Skip to content

Bakos.si

Antonija, ki je po zimi spala pri svoji kravici, dobila nov bivalnik

Po smrti brata Antona je Antonija ostala sama na bregu, ki ga pod nobeno ceno ne želi zapustiti

Res je sicer, da med delom na terenu naletimo na vsemogoče primere neustreznih bivalnih pogojev za ljudi, toda tisto, kjer je še pred nekaj tedni živela, 77-letna Antonija Arnečič iz Haloz, le redko najdeš. Tam bi bil pravi čudež za preživetje tudi za mlajše in zdrave osebe, ne pa za do konca izčrpano in izmučeno ženico. Kljub temu ženica pod nobenim pogojem ni želela zapustiti svoj skromni domek na bregu, kot pravi, saj se je tam rodila in tam želi tudi umreti. In prava sreča je, da se to že ni zgodilo, kajti tam, kjer je živela, v stari dotrajani in dobesedno razpadajoči hiši, bi jo lahko pokopala streha tega objekta. Nesrečna Antonija Arnečič iz Slatine, v haloški občini Cirkulane, ki od lanskega septembra, ko ji je umrl osem let mlajši brat, na domačiji, kjer je bila rojena 1. marca 1944, živi sama, je minule mrzle noči preživela kar v hlevu, v senu, pri svoji edini kravi Bebi, ki je poleg nekaj mačk, petelinov in kur, njena edina družba in družina.

Odgovorni v lokalni skupnosti in na CSD trdijo, da od doma ni hotela nikamor, četudi so ji ponujali tako nastanitev v domu starejših občanov. Prav tako naj bi ji ponujali selitev v bližnjo za bivanje primerno hišo, a ker tudi tega ni želela so ji sedaj ob domači podrtiji postavili bivalni kontejner, kjer bo ženska vsaj na toplem, predvsem pa bo bolj varna. Tako ima Tončka ustreznejše domovanje, za kar so zaslužne številne organizacije in posamezniki. Moči so namreč združili humanitarne organizacije: Karitas in Rdeči križ, Civilna zaščita, občinski delavci in številni donatorji, ki so prispevali material ali storitve. Čeprav do njenega doma še pošto dobesedno „prinese lisica“ (vsak dan tudi Slovenske novice, ki jo, kot pravi držijo po konci), so nekako uspeli pripeljati bivalnik, nabavili so vso potrebno opremo za kuhinjo in spalnico, priključili elektriko in telefon, pripeljali so še vodo in uredili odtoke. In sedaj Antonija v toplem prostoru, ko ni na vrtu ali njivi, kjer praktično vse obdeluje sama in to ročno, s čem si pridela hrano, zase in kravico, pa čeprav samouka piše pesmi in zgodbe. Slednjih se ne bi sramoval niti poklicni pisatelj in prava škoda je, da jih ne bi nekje objavila in jih predstavila širši javnosti.

Čeprav se ne želi pogovarjati s predstavniki medijev, nas je z veseljem sprejela, saj poudarja, da ji „Slovenske novice lajšajo življenje“. Predstavila nam je svoje bedno življenje, ki je bilo težko že od 2. svetovne vojne, ko se je rodila, sedaj pa je najtežje, a je kljub vsemu vesela in zadovoljna s tem kar ima. Rodila se je kot drugi otrok Mariji in Antonu Arnečiču, pred njo je pri porodu umrla njena sestrica, saj med vojno ni bilo zdravnikov, a tudi težko bi prišli do njihovega doma. Osem let pozneje, 1952 se ji je rodil brat Anton. Že leta 1964 je ostala brez očeta, tako da sta z bratom in mamo obdelovala majhno hribovito kmetijo, kjer je težko bilo kaj pridelati. Največ je delala, orala in opravljala druga dela, z voli ali ročno. Nikoli si ni ustvarila družine, kljub težkemu delu in nenehnem garanju je ostala čila in dokaj zdrava, kot pravi predvsem zaradi čistega zraka in sploh zdravega življenja na kmetiji. Pred iztekom prejšnjega stoletja, 1998 ji je umrla tudi mama, tako da sta z bratom, ki je vmes hodil tudi delati, ostala sama. Socialne pomoči dobi nekaj več kot ima obveznosti s položnicami. Za hrano ji malo ostane, a ker večino potrebščin pridela sama, ji nič ne manjka. Močno jo je prizadelo, ko ji je septembra lani umrl še zadnji bližnji sorodnik, brat Anton, a življenje mora teči dalje.

Ker živi v odročnem kraju, so bili pogosto tudi tarča nepridipravih, ki so jim vedno kaj odtujili.

Vesela je, da jo kdo obišče, že če ji kdo potrobi iz avtomobila ali pomaha z brega, se veseli in ji to polepša dan. Najbolj vesela in zadovoljna pa je pri svoji kravici, ki jo ima najraje, pa med mačkami in kurami, ježi in drugimi živalmi, ki jo občasno obiščejo. Ob branju svojih večinoma resničnih zgodb, ki jih je v dolgih in mrzlih nočeh s svojimi trdimi in s žulji oblikovanimi rokami prenesla na papir, nam je Antonija pokazala, kako je pozimi spala v hlevu, kako se je pred vhodom v napol podrto hišo skušala ogreti s kurjenjem v starem štedilniku. „Bila je to dejansko najtežja in najhujša zima v življenju, prva ki sem jo preživela sama, brez bratca, sama s svojo kravico, kurami in mačkami“, med jokom razlaga Tončka, ko nam razkazuje, kako se v kotu hleva, sporazumeva z dobro hranjeno kravo, ter sosednji prostor, kjer je v mrzlih zimskih nočeh, v senu iskala vsaj malo zavetja in topline.

Posebno žalostno se spominja 19. septembra 2020, ko ji je umrl brat Tonček, a kljub veliki žalosti se ji je takrat zgodilo nekaj kar si nikoli ne bo pozabila. „Bilo je pozno zvečer, ko je prišel mrtvoglednik in opravil svoje delo. Šele okoli polnoči sem tako z zamudo šla v hlev, da bi nakrmila in podojila mojo Bebo. Ker sem glasno jokala od žalosti za bratom, je moja krava vse to čutila. Obvila je vrat okrog mene in me celo polizala in pokazala, kako sočustvuje z mano. To mi je spet nekoliko vrnilo volj do življenja. Ko sem šla v svoj brlog spati pa sta me obiskala ježa, ki sta me očitno tudi želela tolažiti. Med spanjem sem mislila, da so mačke okrog moje glave in sem nekaj z roko odrinila. Šele takrat sem občutila, da sta bila ježka…“, pravi Tončka, in razmišlja zakaj je lepo živeti na njeni domačiji, od koder ne misli oditi razen če jo bodo morali odnesti.

„Srce bi mi počilo, če bi morala moja Bebica iz hleva, bog ne daj v klavnico. In tudi jaz ne morem zapustiti svoje ognjišče. Nikomur ne kradem, nikogar ne goljufam. Sem zadovoljna s tem kar imam, če imam kozarec vode in skorjico kruha. Kaj pomaga človeku kraljevski obed, in vse bogastvo sveta, če za reveža nima tople besede, torej če nima srca“, pravi Antonija in v pesniškem slogu nadaljuje: „Tako bi bilo, če grem v dom! Naprej ne vem, nazaj ne smem. Zato upaj in nikoli ne obupaj, če še ti je tako hudo. Morda še v življenju zate sonce zasijalo bo. Upanje umre zadnje. Moje življenje ni z rožcami postlano, je s trnjem tlakovano… Ne želi tistega, kar ne moreš imeti, bodi zadovoljen s tem kar lahko imaš. Pa če imaš pošteno srce, pridne roke, in zdrav razum, to je vredno“.

Kljub vsem težavam s katerimi se je ubadala in bednemu življenju, kateremu se je podpisala, naša sogovornica ničesar ne obžaluje, razen smrti svojih najdražjih. Drugače pa, kot pravi, tudi če bi se spet rodila, bi živela enako.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: