Niti glasen jok, obžalovanje in opravičilo niso pomagali: Aleksandra, ki je Sabino neusmiljeno in nečloveško zabadala dokler ni umrla, bo za zapahi 28 let; Kako hudo ji je bilo, da je po umoru med vožnjo domov trikrat morala ustaviti in bruhati…
Osrednja tema večine včerajšnjih pogovorov na severovzhodu države, zlasti na Ptujskem in Dravskem polju, je gotovo bil izrek sodbe 34 – letni Aleksandri (dekliško Stepišnik) Škamlec iz Cerkvenjaka, ki je že na predobravnalnem naroku priznala soudeležbo pri umoru 22. marca letos v okolici Kidričevega, ko sta z intimnim prijateljem Tomažem, na grozovit in zahrbten način, kot so zapisali državni tožilci, umorila 33-letno mamico štirih otrok, Tomaževo soprogo Sabino Arklinič. Tokrat je večina razglabljala o tem, ali je 28 zapora zadostna kazen za tisto, kar je obtožena storila pokojni Sabini in tudi njenim najbližjim, še zlasti njenim štirim otrokom, ki se jim je dogajanje iz letošnje pomladi za vedno vrisalo v vse življenjske pore in tega nikoli ne bodo pozabili. Vsakdo ima svoje mnenje o celotni zadevi odločilno pa je tisto kar so včeraj povedali sodniki na čelu s predsednikom velikega senata, sodnik Matej Šmigoc. In to je kljub nekaterim olajševalnim okoliščina, predvsem priznanju krivde, opravičilu prizadetim in obžalovanju, 28 let zapora, kar je najvišja zaporna kazen za žensko v Sloveniji doslej.
Po tem, ko je sredi novembra na predobravnalnem naroku, v primerjavi s sostorilcem, svojim intimnim partnerjem Tomažem Arkliničem, dejanje priznanja, je včeraj potekal samo še narok za izrek kazenske sankcije. Svoje je najprej povedala obtožena, ki je povedala, da se ob priprtju, ob obremenjujočem pristopu na sodišče ter izpostavljenosti javnosti ni zmožna zbrati, zato si je to, kar želi povedati na sodišču, zapisala. V prebranem pismu je vztrajala pri zagovoru, ki ga je podala v preiskavi, da dejanje močno obžaluje. Vsem, ki sta jih s Tomažem prizadela, se močno in iskreno opravičuje. Sodišče naproša, da pri odmeri kazni upošteva njeno dosedanje življenje, ki da je gotovo vplivalo na dojemanje in nedopustnost njenih dejanj. Med prebiranjem napisane izjave začne jokati, saj je govorila o svojem težkem otroštvu in mladosti. Med drugim je navedla, da se je rodila kot najstarejša v družini sedmih otrok, kjer je bila prisotna zloraba alkohola s strani staršev. Mama je skrbela za otroke in ni hodila v službo, zato je alkohol zlorabljala še bolj kot oče. Ta je zaradi potrebe po zagotovitvi zaslužka vsaj malo kontroliral svojo odvisnost. Kot posledica alkoholizma je prihajalo do nasilja nad otroci, prav tako je bila zaradi alkoholizma staršev primorana prehitro in z neustrezno vzgojno podlago odrasti ter pričela skrbeti za mlajše sorojence. V posledici navedenega je pri 15 letih pobegnila iz takšnega okolja k babici in dedku, kjer je naletela na strog vojaški režim. V otroštvu ni bila deležna razumevanja, niti družinske topline. Zaznamovalo jo je ravnanje staršev, ki se po njenem odhodu k starim staršem po njenih besedah nista niti enkrat nista pozanimala, kaj se z njo dogaja. Zaradi takšnega okolja, v katerem je odraščala, se je k sedaj že bivšemu možu preselila v slabem mesecu od njunega prvega srečanja ter vztrajala v zvezi, ki zanjo ni bila zdrava. Vseskozi je iskala okolje, kjer bi se počutila sprejeto in kateremu bi pripadala. Danes se zaveda, kaj je storila in da bo za svoja dejanja morala plačati z zaporom, kot je prebrala.
Poudarila je tudi, da po doslej prestanem priporu na dejanja gleda povsem drugače, kot je v času, ko sta se s Tomažem za to odločila in to storila. Sedaj se kljub svoji močni zaljubljenosti zagotovo ne bi pustila zapeljati in sodelovati pri takšnih dejanjih. Sodišče je znova prosila, da ji izreče čim nižjo kazen, da bi se lahko pozneje znova socializirala v normalno življenje. Upravičenosti premoženjsko-pravnih zahtevkov oškodovancev, Aleksandra sicer ne zavrača, zavrača pa njihovo višino, saj ta za štiri otroke ter mamo in sestro pokojne znaša nad 400.000 evrov. Zato je izrazila željo po ločitvi kazenskega in premoženjsko-pravnih zahtevkov, ker da bi se vse skupaj samo zavleklo, ona pa bi rada čim prej šla iz pripora v zapor.
Tudi višja državna tožilka Teja Kukovec Belšak je bila vztrajna in je menila, da glede na težo kaznivega dejanja priznanje in nekaznovanost, ne more vplivati na višino izrečene kazni. Na novo je povedala, da sta si soobtožena 14 dni po umoru, dokler ju niso prijeli, izmenjevala SMS z vsebino, ki izražajo olajšanje po odstranitvi ovire za njuno skupno življenje. Prvo obžalovanje je Škamlec izrekla, ko so bili predloženi že vsi dokazi. Po trdnem prepričanju tožilstva družinske okoliščine, ki jih je obdolžena opisovala, v naši družbi niso tako odstopajoče, da bi to vplivalo na višino izrečene kazni. Veliko ljudi je otroštvo preživelo v podobnih okoliščinah, pa za to ne izvršujejo tako težkih kaznivih dejanj. Tožilka je prepričana, da je šlo za dobro premišljeno in usklajeno dejanje v sostorilstvu, kar se kaže tudi v intenziteti dejanj. Z dejanjem je štiri otroke prikrajšalo za odraščanje s svojo mamo, hkrati pa umorjeno, staro šele 33 let, pa za njeno nadaljnjo materinstvo in vzgajanje otrok, od katerih je en star le eno leto in pol. Iz komunikacije po umoru celo izhaja, da je Škamlec obtoženca spraševala v sporočilih, kako je z otroci, da bi jih prišla pazit in lahko gre on na pivo. Tožilka je vztrajala, da ne gre spregledati sodelovanja pri skrbnih pripravah. Sama je izbrala kraj zločina, ga fotografirala, nabavila nož in lateks rokavice. Sama je napisala poslovilno pismo. Aktivno je prikrivala kaznivo dejanje. Podani so zakonski znaki grozovitega in zahrbtnega kaznivega dejanja. „Kljub priznanju krivde je po našem mnenju edina pravična kazen za Aleksandro Škamlec 30 let zapora.“
Tudi odvetnik Matic Klemenčič, zagovornik obdolžene po uradni dolžnosti, je povedal, da se obtoženka zaveda nedopustnosti svojega dejanja in posledic. Priznanje po njegovem kaže na to, da prejema odgovornost za svoje dejanje. Njen dosedanji način življenja povsem neskladen z dogodki, ki so pripeljali do današnjega dne. Priznanje in nekaznovanost je pri odmeri kazni treba upoštevati, kot je dejal in je omenjal sorazmernost glede glede kaznivega dejanja in sodbe. „V slovenski sodni praksi do sedaj v nobenem primeru ob priznanju in nekaznovanosti ni bila izrečena najvišja kazen, zgodilo se je celo, da je ta znašala manj kot polovico zagrožene,“ je med drugim dejal zagovornik Klemenčič, v tem času pa je obtožena večinoma jokala, na koncu pa ni imela nič za dodati, čeprav je imela „zadnjo besedo“.
Senat je nato odločil, da bo morala za zapahe 28 let, kar je Aleksandra sprejela brez posebnega izražanja čustev. Sodnik je v obrazložitvi povedal, da njeno otroštvo in druge navedene okoliščine v njeni izjavi ne morejo vplivati na višino izrečene kazni. Sodišče je upoštevalo olajševalne okoliščine: priznanje in nekaznovanost, ob tem so jo oprostili večine sodnih stroškov. Sodba še ni pravnomočna. Oškodovance pa je senat napotil na pravdo. Seveda pa je sodišče zaradi ponovitvene nevarnosti do pravnomočnosti sodbe podaljšalo pripor. Tožilka je po izreku dejala, da s kaznijo ni povsem zadovoljna, saj meni, da bi morala upoštevati večjo težo KD in manjšo težo olajševalnih okoliščin. Vztrajala je pri svojem trdnem stališču, da olajševalni okoliščini, kot sta priznanje krivde in dosedanja nekaznovanost, pri tako hudem kaznivem dejanju ne moreta imeti take teže. Tako se bom verjetno zoper sodbo pritožila, dokončno odločitev pa bo sprejela, ko bo temeljito proučila razloge za takšno odločitev sodišča. Tudi obramba je napovedala, da se bo o morebitni pritožbi odločila po prejetju pisne obrazložitve sodbe, odvetnik pa je vztrajal, da naj njegova varovanka gre takoj v zapor tudi pred pravnomočnostjo sodbe.
V isti zadevi sedaj sledi glavna obravnava za soobtoženega Tomaža, ki je napovedana za 22. januar 2025.
