dva pa sta kmalu po rojstvu umrla. Antonija je končala OŠ v bližnjem naselju Prevorje. V pogovoru s slavljenko in njenim najdražjim smo izvedeli marsikaj, kar potrjuje, da večina pred sto leti rojenih ljudi ni imelo lepega otroštva in mladosti. Druga svetovna vojna in pozneje ekonomska kriza obnove in gradnje nove države, sta naredila svoje, a kljub temu so bili ljudje večinoma veseli in zadovoljni.
Antonijin oče Leopold je bil izučeni pečar, ki je skrbel za finančno plat družine, mama Alojzija pa je skrbela za dom, gospodinjstvo in otroke. Oče je bil za takratne razmere pravi svetovljan. Za preživetje družine je vedno dobro poskrbel, delo pa si je znal poiskati tudi v tujini. Družina se je v iskanju boljšega življenja odselila s kozjanskih gričev v okolico Celja. Z njimi je živela tudi babica po mami Alojziji, Marija Pustišek, ki ji je bila prav Antonija izmed vseh najbolj podobna. Bila je drobna ženska, iskrivega značaja, vedno v gibanju in na potepih po bližnji okolici. Med vojno je družina izgubila dom, zato so se večkrat preselili. Nekaj časa so živeli celo v Vojvodini v Srbiji, kjer so se preživljali s celodnevnim delom na brezmejnih vojvodinskih poljih. Mama Alojzija se nikakor ni mogla navaditi na novi dom, največ preglavic ji je povzročalo tamkajšnje podnebje, zato so se leta 1948 znova preselili v Slovenijo in si ustvarili dom v Vratji vasi na Apaškem polju.
Tukaj, le nekaj sto metrov stran od reke Mure, je Antonija spoznala Primorca Jožeta Bevka iz Zakojca pri Cerknem, s katerim sta si ustvarila družino s štirimi otroci (Jože, žal že pokojni), Ida, Zvonko in Tomi). Najprej sta delala pri kmetijskem kombinatu, nato je Jože poiskal službo v Mariboru (Kristal), Antonija pa je bila gospodinja in je skrbela za družino. Žal je Jože hitro umrl, že leta 1966, tako da je Antonija že 60 let vdova. Kljub temu je z veliko odrekanj in trdnim delom prebijala skozi življenje, ter lepo vzgojila otroke, ki so jo obdarili z osmimi vnuki in enajstimi pravnuki. Prav ljubezen in odgovornost do otrok je bila tista, ki ji je dajala moči v letih pomanjkanja in negotovosti. Z veliko odrekanja so otroci odraščali in si iskali svoje mesto pod soncem. Vajeni težkih časov in trdega dela so se znali postaviti na svoje noge. Takrat je tudi Antoniji življenje pokazalo prijaznejši obraz, otroci pa so ji, polni spoštovanja, vedno stali ob strani. Čas so ji krajšali vnuki, ki so prihajali drug za drugim, skupaj kar osem, in kasneje tudi pravnuki, ki ji ob obiskih z otroško razigranostjo prinašajo veselje. Vedno je znala z otroki, saj jo odlikuje izjemna potrpežljivost, ljubeznivost in zavzetost v vsem, kar počne. Učila jih je branja, pisanja, kuhanja, dela na vrtu, nabiranja zdravilnih zelišč, šivanja, pletenja. Pri tem je znala navdihovati, da so otroci komaj čakali novih podvigov. Še danes je velika ljubiteljica cvetja. Ko je bila še pri močeh, je njen vrt vedno zelo pisano cvetel. Povsod jo je spremljala pesem. Ob poletnih dneh se je skozi odprto okno njene kuhinje slišalo prepevanje. Medtem, ko je kuhala, si je krajšala čas s pesmijo. Enako je bilo na vrtu ali pri pospravljanju. Otroci in vnuki se je spominjajo kot osebe, ki je imela vedno na ustnicah pesem.
Ko je pred dnevi praznovala svoj 101. rojstni dan se je vsa družina zbrala pri njej. Zanjo na jesen življenja skrbi hčerka Ida. Čeprav življenjska sila ni več tako močna kot nekoč, se ji oči še vedno iskrijo in še vedno se veseli novega dne. Z nasmehom na obrazu zapoje svoj repertoar pesmi in spodbuja prisotne, da pojejo z njo. Za njene najdražje je stara mama Antonija zaklad in navdih ter zgled življenja, ki je v preprostih stvareh znalo biti bogato in ljubeče, z največjo mero spoštovanja do sočloveka, ne glede na to, kako težke so bile preizkušnje. Poleg svojcev, so Antoniji ob visokem življenjskem jubileju čestitali tudi mnogi drugi, ki so ji predvsem zaželeli obilo zdravja ter veselih in prijetnih trenutkov med najdražjimi.
Letom primerno, pri slavljenki v zadnjih letih nekoliko peša zdravje, zato zanjo lepo skrbi hčerka Ida in njena družina. Sama pa je še posebej vesela, če jo obiščejo vsi potomci, kateri so večinoma v domači Apaški dolini. Dodajmo, da je slavljenka vedno rada prepevala, ne glede na to, kako jo je življenje preizkušalo. Do danes je ostalo petje njeno veliko veselje in pri teh letih od neštetih drobnih stvari, ki jih je rada počela, edini hobi. Vsak dan prepeva, najraje v družbi. Na proslavi 101. rojstnega dneva so spet skupaj zapeli.
Tudi danes je Antonija najbolj vesela, ko so zberejo domači (Foto: osebni arhiv)