Evangeličanska duhovnica Violeta Vladimira Mesarič ob dnevu reformacije poudarja pomen povezovanja
Tudi ob letošnjem državno – kulturnem prazniku Dnevu reformacije (31.10.2022), in 472 – letnici prve Slovenske knjige, ki ga iz znanih razlogov obeležujemo nekoliko bolj skromno, smo lahko ponosni, nad dosežki reformacije za Slovence in Slovenstvo. Praznik reformacije je tudi sicer povezan z začetkom slovenske književnosti, kjer je glavno besedo imel Primož Trubar. Slovensko reformacijsko delo ostaja ne samo temeljni steber na novo vzpostavljene krščanske cerkve, temveč tudi slovenske književnosti in knjižno jezikovnih norm slovenskega naroda. Slovenska reformacija nam je namreč dala knjižni jezik, prvo slovensko književnost in slovnico, prvo slovensko pesmarico, prvo posvetno šolstvo in prvo javno knjižnico; Reformacija je povzdignila žensko; Reformacija je poudarila načelo individualnosti in s tem postavila izhodišča za osebno svobodo; Prav reformacija je prispevala k vzniku slovenskega naroda in njegove kulturne integracije. Začela je tisti proces stabilnosti, ki jo mora imeti vsak narod, če želi obstati in živeti samostojno…
Torej, v Sloveniji je 31. oktober dan reformacije, praznik in dela prost dan, ki obuja spomin na versko, družbeno-politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. Slovenci hkrati obeležujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Osrednja slovesnost z bogoslužjem bo v Murski Soboti, v Cankarjevem domu pa bo na ogled stripovski stand up Reformatorji na odru. Ob današnjem prazniku bo v evangeličanski cerkvi Martina Luthra v Murski Soboti osrednja slovesnost z bogoslužjem, s katerim bodo počastili 100. obletnico ustanovitve seniorata in samostojnosti Evangeličanske cerkve. Prireditev bo prenašala tudi Televizija Slovenija. V ljubljanskem Cankarjevem domu pa bodo uprizorili stripovski stand up Reformatorji na odru, s katerim bodo spomnili na avtorja prve slovenske slovnice in prvega celotnega prevoda Biblije v slovenščino, Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina. Predstava, ki je nastala po stripu Boštjana Gorenca – Pižame, je premiero doživela ob lanskem praznovanju reformacije.
Osrednja državna proslava ob prazniku je bila v petek v Cankarjevem domu. Proslave s slavnostno govornico ministrico za kulturo Asto Vrečko sta se udeležila tudi predsednik republike Borut Pahor in predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič. Umetniški del proslave, ki sta ga oblikovala režiser Damjan Kozole in scenarist Kozma Ahačič, je izpostavil naklonjenost do slovenskega jezika. Reformacija kot versko, kulturno in politično gibanje se je začela 31. oktobra 1517, ko je nemški menih in profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, v katerih je zahteval prenovo Cerkve. Ena od idej reformatorjev je bila, naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, to pa je pomembno vplivalo na razvoj književnosti. V tem času je nastala prva knjiga v slovenskem jeziku – Katekizem, ki jo je leta 1550 napisal Primož Trubar (1508-1586) in ji nato dodal še Abecednik. Dan reformacije kot državni praznik v Sloveniji praznujemo od leta 1992. Z njim se tako spominjamo tudi obdobja, ko smo dobili prve tiskane knjige.
Danes je dan reformacije, praznik in dela prost dan, ki obuja spomin na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. Slovenci hkrati zaznamujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika in se spominjamo Primoža Trubarja. Na današnji dan leta 1517 je profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata wittenberške cerkve obesil 95 tez o potrebni prenovi Cerkve in ji tako zadal dovolj močan udarec, da se je v naslednjih desetletjih reformirala. Cerkev so na prehodu v novi vek namreč vodili papeži, ki so se bolj ukvarjali z zbiranjem denarja, da bi lahko zadostili svojemu razsipnemu posvetnemu življenju in svojim nezakonskim otrokom, kot pa utrjevanju vere in dajanju opore najnižjim slojem, ki so predstavljali večino prebivalstva Evrope. Največ denarja so “dušni pastirji” pridobili s pobiranjem odpustkov, ki so jih ljudje radi plačevali, saj so bili prepričani, da jih bodo rešili trpljenja v vicah.
V nadaljevanju objavljamo intervju mag. Violete Vladimire Mesarič, evangeličanske duhovnice in namestnice vojaškega vikarja, ki ga je dala za portal Maribor24.
O današnjem praznik smo se pogovarjali z mag. Violeto Vladimiro Mesarič, evangeličansko duhovnico in namestnico vojaškega vikarja. Je Radgončanka, ki zadnjih dvajset let živi v Mariboru, njena starša, mama je že pokojna, prihajata s Prekmurja. Pravi, da je Maribor postal njen novi dom, kjer se počuti dobro in sprejeto.
Na vprašanje, kaj jo je pripeljalo med duhovnike, odgovori: “Želja po študiju teologije se je zgodila naenkrat. Poslanstvo je prišlo kakor samo od sebe. Verjamem pa, da je za mojo odločitvijo stalo veliko več. Verjamem, da mi je tako bilo že od začetka namenjeno. Na svoje poslanstvo in poklic gledam s hvaležnostjo in se obenem zavedam odgovornosti, ki je naložena.” Kot evangeličanska duhovnica je od leta 2002 zaposlena v Slovenski vojski. Opravlja poslanstvo namestnice vojaškega vikarja in je posebej odgovorna za zagotavljanje duhovne oskrbe pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, ki so evangeličanske veroizpovedi. Pod njeno pristojnostjo so tudi verniki Evangeličanske cerkvene občine Maribor, kamor spada tudi sama.
Kakšen je pomen reformacije za Slovence, ne glede na njihovo veroizpoved?
Naši predniki s Trubarjem na čelu so nam izborili prostor pod soncem, lasten jezik, kulturo, omogočili pogoje za življenje in delo v narodnostno zaokroženi celoti, na svoji zemlji, v svoji domovini. S Trubarjevimi besedami bi lahko rekli: omogočili so nam pogoje za stati inu obstati. Brez uveljavitve Trubarjeve knjižne slovenščine Slovencev kot naroda danes najbrž ne bi bilo. Prva tiskana knjiga, Abecednik in Katekizem, prevod celotne Biblije v slovenski jezik, prvi slovenski pravni spis – Cerkovna ordninga ali cerkveni red, prva slovnica in začetek šolske reforme. Dobili smo prvo javno šolo za »fantiče inu dekliče« in prvo javno knjižnico.
Reformacija je prinesla tudi prvo imenovanje pojma Slovenec. Trubar, naš slovenski Luther, se je tudi, ko je živel na tujem, čutil v dobrem in hudem povezan s tem območjem in je svojo ljubezen izražal ne le s svojim slovitim nagovorom »Lubi Slovenci«, temveč je znal zanosno hvaliti to »dobro, dostojno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo«.
Zdi se, da je Luthrovih 95 tez o prenovi Cerkve prišlo v pravem trenutku. Cerkev je to potrebovala, posledica je bilo reformno gibanje. Kakšen bi bil po vašem mnenju razvoj Cerkve, če Luther ne bi bil ob pravem času na pravem mestu?
Prepričanje in vera reformatorjev, da je edina pot posameznikova osebna, notranja vera, brez posrednikov med človekom in bogom, sta močno povzdignili pomen človeka in njegove osebnosti in s tem tudi njegovih pravic in odgovornosti do vseh institucij, od cerkve do države. Luther sicer ni bil prvi, ki si je prizadeval za reformo cerkve, a je bil prvi, ki mu je to uspelo. Dejstvo pa je, da je bila želja reformatorjev reformirati obstoječo Cerkev in ne ustanoviti nove Cerkve.
Se strinjate s tistimi, ki so prepričani, da bi takšnega človeka oziroma teze o novi, spremenjeni, boljši družbi potrebovali tudi v tem času, ko smo npr. dnevno priča višjim cenam hrane, energentov, kar nima realne podlage v delovanju trga. Vse temelji na špekulacijah, zaslužkih, …
Reformacija v 16. stoletju je bila odgovor na izzive takratne Cerkve in družbe. Izzivi, s katerimi se soočamo danes, so drugi, a ne nujno drugačni. Dejstvo je, da je prav protestantsko pojmovanje posameznikove svobode vesti in enakosti ljudi v osnovnih verskih pravicah bilo tisto, ki je pognalo korenine vrednotam v medčloveških odnosih. Protestantska etika je prinesla velike spremembe v gospodarski in socialni razvoj Evrope: preko predanosti poklicnemu delu, pridnosti in delavnosti se je oblikoval novi proizvodni način, ki je upošteval dosežke znanosti, spremenjene materialne zmožnosti in nove vrednote. Posledice, s katerimi se sooča človek danes, kažejo odmik od krščanskih ali če hočete, protestantskih vrednot. Odgovornost za boljši danes in jutri moramo prevzeti vsi, tako posamezniki kot institucije, predvsem pa jo imajo vsi tisti, ki jim je zaupana moč in oblast.
Kako kot evangeličanska duhovnica vidite današnjo družbo? Gredo razmišljanja o življenju, ki temelji na hedonizmu, uživanju in drugih pogledih, ki so skregani z zdravo kmečko pametjo, vse to pa ob odsotnosti Boga, v pravo smer?
Posameznik je del skupnosti in slednja je odvisna od posameznikov. Samozadostnost, kompleks večvrednosti in poudarjanje posameznika in njegovih individualnih pravic in svobode brez kakršnihkoli odgovornosti za bližnje in za posledice za človeštvo in svet so pripeljali do tega, s čimer se danes soočamo. Kdor sledi tej »novi veri«, zavestno in načrtno odrinja »sveto« in se tem občečloveške vrednote s tega sveta. Priznam, da me kot mamo najstnika tako početje in razmišljanje zelo skrbita.
Praznik reformacije nas zato vabi k resnemu razmisleku in prizadevanju za izboljšanje skupne stvarnosti in opozarja na temeljne zakonitosti življenja, na globlje vrednote, ki človeku omogočajo osebno in duhovno rast ter širitev obzorja onkraj meja samoumevnega – v presežno.
Na prvi pogled se zdi, da se evangeličanska cerkev ob vsakodnevnih dogodkih, težavah ljudi premalo oglaša, da slišimo o njej le okoli 31. oktobra.
Morda na prvi pogled res izgleda, da je evangeličanska cerkev tiho takrat, ko ne smela biti. Verjemite, ni tiho. No, včasih pa »biti tiho« pomeni dati glasno sporočilo družbi in svetu. Naj dodam še to: v protestantizmu razumemo cerkev kot skupnost verujočih. Slednji smo poklicani, da si v skladu s svojo vestjo in vero, ki temelji na Svetem pismu, aktivno prizadevamo živeti, delovati in s tem tudi sooblikovati družbo in svet, kjer smo. Če že ne moreš spremeniti okolja, pa imaš možnost, da si prizadevaš biti in ostati (dober) človek.
Protestantska etika je prinesla velike spremembe v gospodarski in socialni razvoj Evrope: prek sestavin omenjene etike, kot so predanost poklicnemu delu, pridnost in delavnost, se je oblikoval novi proizvodni način, ki je upošteval dosežke znanosti, spremenjene materialne zmožnosti in nove vrednote. Razsežnost procesa reformacije izkazuje širino človekovega duha, hkrati pa je sporočilo reformacije sporočilo reda in odgovornosti vsakega posameznika in sleherne institucije do našega človeškega bistva, do naše skupne kulture in do naše skupnosti.
Kakšno je vaše sporočilo ob dnevu informacije?
»Tudi če bi vedel, da bo jutri konec sveta, bi še danes zasadil svojo jablano.« V tej misli, ki jo pripisujejo Lutru in je nekako tudi moje vodilo, se skriva globoko sporočilo slehernega ustvarjalnega početja. »Praviloma jablane ne sadimo zgolj zase, sadimo jo za skupnost, za družino, za nek prihodnji čas in za vero v prihodnost…«, je med drugim slišano na letošnji proslavi ob dnevu reformacije v Mestni občini Maribor. In mi? Smo že posadili svojo jablano?
Pred nami je tudi dan spomina na vse mrtve. Čas za hvaležnost in razmislek, da bomo zmogli svoje življenje živeti tako, da za vse tisto, kar smo prejeli od prednikov, dobro skrbimo in obenem tudi sami poskrbimo, da bodo naši zanamci imeli za nami še kaj žeti in da bo žetev dobra in obilna. Ne le biti, temveč tudi »stati in obstati«, nam želim! Čestitam ob praznikih in želim mir in dobro!
