Bili smo na taroku pri štirih prijateljih, ki že od leta 1987 kartajo zato, da se družijo in pogovarjajo…
Televizija, pametni telefoni, internet, družbena omrežja in računalniki ter sploh napredna tehnologija, je marsikje praktično zastrupili mnoge ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi. Toda ponekod na severovzhodu države, verjetno tudi drugod, vsaj v zimskem času, obstaja zabava kjer se družijo predvsem moški, vedno več pa je tudi žensk. Gre za kartanje šnopsa, katero je v Pomurju in na Štajerskem še vedno zelo priljubljeno. Zimski vikendi so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce namenjeni kartanju, kajti na konec tedenskih turnirjih in drugih tekmovanjih, po gostinskih lokalih ter gasilskih, lovskih, ribiških in drugih domovih, se srečuje veliko ljudi, ki se tako ob kartah družijo, zabavajo in si krajšajo dolge „zimske noči“. Druženje ob igranju šnopsa se pogosto potegne do zgodnjih jutranjih ur naslednjega dne, a šnops ni vse, saj ostajajo tudi druge zanimive igra za srečanja in druženja prijateljev.
Tako smo tudi sami bili povabljeni na partijo taroka, kjer smo priča igri taroka štirih mož Antona Tončka Mlakarja, Draga Kaučiča, Zdenka Roškarja in Branka Hofmana, ki so pri Kaučičevih na Simoničevem bregu v Gornji Radgoni, tisti večer, igrali tarok, kot se reče priljubljeni in popularni družabni igri s kartami. Lahko bi dejali, da to ni nič nenavadnega, saj v mnogih družbah igrajo tarok, igro s kartami, ki je nastala v prvi polovici 15. stoletja v Italiji. Od tod se je igra razširila proti Franciji in v nemško govoreče dežele. V habsburški monarhiji je bila izredno priljubljena – prinesla je celo vzdevek v celotni državi: Tarockanien. V njej so se razvile številne krajevne različice taroka, seveda tudi na sončni strani Alp. Za našo „štiriperesno deteljo“ pa igra ni karkoli, saj se ta skupina znanih mož, srečuje in tarok igra že od leta 1987, torej polnih 38 let.
O njihovem dolgoletnem kartanju so nam povedali. »Osnova našega kartanja je zabava, prijetno srečanje in druženje. Že pred nami je pri Kaučičevih, prej Roškarjevih, potekalo podobno srečanje. Prav zato smo se na pobudo Draga Kaučiča, ki živi v tej hiši, zbrali tudi mi in se dogovorili, da bomo kartali v zimskem času, se pravi od pozne jeseni in do pomladi. Kartamo vsak teden enkrat, vsakokrat pa pri drugi družini, se pravi pri družinah od koder prihajamo. Tam nam gospodinje pripravijo tudi pogostitev. Da je kartanje bolj zabavno igramo za denar. Ne ravno za velike zneske, le toliko, da je igra zanimiva in zabavna. Denar, ki ga priigramo damo v skupno blagajno. Ko končamo z igranjem, povabimo naše sopotnice, na skupno srečanje, v kakem bližnjem gostišču ali tudi po širni Sloveniji. S tem se ženam zahvalimo za ‘potrpljenje’ z nami, obenem pa se ob srečanju poveselimo.«
Ob tem dodajmo, da je bilo kartanje v preteklosti, ko še ni bilo radija, televizije in mobitelov, bolj zastopano po družinah. Tedaj so v večini igrali bolj »lahke« partije. Te so bile: šnops, črni peter, durek, ruski šnops, s kartami pa so podirali tudi »hajzl«, stranišče. To slednje je bila bolj otroška igra. Vse to pa je bil namen, da so preganjali čas v dolgih zimskih dneh ali večerih. Dodajmo še zanimivost iz preteklosti: Nekoč so bogatejši kmetje kartali po gostilnah. Zgodilo se je, da je kak kmet »zakartal« kmetijo. To pa ni bila več zabava, pač pa tragičnost družin, ki so na tak način izgubile posest in dom…(L.K.)
„Četverček“ tarokira že polnih 38 let (Foto: Ludvik Kramberger)