Sodišče ji je priznalo pretrpljene duševne bolečine ter izterjalo denar od dedičev morilca Džimija, ki je umoril sosedo Anito, nato pa si sodil sam.
Ravno v teh dneh, ko se je na ptujskem sodišču začelo sojenje 34-letni Aleksandri Škamlec iz Cerkvenjaka, za grozovit in zahrbten način, kot so zapisali državni tožilci, skupaj s prijateljem Tomažem, umorila njegovo ženo, 33-letna mamico štirih otrok, Sabino Arklinič, in ko so svojci (mama, sestra in otroci pokojne, op.p.) priglasili premoženjsko odškodninske zahtevke, je na severovzhodu države postala pravnomočna sodba o plačilu odškodnine v enem drugem morilskem pohodu. In čeprav je od dogodka minilo že več kot šest let, se je potrdilo, da pravica včasih le zmaga. Zgodilo se je namreč kmalu po nogometnem derbiju med Muro in Mariborom, v nedeljo, 30. septembra 2018 in po tem, ko so policijska vozila s sirenami gostujoče navijače viole pospremila iz Murske Sobote, so znova zarezale policijske sirene. Takrat so z OKC PU MS policiste poslali na prizorišče krvavega zločina na Tišini. Tam se je namreč 59-letni Stanislav Gregorec, ki so ga mnogi poznali kot Džimija, sam povabil na kavo k sosedi, 46-letni Aniti Varga, katero je zabodel do smrti, po zločinu pa se obesil.
Šele dober mesec dni pozneje je bila končana kriminalistična preiskava tragedije, po kateri so se svojci, prijatelji in sosedje nedaleč od središča Tišine, morali posloviti od dveh domačinov. Takrat je vodja Sektorja kriminalistične policije PU Murska Sobota Bojan Rous na novinarski konferenci pretrgal večtedenski molk in razkril ugotovitve preiskave. Potrdil je nasilno smrt Anite ter Stanislavov samomor v sosednji hiši. Bilo je zadnjo septembrsko nedeljo, ko so policiste ob 19.25 uri, reševalci zdravstvenega doma iz Murske Sobote obvestili, da so v naselju Tišina našli mrtvo žensko. Na prizorišče so odšli kriminalisti in policisti PU Murska Sobota in zavarovali kraj dejanja, ogledali pa sta si ga tudi dežurna preiskovalna sodnica Natalija Husar Goldinskij in dežurna državna tožilka Janja Rogan. Preiskovalna sodnica je odredila sodno obdukcijo, opravil jo je Inštitut za sodno medicino v Ljubljani. »Na podlagi zbranih obvestil in opravljenega ogleda kraja dejanja ter zavarovanih sledi na ogledu kraja dejanja so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je dejanje storil osumljeni, 59-letni sosed. V tej zvezi so kriminalisti naslednji dan na podlagi pridobljene odredbe okrožnega sodišča, opravili hišno preiskavo pri osumljenem in odkrili ter zasegli predmete, ki so bili pomembni za kazenski postopek. Poslani so bili na Nacionalni forenzični laboratorij (NFL), kjer je bilo izdelano poročilo o preiskavi z mnenjem. Na podlagi vseh zbranih obvestil in pridobljenega poročila NFL z mnenjem je nesporno potrjeno, da je dejanje storil osumljeni sosed, ki se je 30. septembra popoldne predhodno po telefonu najavil k 46-letni žrtvi na kavo. Ugotovljeno je bilo, da sta se tam nato, po vsej verjetnosti, sprla, pri čemer je osumljeni iz ljubosumja z nožem štirikrat zabodel oškodovanko, ki je zaradi vbodnih ran umrla na kraju dejanja,« je takrat povedal Rous, ki je še zatrdil, da so policisti s preiskavo zavrnili namige, da bi bil lahko storilec kdo tretji. Po dokončnih ugotovitvah preiskovalcev je Stanislav po storitvi dejanja, ko je z nožem na preklop sedemkrat sosedo Anito zabodel v vrat, prsni koš in trebuh, odšel domov in se na podstrešju svoje stanovanjske hiše obesil.
Najbrž naj bi ga k zločinu gnalo ljubosumje, saj je očitno med sosedoma bilo kaj več kot samo medsosedsko prijateljstvo. Policisti so namreč ugotovili, da je potem, ko se je pred zločinom sosedo poklical in se povabil na kavo. Po vsej verjetnosti je med obiskom med njima prišlo do spora zaradi ljubosumja, nakar je moški 46-letnici vzel življenje. Potem se je vrnil domov in končal tudi svoje življenje. Kljub temu da je nož pred smrtjo opral, so policisti na njem našli sledi pokojničine krvi in storilčevo DNK. Prav tako so njeno kri našli na njegovi trenirki. Ker je umrl, so (pred) kazenski postopek zaradi KD umora zoper njega ustavili. Je pa, tako kot v podobnih primerih, ostalo odprto vprašanje odškodnine. O tej je nedavno dokončno odločilo višje sodišče v Mariboru. Mama pokojne Anite je namreč tožila dediče storilca. Temelj za odškodninski zahtevek sta določbi 179. in 180. člena obligacijskega zakonika, v skladu s katerima imajo starši pravico do denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin po smrti otroka, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Kot so v svoji sodbi zapisali višji sodniki, je že prvostopenjsko sodišče na podlagi poročil policijske preiskave in NFL ter zaslišanja enega od policistov, ki je bil na kraju zločina, ocenilo, da je do smrti tožničine hčerke prišlo zaradi protipravnega ravnanja prednika tožencev, in razsodilo, da je odgovoren za povzročeno škodo. Dedičema 59-letnika je sodišče prve stopnje odredilo plačilo 15.000 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od junija 2022.
Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sta se sicer dediča pritožila, saj sta trdila, da je to poseglo v domnevo nedolžnosti njunega prednika. Višji sodniki so jima odgovorili, da se v tem postopku ne presoja, ali je storil kaznivo dejanje, zato v domnevo nedolžnosti ni moglo biti poseženo. Šlo je zgolj za ugotavljanje, ali so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Že v sodbi na prvi stopnji so bile ugotovljene subjektivne odškodninske odgovornosti po 131. členu obligacijskega zakonika (škodni dogodek, škoda, vzročna zveza in krivda). Dediča sta se pritožila tudi zoper oceno tožničine škode, vendar so jima višji sodniki odgovorili, da je »razumna in življenjsko sprejemljiva«. Pokojnica in njena mama sta si bili naklonjeni, med njima je bila čustvena povezanost. Zadnjih dvajset let sta sicer živeli sedem kilometrov narazen, vendar sta se videli vsakodnevno. Nosili sta si kosilo, 46-letnica je mami pomagala pri skrbi za starše in brata. Ob njeni smrti je bila mama stara 67 let, izgubila je vso življenjsko energijo, kar je na prvostopenjskem sodišču podrobno opisala. Vse skupaj je bilo še težje zaradi načina, kako je njena hči umrla. »Splošno znano je, da je za vsakega starša smrt otroka verjetno nekaj najhujšega in travmatičnega, kar se mu v življenju lahko zgodi, še toliko bolj, ko je smrt posledica nasilnega napada,« so v sodbi še zapisali višji sodniki. Zoper njihovo odločitev pritožba ni več možna.
