Zadnje čase se nam v slovenskem športu, predvsem nogometu, ponovno dogajajo neprijetne, da ne rečem grozne stvari. Eni so ljubitelji domačih športnih klubov, drugi pa skozi svoje travme, nesposobnosti, da ne rečem imbecilnost rušijo ugled slovenskega športa in družbe nasploh.
Šport naj bi bil dejavnost, ki posameznika sprošča, dela zadovoljnega in predvsem navaja na zdravo življenje. Eni se z njim ukvarjajo profesionalno, drugi (teh je večina) zgolj ljubiteljsko oz. amatersko. Ker si marsikateri ne morejo privoščiti ogledov tekem v živo (tekme naših reprezentanc), to spremljajo preko televizijskih ekranov. Resda se veliko krat mučijo ob poslušanju naših amaterskih reporterjev, a smo se že navadili, da smo na tem področju pač povprečni. Drugi redno hodijo na tekme in se družijo v skupke. To so družbene skupine posameznikov, ki občasno pridejo na prireditve in navijajo, se veselijo ob uspehih svojih klubov ali pač uživajo v igri športnikov, za katere navijajo.
Poznamo pa seveda tiste posameznike, ki so strastni navijači in se vsakokrat zbirajo ter navijajo za svoj klub. Tudi v Sloveniji jih imamo, predvsem nogometne, pa tudi pri drugih športih se najdejo (košarka, hokej …). Med njimi je veliko kulturnih, pravih navijačev. So pa seveda takšni, ki ne bi smeli niti blizu (predvsem nogometnih) igrišč. V mislih imam predvsem nogometna navijače.
Nogometni navijači so skupina ljudi, ki strastno podpirajo nogometno ekipo. Njihova predanost ekipi je lahko izražena na različne načine, vključno z obiskovanjem tekem, navijanjem za svojo ekipo med igro, nošenjem klubskega oblačila in opreme ter sodelovanjem v navijaških skupinah. Nogometni navijači pogosto tvorijo pomemben del vzdušja na stadionih in lahko igrajo ključno vlogo pri spodbujanju svoje ekipe ter ustvarjanju atmosfere, ki vpliva na igralce in rezultat tekme. Njihova strast in zvestoba ekipi pogosto presegata geografske meje in družbene razlike, združujejo pa jih ljubezen do nogometa in njihove ekipe.
Seveda temu na slovenskih nogometnih tribunah še zdaleč ni tako. V mislih imam predvsem mariborske, ljubljanske in tudi soboške zdraharje in nešportne navijače. Ti običajno tudi delajo največjo sramoto lastnemu klubu, predvsem pa okolju iz katerega prihajajo.
Postavlja se vprašanje, ali so to navijači ali pač zgolj krdelo huliganov, ki rušijo ugled športa kot celote.
Nogometni navijači niso nujno isto kot huligani in na splošno je temu res tako. Največ gledalcev je miroljubnih in kulturnih. Čeprav so včasih pojmovani skupaj zaradi nekaterih prekrivanj v vedenju ali dejanjih, obstajajo pomembne razlike med njimi. Nogometni navijači so skupina ljudi, ki strastno podpirajo nogometno ekipo in običajno izražajo svojo podporo na pozitiven način, kot je petje navijaških pesmi, spodbujanje svoje ekipe in ustvarjanje vzdušja na stadionu.
Huligani so posamezniki ali skupine in se vedejo nasilno ali agresivno, pogosto z namenom povzročiti škodo ali nerede. Njihovo vedenje je največkrat povezano s prekomernim uživanjem alkohola ali drog ter je lahko usmerjeno tako proti nasprotnim navijačem kot tudi proti policiji, varnostnim službam in celo lastni ekipi. Pomembno je razumeti, da večina nogometnih navijačev ni huliganov in da huliganizem ni inherenten del nogometne kulture. Kljub temu pa huligani obstajajo v nogometnem svetu in so povzročali, povzročajo in upam, da jih bodo čim bolj onemogočili, da delajo težave in nerede na nekaterih tekmah. Prireditelji (varnostniki, policija) in klubi bi se morali bolj potruditi (ne pa da jih v nekaterih aktivnostih celo podpirajo), da omejijo njihovo vlogo in zagotoviti, da so nogometne tekme varne in zabavne za vse navijače.
Zadnji primer huliganstva na nogometni tekmi v Murski Soboti je bil »kaplja čez rob«. Z obnašanjem in dejanji so pokazali, da ne sodijo na nogometne tribune. V tem primeru bi se morala Nogometna zveza zgledovati po drugih državah, ki so do huliganstva dosledne. Kazni (tudi zaporne) so hude in veliko huliganov je že doživeli, da imajo dosmrtno prepoved obiskovanja prireditev. Torej, vaša naloga je, da poskrbite, da bomo ljubitelji športa še naprej uživali v njem, da bodo mladi (na tekme prihajajo cele družine) imeli zgled, ne pa da jih bo strah, kaj se bo dogajalo. Kruti primeri iz Belgije pred mnogimi leti očitno ne zadostujejo. Ali pač. Naredite korak naprej. Kaznujte klube, prireditelje in ostale, ki skrbijo za varnost. S tem boste naredili največ za slovenski šport.
Nogometni stadioni sicer niso gledališča, a nekakšna meja mora obstajati (Foto: Jure Banfi)