Štefan Bukvič je prepričan, da je za njegovo nesrečo kriva predvsem občina Koper, saj je po slabi cesti čez krmilo zgrmel na glavo
Z zaslišanjem dveh izvedencev prometne stroke, se je pred sodnikom Aleksandrom Kranfoglom, na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, nadaljevalo pravdanje, v katerem policist Štefan Bukvič iz Lemerja v Prekmurju od Mestne občine Koper in Cestnega podjetja Koper prek pooblaščenca, odvetnika Tomaža Toldija, zahteva izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 275.000 evrov s pripadajočimi obrestmi od leta 2015. Na tokratnem naroku je sodišče zaslišalo dva izvedenca prometne stroke, a glede na dejstvo, da si mnenji v bistvenih delih nasprotujeta, je sodišče narok preložilo na nedoločen čas ter sprejelo sklep, da pritegne še tretjega izvedenca prometne stroke. Trenutno je zadeva v zastoju, saj mora stranka založiti predujem za novega izvedenca prometne stroke. Pravzaprav zaslišana izvedenca nista zadovoljila nobeno izmed strank, zato se je sodnik Aleksander Kranfogel odločil pritegniti še tretjega tovrstnega izvedenca. Zato je zadeva preložena na nedoločen čas.
Agonija zdaj že invalidsko upokojenega policista se je začela 5. junija 2015, ko se je v Kopru udeležil policijskih sindikalnih iger. Tam se je hudo poškodoval, zdaj je trajni invalid, priklenjen na invalidski voziček. Prepričan je, da je zlasti MO Koper kriva, da je bila cesta Marezige–Montinjan, po kateri se je peljal s kolesom, slabo vzdrževana, vdolbine in udrtine so bile globoke do 20 centimetrov. Na dosedanjih obravnavah je bilo zaslišanih veliko prič in izvedenih še veliko drugih dokazov, a kljub temu še vedno ni videti konca pravdanja, ki traja že od leta 2018. Po doslej slišanem je večina prič bolj pogodu tožnika Bukviča, ki tudi na obravnavah, kamor ga na invalidskem vozičku običajno pripeljejo asistenti, ima težave, saj na dolgotrajnih obravnavah težko sedi. S pričami so običajno manj zadovoljni pooblaščenci toženih strank, pri razjasnjevanju določenih nejasnosti so si pomagali tudi s pregledom obsežnega albuma fotografij s kraja nesreče, ki so nastale neposredno po dogodku, naslednji dan ter tudi pozneje, ko je bila za tožnika usodna luknja zakrpana. Po splošnem prepričanju je cesta, po kateri se je Bukvič peljal s kolesom, bila slabo vzdrževana, vdolbine in udrtine so bile globoke do 20 centimetrov. In največ nesoglasij med odvetniki, Bukvičevim pooblaščencem Toldijem na eni strani ter Boštjanom Štrasnerjem (MOK) in Mašo Kraner (CP Koper) na drugi strani, je doslej bilo med ugotavljanjem, na kateri fotografiji je pravo mesto nesreče in kdaj je bil kritični odsek ceste pokrpan z asfaltom. Po mnenju odvetnikov je zaradi oddaljenosti dogodka to zdaj težko natančno ugotoviti. Prav zato se menjavajo tudi izvedenci prometne stroke.
Spomnimo, da je Bukvič tisti dan kolesaril za ekipo pomurskih policistov. V Marezigah so udeleženci pojedli kosilo, Bukvič se je nato z dvema prijateljema odpravil proti Kopru, le da je vozil nekaj deset metrov spredaj. Kakšna dva kilometra od gostišča, ko so iz naselja in z ovinkaste ceste prišli na ravni del cestišča, je naletel na cestno luknjo, padel čez krmilo in z glavo treščil v asfalt, in to tako silovito, da je zaščitna čelada razpadla na koščke. Takrat se je Bukvič zelo hudo poškodoval in so ga nemudoma s helikopterjem odpeljali na dolgotrajno zdravljenje v UKC Ljubljana. Dogajanje pomladi leta 2015, ko je bil na uradnem policijskem tekmovanju, je Bukviču življenje obrnilo na glavo, in kaj vse je v zadnjih letih preživel, z njim pa tudi njegova družina, si gotovo marsikdo niti predstavljati ne more.
