Zbogom učiteljica, ravnateljica, kulturnica in prijateljica, zbogom ženska z veliko začetnico in velikim srcem
Že včeraj smo kratko pisali o Alenki Janžekovič Čurin iz Zagorja pri Svetem Tomažu v Prlekiji, ki se je pred dnevi prostovoljno poslovila z našim krutim svetom. Ves čas je prijazna ženska, majhne rasti, a velikega srca, predvsem poudarjala svoje bolečine, a hkrati tudi svoj boj za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Prav sva se nazadnje, v Knjižnici Ljutomer, pogovarjala o njeni osebni odločitvi za prostovoljno smrt, evtanazijo, za katero je že nekaj časa vse bilo pripravljeno v Švici. Sedaj je priljubljena učiteljica, ravnateljica, plesalka, kulturnica, ženska z velikim srcem in sploh z veliko začetnico, svojo obljubo tudi uresničila.
“Draga Alenka, počivaj brez bolečin”
“Marijan se je v Ormož že vrnil sam. Alenko je v sredini meseca marca pospremil onkraj. Zlomljen, a poln ljubezni pravi, da sta se ta dan v Švici ločila le fizično, duhovno pa ostajata skupaj vse do njegovih zadnjih ur, ko se bosta ponovno našla in za večno ostala nerazdružljiva in srečna tako, kot sta bila vseh 40 skupnih let. Dragi Marijan, želimo ti neskončno ljubezni, ki s teboj še živi. Draga Alenka, počivaj brez bolečin, poišči vse svoje najdražje, ki smo jih spoznali v tvoji knjigi in jih objemi še za nas. Zbogom učiteljica, ravnateljica, Ženska z velikim srcem, borka za dostojno starost, prijateljica in zaupnica mnogih. Nasvidenje draga Alenka,” so besede, ki so jih posvetili Alenki v Založbi 5KA, pri kateri je pred časom izdala svojo biografsko knjigo Sam bog naj jo bere. Alenkine misli v omenjeni knjigi je ubesedila Petra Škarja, ki je ob sporočilu o njenem dokončnem slovesu, med drugim zapisala: „Tako odločno znamo govoriti o minljivosti življenja, pa tako šibki smo, ko to doživljamo ob ljudeh, ki so nam blizu… Alenka Čurin Janežkovič: Ob najinem prvem stiku nisem želela pisati te knjige. Nisem imela izoblikovanega mnenja o evtanaziji, za kar se je zavzemala Alenka. A nekaj je bilo na tej mali ženici, da me je le zvabila v njun topel dom, kjer se srnice sprehodijo prav do vhodnih vrat, in ježki tekajo mimo,“ poudarja Petra, ki ni človek, ki bi hitro spustila druge blizu, a ko jih, jih…
„Tako je bilo z Alenko. Knjiga je bila že zdavnaj spisana, medve sva pa še vedno radi preživljali dneve skupaj. Ponavadi sva jih kar preležali na postelji, medtem ko nama je Marjan pekel najboljše palačinke na svetu! Modrovali sva o življenju, modrovali o smrti, smejali se nesmiselnostim življenja, včasih pa tudi jokali ob izgubah tistega, kar nam v življenju največ pomeni. Naredili sva celo seznam, koga bo pošteno nahrulila, preden gre v Švico! Ah, na koncu je ostal prazen… Zavzemala se je za uzakonitev evtanazije tudi v Sloveniji, ker si je želela zaspati v rodni deželi. Neskončno težko mi je bilo brati grozne komentarje, ki jih je tudi dobivala, kot jih dobiva vsakdo, ki dela spremembe v svetu. “Petra, dobila sem datum. Za Švico…” Zadnje mesece sem občutila, kako egoistični smo ljudje – ona se je zadnje mesece želela smejati, veseliti, imeti lepo… ne pa se ukvarjati z nami, ki bi jokali in izlivali svoje bolečine, ker nam bo manjkala. No, na koncu smo imeli miks vsega. V bistvu smo se nekajkrat imeli res noro lepo – plesali, peli, se smejali, veselili. In kaj si sedaj mislim o evtanaziji? »Si za ali proti,« me mnogokrat vprašajo. Sploh ni bistveno ali smo za ali proti. Bistvo knjige je v razumevanju in spuščanju sodb. Ne sodimo, česar ne moremo razumeti. Ne sodimo, v čigar čevlje ne bomo nikdar stopili. Z zapisano Alenkino zgodbo sva želeli predvsem povedati: Vsaj poskusite razumeti in ne soditi tistih, ki se za to odločijo.“ Ob tem Petra Škarja upa, da bo njena zgodba ena tistih, ki bo živela večno. „V mojem srcu zagotovo. Alenka, kakor pogrešam najine dneve, ko sva preležali v postelji in se smejali, tako močno sem vesela zate, ker vem, oh kako močno vem, kako si si želela tega miru, kako močno si si želela konec neznosnih bolečin…“
Kakorkoli že, gotovo je, da je veliko Slovenk in Slovencev, zlasti na severovzhodu države, zelo dobro poznalo telesno „majhno“, a po srcu in duši zelo veliko osebnost, upokojeno učiteljico, ravnateljico in kulturnico Alenka Čurin Janžekovič iz prleškega Svetega Tomaža. Ena najbolj znanih prebivalk Prlekije, katero so domačini spoznali, kot odlično pedagoginjo, ravnateljico, kulturnico…, ostala Slovenija pa kot osebo, ki od rojstva boleha z neozdravljivo boleznijo, ter veliko borko za uzakonitev evtanazije, se je pred približno mesecem dni zadnjič pojavila v javnosti. V Splošni knjižnici Ljutomer se je v mesecu kulturne pogovarjala z novinarji, v pogovoru z direktorico omenjene knjižnice Vesno Laissani, še zadnjič predstavila svojo uspešnico – knjigo z naslovom Sam bog naj jo bere, ter tudi predlog zakona o pomoči pri končanju življenja (ZPKKŽ) v Sloveniji, za katerega se kot je poudarjala, borila do zadnje minute svojega življenja. In ta zadnja minuta se je hitro bližala, kajti kot je sama zatrdila, je že februarja bil čas za odhod v Švico, kjer so ji sedaj pomagali zapustili naš kruti svet. To se je zgodilo, saj ji njene bolečine enostavno ne dovolijo nadaljnje življenje.
Želela se je posloviti v njej najljubši Prlekije, kjer je rojena, odraščala, ustvarjala, delala, živela…, a ji to ni bilo omogočeno. Zato se ves čas, dobesedno do zadnje ure življenja, borila za druge, ki bodo prišli v njeno situacijo in ne bodo mogli plačati evtanazije v tujini, pri nas pa ne bodo mogli na drugi svet s pomočjo uradne medicine – zdravnika. Zaradi tega je Alenka bila med najglasnejšimi podporniki pomoči pri samousmrtitvi pri nas in je zavzemanje za evtanazijo bilo njeno poslanstvo, ki ga ni opustila do zadnjega. Želela si je predvsem, da bi družba prepoznala, da je dostojen konec veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti. Sama se ni nikoli bala smrti, ampak bolečega umiranja, zato si je želela „možnosti evtanazije – za mirno, dostojno smrt.“ In to jo je čakalo v Švici, kjer je v organizaciji Gignitas, ki neozdravljivo bolnim in trpečim omogoča dostojno smrt, pomoč zakonita.
Alenko je Slovenija prvič spoznala prav preko odprtega pisma, ki ga je naslovila na zdravnike, javnost in odločevalce. Zaradi svoje bolezni, bolečine in upanja, da bi bila smrt dostojna za vse, se je izpostavila z željo po debati in razmisleku o evtanaziji. Leta 2021 je izdala še omenjeno knjigo Sam bog naj jo bere, kjer opisuje pot od srečnega otroštva, samoizpolnitve v poklicu, do spoznanja Marijana, ljubečega odnosa s starši in na koncu spoznanja, da si zasluži smrt pod svojimi pogoji. In prav tako bo kmalu odšla in se bo poslovila, kot si je sama zaželela.
Alenka Čurin Janžekovič je sicer od rojstva neozdravljivo bolna, saj je živela z boleznijo imenovano polisaharidozo tipa 4. Za njo so številne operacije, trpela je neopisljive bolečine, ki si jih je lajšala s protibolečinskimi sredstvi. „Jaz sem bolezen sprejela. Stara je toliko kot jaz ali še starejša. Jaz vedno pravim, da je moje telo starejše od mojega duha. Ljudje me sprašujejo, ali te zelo boli, kako izgleda ta bolečina… Veste, ko se enkrat naučiš živeti z boleznijo vse prenašaš. Mene so sicer zdravniki najprej grozovito razjezili z besedami, da se moraš naučiti živeti z boleznijo. Potem spoznaš, kaj to pomeni, in to preide v vsakdan. Brez protibolečinskih zdravil sicer ne gre. Živiš tako, da ne razmišljaš samo o tem, kaj vse te boli. Jaz komu kdaj rečem, naj me raje vpraša, kaj me ne boli, kot kaj me boli, ker bo seznam krajši,“ nam je večkrat poudarila Alenka, ki nam je še februarja priznala, da so bolečine vse hujše in zato je prišel „čas za dostojen konec.“ Že nekaj časa je bila pripravljena za slovo, v Švici je dobila potrebno zeleno luč in nato: „Želim si miru, miru, miru. Tišine. Da me ni. Da me enostavno ni.“
Zato so vsi zadnji kontakti z njo bili posebej čustveni in tudi žalostni. Vsi so se z njo spontano poslavljali, ostajala pa nam je v spominu, kot prijateljica, upokojena učiteljica in ravnateljica, ki je bila vedno srčno predana temu poklicu. Ples, klavir, petje in zganjanje neškodljivih norčij, prepojenih s humorjem, so ji življenje bogatili na način, da nas lahko skozi svojo zgodbo nauči – kako res živeti. V knjigi je opisala svoje življenje pred boleznijo in z njo, s pomembnim poudarkom na želji, kako želi zaradi nje končati prav to svoje življenje. Želela je prepričati čim več ljudi do prostovoljne smrti v primeru hude, neozdravljive bolezni in s tem povezanega trpljenja. Po Alenki evtanazija ni le beg pred bolečino, je predvsem zgodba o ljudeh, ki življenja ne zmorejo več živeti. To so zgodbe ljudi z vseh koncev sveta. Njihov skupni imenovalec pa je neznosna bolečina, fizična ali psihična, ki jih pripelje do končnega sklepa. Evtanazija je še vedno tabu. O njej mnogi nočemo govoriti, saj so zgodbe za njo prehude, svetost življenja pa za številne nedotakljiva… Njene „svetost“ se je končala v Švici, a ne glede na vse Alenka Janžekovič Čurin, za vse ki jo dobro poznamo, ostaja človek z veliko začetnico, katero bomo težko pozabili.
Bolečine segajo v četrti ali peti razred, zdaj postajajo prehude
Alenka je svoje otroštvo preživela z ljubečima staršema in sestro, ki so ji prav tako diagnosticirali bolezen, ki počasi najeda hrustanec. Morquio sindrom – polisaharoza IV prizadene sklepe, kosti in hrustanec, ki razpadajo, oseba pa trpi za groznimi bolečinami. Ni presenečenje, da taka bolezen vpliva na celoten življenjski slog. Kljub sindromu pa sta se obe sestri, Alenka in Nevenka, poklicno izpolnili. Alenka se je učiteljskih dni spominjala z nasmeškom, saj je že od malega vedela, da hoče poučevati. Zaradi diagnoze pa se je odločila tudi, da ne bo imela svojih otrok. Ta odločitev izvira iz časov, še preden je spoznala moža. Marijan je imel za seboj že dva neuspešna zakona, ko je spoznal Alenko. Ko pa se je med njima razvila ljubezen, pa je dobila še hči – biološko Marijanovo, a rada je poudarila, da je to tudi njena hči.
Ko ji je umrla mama, za katero je želela le odrešitev, je Alenko dokončno prepričalo, da si vsak človek zasluži dostojno smrt, pa je spremljanje svoje mame pri zadnjih dneh. Na koncu je bivala v domu starejših, tam je preživela zadnja tri leta svojega življenja. „Tista tri leta, ko sva bila vsak dan v domu, so mi dokončno razjasnila, da tega pa si res ne želim. Nočem kritizirati osebja, ampak biti tako odvisen… Saj je to realnost, ampak to gledati zraven. Ne. To je bila grozljivka. Zame je bila to kaplja čez rob. Tega sama ne želim doživljati,“ je bila povsem jasna in dokončno odhaja, da bi ji v Švici pomagali končati življenje. Pod njenimi pogoji, z roko v roki z Marijanom in v stanju, ko je še dovolj močna, da se poslovi. Šla bi že prej, pa ji do decembrskih praznikov ni uspeli urediti dokumentacije. Na pot se je odpravila v krogu družine. Spremljal jo je mož Marijan, hči in njen mož. O tem, kdo bo v sobi ko zatisne oči, ni zaupala, Marijan zagotovo, morda tudi hči, kot je dejala. „Če res nisi v tisti grozni fazi bolezni, še se to zdrži, če pa ne, pa je res malo smešno,“ je duhovito povedala Alenka, ki je bila odločna, da ni več nobene želje po življenju. Spomnila pa se je, kako sta z Marijanom še pred epidemijo redno plesala, oba namreč znata plesati vsaj deset različnih vrst plesov. Toda, prišla je epidemija in plesne dvorane so se zaprle. Takrat sta nehala aktivno plesati. Kilogrami so nekoliko poskočili, bolezen je napredovala. Alenka je bila prepričana, da se še ne bi poslavljala, če bi še lahko plesala. V družini se se odprto pogovarjali o njem odhodu. Tema o evtanaziji nikoli ni tabu. „Predvsem mi je pomembno to, da sva z možem to predelala. Ne en ne drugi nisva tako prizadeta, v tem trenutku res lahko rečem, da takšna egoistka v življenju nisem bila – vsaj mislim, da ne – da pa zdaj, sem samo sebe res postavila na prvo mesto,“ nam je povedala Alenka, ki se je vseeno zavedala teže trenutka, ki je prihaja: „Je pa problem, takrat, ko se bo to res dogajalo, kako se bomo potem smejali. Mogoče se res bomo. Kakšna solza pa verjamem, da bo še pritekla.“
Na vprašanje, ali jo je strah, brez pomislekov odgovori da ne. „Čeravno to ljudje težko razumejo, dejansko komaj čakam, da se vse skupaj odvije. Ne samo zaradi tega, ker je to tak proces, ki te utrudi še bolj, kot si že, pa še bolj ti nabija slabo vest. Komaj čakam, da se to zgodi, pa da se zgodi tudi to, kar si želim od takrat, ko sem se odločila za to pot. Da minejo bolečine, da me ni. Enostavno me ni.“ Srce ji bodo ustavili s posebno kemijsko mešanico – koktajl ji rečejo. Alenka kljub vsemu vse govori z nasmeškom, predvsem skuša ohraniti humor, o izletu v Švico. Sama čuti, da je naredila vse, kar je lahko. Občutke, ki jo porajajo primerja s tistimi, ki jih je imela ob pričetku pokoja. Že takrat je šolo zapustila lahkih nog, saj verjame, da je svojo poslanstvo izpolnila. „Tako mislim tudi zdaj. V življenju sem opravila vse, kar sem hotela. Ko pomislimo na smrt, največkrat pomislimo na vse, kar še nismo postorili, doživeli.“ Alenka nam je ravnodušno povedala, da je živela lepo in dobro življenje. Zadnje dneve je preživljala kot poprej, le več je bila v postelji. Veliko se je pogovarjala, debatirala, razmišlja tudi o tem, kaj se zgodi, ko telo umre. Kam gre duša? V drugo telo? Vprašanja, na katera še nima odgovorov…
Iskreno sožalje Marjanu in ostalim svojcem, tebi draga prijateljica Alenka, naj bo lahka prleška zemljica! Počivaj v miru in počakaj na nas, tvoje sotrpine!