Obiskali smo upokojenca Marijo in Slavka Lončariča, ki sta zelo znana v Slovenskih goricah
Vsakokratni obisk domačije uglednih upokojencev Marije in Slavka Lončariče v Lokavcih 41 pri Negovi, v občini Gornja Radgona, je lepo doživetje. Še posebej je to lepo doživetje za tistega, ki se rad spominja preteklosti na tem lepem Slovenjegoriškem podeželju. Slavko in Marica, tako ju kličejo, izhajata iz družin malo posestnikov, Marija iz Sv. Treh Kraljev pri Benediktu, Slavko pa iz Negove, iz zaselka Negovska vas. Oba sta svoje življenje posvetila uspešni obrti in podjetništvu. Slavko je bil lastnik in direktor podjetja Montaža Lončarič, v kateri je bilo v najlepših letih zaposleni okrog 70 delavce. Marija pa mu je zvesto pomagala v administraciji, skrbela za družino in gospodinjstvo, kjer je vseskozi vse bilo na svojem mestu. Enako je tudi danes, čeprav starost počasi dela svoje.
Danes sta oba upokojena, saj sta presegla 80-ta leta življenja. Slavko je pri svojih 86 letih čile narave in je sedaj, ko ženi peša zdravje in moči, še bolj kot v mladosti, glava družine, vsaj pri težjih opravilih. Ker sva bila sošolca od prvega razreda, na šoli v Negovi, ja, sva verjetno edina moška živeča sošolca, se z veseljem obiskujeva. Tako sem tokratni obisk nameni sošolcu, da v sliki zabeležim njegovo etnografsko in siceršnje bogastvo, Etnografsko bogastvo ohranja v svojem muzeju kmečkih orodij, za kar je postavil posebna poslopja, Del njegovega etnografskega bogastva je ohranjena Halužjakova cimprana domačija, ki je gotovo ob Dajnkovi rojstni hiši v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, ki je pokrita s slamo, najbolj ohranjena stara »cimprana« hiša v občini Gornja Radgona in širše. Hiša je na novo ometana z blatom, za kar je poskrbel mojster Anton Golnar iz Sovjaka. Zunanjost krasijo polke, v notranjosti pa stanovanjska in druga hišna oprema, iz časov, ko so v njej živeli Halužjakovi, ki so se pisali Petek.
Marico in Slavka odlikuje tudi skrb za zemljo. Marica, ko je še zmogla, je skrbela za vrtove, pri tem ji sedaj pomaga mož Slavko, ki pa ima posebno veselje s vinsko trto in sadjem, Nekoč je imel na skrbi velik vinograd, ki je skrčen, sedaj pa tam zasaja drevje. Večina tega posajenega drevja sam cepi. Kot smo se prepričali, večino sadnih dreves, kljub pomladni pozebi, rodi. Brajde, teh je več kot 240 m, in drevesa so skrbno negovane. Oh!, koliko ima Slavko dela, ja, tudi volje, da vse to obvlada. Kot nam je povedal, mu je delo na zemlji v veselje. Vesel je, da mu moči in zdravje to dopuščata. Ob muzeju, je tudi veliko novejšega pri hiši. To so krasne kleti, kjer neguje vinsko kapljico. Na vseh koncih parcele, ki obkroža njegovo hiši in delavne prostore, rastejo različne rože, ki poživijo okolico, ki je bila, ko smo ju obiskali bila lepo pokošena.
Ne bomo vsega opisovali na drobno, saj največ povedo fotografije, ki so nastale ob sprehodu po njegove zelenem raju in ogledu etnografskega bogastva. Nič drugo ne moremo reči, kot da Marici in Slavku čestitamo, da ohranjata spomine preteklost, katere si sedaj ogledujejo obiskovalci njihove lepo urejene domačije, med njimi so redni obiskovalci učeni OŠ Dr. Antona Trstenjaka Negova. (L.K.)
Fotografije: Ludvik Kramberger