Učenci in dijaki so tik pred vpisi v srednjo oz. visoko šolo ali fakulteto. In kakšen boj bijejo skupaj s starši? Otroci z NPZ-ji in maturo, starši pa z zbiranjem bonusov za vpis. Vstopamo nekako v obdobje, ko se tradicionalna meja med šolskim pragom in domačim pragom briše. Čeprav bi sodobni vzgojno-izobraževalni sistem moral temeljiti na trdnem partnerskem sodelovanju med starši in šolo, se to razmerje v zadnjem desetletju sooča z resnimi preizkušnjami. Namesto medsebojnega spoštovanja in zaupanja v strokovno avtonomijo učiteljev, pedagogov in psihologov se vse pogosteje pojavlja fenomen, ki ga strokovnjaki imenujejo »vdor« staršev v pedagoški proces.
Ta vdor ni več le informativne narave, temveč postaja mehanizem pritiska, kjer starši s pozicije moči in pravnih sredstev poskušajo oblikovati šolsko realnost po meri svojega otroka. Zaradi tega se strokovna presoja vse pogosteje umika zahtevam uporabnikov storitev. Vodstva šol in učitelji poročajo o naraščajočem pritisku glede ocenjevanja, metod dela in disciplinskih ukrepov. Starši pogosto izpodbijajo ocene z vključevanjem odvetnikov ali grožnjami z inšpekcijskim nadzorom, hkrati pa zahtevajo specifične metode poučevanja ali se vmešavajo v izbiro učbenikov.
S takšnim ravnanjem starši namenoma zmanjšujejo avtoriteto učitelja pred otrokom, kar ruši vzgojni vpliv šole in povzroča zmedo v otrokovem dojemanju pravil. Nenehna pisanja zahtev in obiski z odvetniki so postali stalnica, predvsem z namenom pridobivanja odločb o usmerjanju, ki otrokom omogočajo »lažji« vpis v srednje šole. Mnogi starši se namreč ne morejo sprijazniti, da njihov otrok ne izpolnjuje pogojev za vpis v »elitne« gimnazije. Pri tem podcenjujejo pomen poklicev, kot so zidarji ali varilci, saj so prepričani, da mora biti njihov otrok nujno npr. psiholog.
Problem vmešavanja staršev je odraz širše družbene krize zaupanja in patološkega strahu pred neuspehom. Ko starši s pritiski »kupujejo« bližnjice do uspeha, svojemu otroku dolgoročno škodujejo, saj mu odvzemajo najdragocenejšo življenjsko izkušnjo: spoznanje, da so rezultati plod lastnega dela in da je napaka priložnost za učenje. Ključno je ponovno vzpostaviti ravnovesje, kjer bo strokovna avtonomija učitelja spoštovana, otrok pa se bo naučil prevzemati polno odgovornost za svoje delo.
»Učitelj odpre vrata, vstopiti pa moraš sam.« (Kitajski pregovor)
Doc. dr. mg. Bojan Macuh
