Slovenija je socialna država v pravem pomenu besede. To ni zgolj zapis v ustavi, temveč načelo, ki se v vsakdanjem življenju kaže na številnih področjih. Otroci so deležni različnih brezplačnih oziroma subvencioniranih storitev v šoli, družine lahko uveljavljajo različne oblike pomoči, brezposelni imajo pravico do določenih podpor, zdravstveni in izobraževalni sistem pa temeljita na ideji, da dostop do temeljnih dobrin ne sme biti odvisen samo od debeline denarnice.
Takšna ureditev ima pomembno prednost. Otrok ne sme biti kaznovan zaradi socialnega položaja svoje družine. Če otrok prihaja iz družine z nizkimi prihodki, to ne sme pomeniti, da ima slabše možnosti za izobraževanje, prehrano, razvoj ali vključevanje v družbo. Toda pri tem se pojavi precej neprijetno vprašanje, ali je pravično, da enake brezplačne storitve in ugodnosti dobivajo tudi otroci iz družin z zelo visokimi prihodki. Če ima družina visoke prihodke, premoženje in nadpovprečen življenjski standard, je težko zagovarjati stališče, da potrebuje enako stopnjo javne pomoči kot družina, ki komaj zagotavlja osnovne življenjske potrebe. Po drugi strani pa lahko pretirano razlikovanje med otroki povzroči stigmatizacij. Otrok ne bi smel biti označen kot »reven«, ker njegovi starši zaslužijo manj. Vprašanje ni samo, kdo naj nekaj dobi brezplačno, temveč predvsem, kako oblikovati sistem, da bo pomoč učinkovita, dostojanstvena in pravična.
Enakost še ne pomeni pravičnosti
Pri socialni politiki pogosto enačimo dva pojma, to sta enakost in pravičnost. Vendar nista vedno ista. Če vsak otrok dobi enako, smo zagotovili formalno enakost. Toda če imajo otroci zelo različne življenjske pogoje, enaka pomoč ne pomeni nujno enake možnosti. Predstavljajmo si dva otroka. Prvi prihaja iz družine, v kateri starša brez težav pokrijeta stroške šole, prehrane, oblačil, izletov, računalnika in drugih potreb. Drugi prihaja iz družine, v kateri starša vsak mesec težko plačujeta osnovne življenjske stroške. Če država obema nameni popolnoma enako pomoč, je sistem na prvi pogled enak. V resnici pa je učinek pomoči bistveno drugačen. Za bolj premožno družino je brezplačen šolski obrok dobrodošla ugodnost. Za socialno šibkejšo družino je lahko ključna pomoč, ki neposredno vpliva na otrokovo kakovost življenja.
Zato bi bilo smiselno razmišljati o načelu, da naj bodo osnovne pravice univerzalne, dodatna pomoč pa naj bo usmerjena glede na dejanske potrebe. To bi pomenilo, da bi moral imeti vsak otrok zagotovljen določen osnovni standard, ne glede na dohodek staršev. Pri dodatnih ugodnostih pa bi bilo treba upoštevati materialni položaj družine.
Kaj bi bilo mogoče urediti drugače?
Pri šolskih storitvah naj bi imel vsak otrok zagotovljene temeljne storitve, ki so neposredno povezane z izobraževanjem in osnovnim vključevanjem v šolsko okolje. Pri prehrani, šoli v naravi, ekskurzijah, prevozih, učnih pripomočkih in drugih stroških bi bila višina subvencije povezana z materialnim položajem družine. Otroci iz družin z zelo nizkimi prihodki bi lahko dobili popolno kritje določenih stroškov, pri čemer bi moral biti postopek čim bolj avtomatiziran in diskreten. Pomembno je tudi, da se pri določanju upravičenosti ne gleda samo na mesečni dohodek. Dve družini z enakim prihodkom nista nujno v enakem položaju. Ena ima lahko lastno stanovanje, druga plačuje visoko najemnino. Ena ima enega otroka, druga štiri. Zato bi moral sistem, kolikor je mogoče, upoštevati celoten materialni položaj gospodinjstva.
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na temeljno načelo, da otrok ne sme postati merilo socialnega statusa svojih staršev. Če otrok v šoli opazi, da ima sošolec »brezplačno«, on pa ne, lahko socialna politika nehote ustvari stigmo. Zato bi morale biti razlike urejene tako, da niso vidne otrokom. Šola tudi ni prostor za razvrščanje otrok na »revne« in »bogate«. Njena naloga je izobraževanje, vzgoja in vključevanje. Socialna politika pa mora biti organizirana tako, da otrokom zagotavlja čim bolj enake izhodiščne možnosti.
Odgovornost staršev in politike
Pri razpravi o socialni državi se pogosto govori predvsem o pravicah. Manj pa o odgovornosti. Socialna država mora pomagati ljudem, ki pomoč potrebujejo. Toda pomoč ne sme postati sistem, v katerem se posamezniku ne izplača izboljšati lastnega položaja. Če družina zaradi nekoliko višjega prihodka nenadoma izgubi vse subvencije, lahko nastane tako imenovani učinek socialnega praga. Dodatni zaslužek lahko namreč pomeni celo manj razpoložljivega dohodka. Subvencije bi zato morali biti oblikovane postopoma. Višji dohodek naj pomeni postopno zmanjševanje pomoči, ne pa nenadnega izginotja vseh pravic. To je pomembno tudi z vidika delovne aktivnosti. Slovenci smo v veliki meri delovni ljudje in delo mora ostati vrednota. Socialna država ne sme kaznovati dela, hkrati pa ne sme kaznovati revščine. Njena naloga je ustvariti ravnotežje med obema.
Nujno moram dodati še naslednja dejstva, ki prav tako razburjajo in hkrati bremenijo državni proračun. Starši s tremi ali več otroki imajo v Sloveniji nekatere posebne pravice in ugodnosti, ki niso vezane samo na njihov dohodek. To je pomembno tudi za tvojo prejšnjo razpravo o tem, ali naj bodo socialne ugodnosti univerzalne ali usmerjene predvsem k revnejšim.
Velike družinez najmanj tremi otroki (enkrat letno in glede na višino prihodkov staršev), v letu 2026 prejmejo 510,35 evrov za družino s tremi otroki oz. 620,16 evrov za družino s štirimi ali več otroki. Pri tem ne gre za klasično socialno pomoč, ki bi bila namenjena samo revnim družinam, ampak za posebno družinsko pravico, ki je povezana s številom otrok. Velike družine imajo pravico tudi do posebne pomoči pri nakupu vinjete, če izpolnjujejo zakonske pogoje. Eden od staršev, ki zapusti trg dela zaradi skrbi za štiri ali več otrok, lahko pod določenimi pogoji uveljavlja pravico do plačila prispevkov za socialno varnost od minimalne plače. Velike družine so lahko deležne tudi drugih pravic in ugodnosti, pri katerih se lahko upoštevajo različni pogoji – med drugim otroški dodatki, subvencije oziroma znižana plačila in nekatere lokalne ugodnosti. Pri teh pa ni dovolj samo dejstvo, da ima družina tri ali več otrok, saj so lahko odvisne od dohodka, premoženja ali drugih okoliščin. Po eni strani imamo socialno usmerjene pravice, kjer je višina pomoči odvisna od materialnega položaja. Pri otroškem dodatku je npr. pomemben dohodek na družinskega člana. Od marca 2026 je meja za pridobitev otroškega dodatka 1.328,28 evrov povprečnega mesečnega dohodka na osebo. Po drugi strani pa imamo bolj univerzalne pravice za velike družine, kjer je bistveno predvsem število otrok. Tako lahko dodatek za veliko družino prejme tudi družina z razmeroma visokimi prihodki, če izpolnjuje zakonske pogoje.
Če država priznava, da družina s tremi ali štirimi otroki zaradi večjega števila vzdrževanih članov nosi večje stroške, zakaj bi bila pri nekaterih drugih ugodnostih odločilna samo višina dohodka. In obratno, če naj bo socialna država usmerjena predvsem k tistim, ki pomoč potrebujejo, zakaj določene ugodnosti pripadajo tudi premožnim velikim družinam? Prav tu se odpre precej bolj zanimiva razprava od preprostega vprašanja, ali naj bo vse brezplačno za vse otroke. Gre za vprašanje, ali naj država pri družinski politiki nagrajuje oziroma podpira samo revščino ali tudi samo dejstvo, da družina vzgaja več otrok.
Pravilo – vsem enako – ne more in ne sme obveljati
Največja napaka bi bila, če bi socialno pravičnost razumeli kot preprosto pravilo, da je treba pomagati vsem enako.Enako namreč ni vedno pravično. Če država brezplačne storitve zagotavlja vsem, tudi tistim, ki jih glede na svoje prihodke in premoženje ne potrebujejo, sredstva niso nujno usmerjena tja, kjer imajo največji učinek. V kolikor pa pomoč preveč omeji samo na najrevnejše, lahko ustvari stigmo, birokratske ovire in občutek, da mora posameznik za vsako pomoč dokazovati svojo stisko.
Vsak otrok mora imeti zagotovljeno dostojno izhodišče, vendar naj večji delež javnih sredstev dobijo tisti, ki jih dejansko bolj potrebujejo. Ob tem pa moramo biti kritični tudi do samega sistema. Socialna država ni uspešna takrat, ko razdeli največ brezplačnih storitev, temveč takrat, ko z razpoložljivimi sredstvi doseže največji družbeni učinek. Če bomo v imenu enakosti vsem dajali enako, lahko na koncu naredimo krivico prav tistim, ki imajo najmanj. Če bomo pomoč preveč omejevali, pa lahko izgubimo solidarnost, ki je temelj socialne države, o čemer sem že pisal.
Pravo vprašanje zato ni, zakaj bi imel bogati otrok nekaj brezplačno, temveč, kako naj javni denar razdeliti tako, da bo imel največji učinek tam, kjer je najbolj potreben, pri tem pa noben otrok zaradi socialnega položaja svojih staršev ne bo prikrajšan. To naj bi bilo bistvo pravične socialne države, torej ne da imajo vsi nujno enako, ampak da ima vsak otrok dovolj za dostojno in enakovredno možnost za razvoj. Ali smo kot socialna država sposobni izpeljati, pa je drugo vprašanje. Politična všečnost in razbremenitev (beri tudi obremenitev) staršev je lahko tako dvorezni meč, pridobivanje političnih točk pa je vedno dobrodošlo, četudi na škodo države in manj bogatih v njej.
Zbral in komentiral:
Doc. dr. Bojan Macuh
