Brat pokojnega dobrega človeka iz Negove je visoko priznanje prejel za življenjsko delo na področju ohranjanja ljudskih izročil in običajev, ter spremljanja in poročanja o dogodkih
Potem, ko je letos, ob svojem visokem življenjskem jubileju, saj je obeležil 85. rojstni dan, prejel visoko priznanje občine Cerkvenjak, je starosta pred pomurskimi in štajerskimi fotografi in dopisniki, Ludvik Kramberger, sedaj prejel še eno najvišjih priznanj svoje občine Gornja Radgona. Na svečani akademiji ob 27. prazniku radgonske občine, sta mu župan in podžupan Stanislav Rojko in David Roškar, izročila „Zlati greb“ občine Gornja Radgona, in sicer za življenjsko delo na področju ohranjanja ljudskega izročila in ljudskih običajev, spremljanja in poročanja o dogodkih.
Ludvik se je rodil 19. avgusta 1937 v kraju Ženjak pri Benediktu v Slovenskih goricah. Danes skupaj s soprogo Marijo živita v Gornji Radgoni, na Šlebingerjevem bregu. Njuna hiša je obdana s skrbno negovanim sadnim drevjem, zelenjavnim vrtom in cvetlicami na vsakem koraku. V zakonu sta se jima rodila sin Zdravko in hči Metka. S ponosom povesta, da imata tri vnukinje in enega pravnuka. V svoji knjigi: Moje poti življenja (marec 2021) nam Ludvik slikovito opiše svoje življenje in življenje njegovih staršev. »Če človek dolgo živi, marsikaj doživi, marsikaj ohrani v spominu, marsikaj pa pozabi. Da ne bi vsega pozabili, sem se odločil, da nekaj zanimivosti, ki sem jih doživel napišem, s skromno željo, da bi del teh spominov in doživetij izšel v knjigi.« Uvodna misel izraža močno sporočilo vsem nam in predvsem našim zanamcem; življenja naših staršev, naša polpretekla zgodovina in zgodovina naših krajev so izjemnega pomena. Ta močna misel cenjenega Ludvika naj bo vodilo v vsakem izmed nas, da bomo spoštljivo negovali spomine na naše starše in domače kraje.
Ludvik Kramberger že več kot petdeset let zapisuje zanimive članke o pomembnih življenjskih
dogodkih ljudi v naših in okoliških krajih. Poroča o njihovih jubilejih, vaških običajih, še posebej
dragoceni so intervjuji o življenju ljudi v domačem okolju, le politike se izogiba. Intervju z akademikom dr. Antonom Trstenjakom je zanj še posebej dragocen. Ludvik v svoji knjigi priporoča bralcem: »da si zapis preberejo do konca; saj bodo tako vsaj malo spoznali, kako pomembnega in velikega človeka je dala slovenjegoriška zemlja, vas Rodmošci, kjer je bil rojen naš gost.« Zelo odmeven je bil tudi njegov intervju z znanim hrvaškim glasbenikom Ivom Robićem. Ludvik v knjigi zapiše, da sta prodorni glas in ubrano petje pritegnila slehernega poslušalca in kot mu je povedal Radgončan Stane Mauko, se ta še spominja časov, ko so po Radgoni bili razvrščeni poulični zvočniki, iz katerih so odmevale znane popevke Iva Robića.
Svoje slikovite zapise Ludvik zmeraj opremi s fotografijami. Na začetku so bile fotografije črno
bele. Fotoaparat je postal njegov zvesti spremljevalec, tudi danes ko je globoko v devetem desetletju. V svoji knjigi zapiše, da je v času vojaščine usvojil veliko fotografskega znanja kot fotogrametrist. Vse to mu je koristilo kasneje v življenju pri novinarskem delu. Danes Ludvika že od daleč prepoznamo po klobuku na glavi in fotoaparatu čez ramo.
Njegovi članki in intervjuju so bili objavljeni v številnih časopisih: Slovenske novce, Večer, Delo, Nedeljski dnevnik, Vestnik, Štajerski tednik, Celjski tednik, Kranjski glas, Dolenjski list, Kmečki glas, Družina ter revijah Stop, Obrtnik, Delavec, Čebelar, Jana, Naša žena, Gasilski vestnik, As, 7D, Vzajemnost, Vzajemna… Po osamosvojitvi njegove prispevke objavljata še časopis Slovenec in Republika, ki sta izhajala kot dnevnika. Tudi lokalni časopis Prepih zmeraj ponudi vpogled v zanimive reportaže izpod peresa in foto objektiva Ludvika Krambergerja, ki je nepogrešljiv tudi pri spletnih portalih, zlasti Bakos.si. Ludvik je kot dopisnik in sodelavec mnogih tiskanih in sedaj digitalnih medijev prisoten na mnogih dogodkih. Poznajo ga ljudje v domačih krajih kot tudi širom Slovenije. Svoje prispevke objavlja tudi v občinskih glasilih Sv. Andraž, Cerkvenjak, Duplek in Juršinci ter v mesečniku Ovtarjeve novice, ki pokriva UE Lenart.
Kot pravi danes, piše vedno manj. A ker je v petih desetletjih svojega dopisništva in pisanja reportaž iz naše bližnje in daljne okolice pustil pečat pri mnogih posameznikih, ga ljudje še vedno pokličejo. Prisoten je na dogodkih in jubilejih kot dopisnik in fotograf. Ludvik Kramberger ohranja spomin na ljudsko izročilo, na izginjajoče ljudske običaje, spomin na
vedno redkejša ročna kmečka opravila, je vez med preteklostjo in sedanjostjo. V svojih reportažah ohranja spomin na ljudi in kraje na najemu najbolj ljub način, torej s pisanjem in fotografiranjem…
Iz znane družine
O družini Kramberger, ki izvira iz Ženjaka pri Benediktu, je gotovo po vsej državi, a tudi širše veliko znanega. Ne le zaradi očeta enajstih otrok Franca iz viničarske družine, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izdelal pravo letalo in se pognal v višave, in ki je bil za tiste čase pravi genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in zato bil cenjen v okolici. Tudi zaradi njegovega sina, dobrotnika iz Negove Iveka, katerega so kot kandidata za predsednika države ustrelili v Jurovskem Dolu, temveč tudi zaradi, devetega izmed 11 otrok, Ludvika, ki je najprej bil kovač, nato strojni tehnik, v zadnjega približno pol stoletja pa, je zlasti med starejšo in podeželsko populacijo, izjemno cenjen kot dopisnik in fotograf.
Naključno v novinarske vode
Naš sogovornik Ludvik pa je širši okolici znan kot dopisnik in fotograf. “To se je zgodilo čisto naključno. Zbolel sem na hrbtenici, bil operiran in se zdravil tudi v zdraviliščih. Tako sem bil leta 1971 v zdravilišču Laško. Tam je nastal moj prvi prispevek, ki sem ga objavil v Nedeljskem dnevniku. Za rubriko Hopla, oprostite, sem poslal šaljivi prispevek, ki je bil objavljen in honoriran z 200 dinarji, kar je takrat predstavljalo plačilo 4 izvodov dnevnika Večera ali Dela. Naslednji prispevek je bil o raboti, ki smo jo izvajali v Kunovi. V Kunovi, ki je sodila v KS Negova, sem bil vaški odbornik, ki bi naj skrbel za vzdrževanje tedaj blatnih cest. Tedaj sem v Vestniku pohvalil krajane, da so vsi prišli na raboto. A sem se v prispevku hoteno zlagal. Zapisal sem, da so vsi prišli na raboto. To pa ni bilo res. To so bralci opazili in me na to opozorili. Pisanje članka in pohvala tudi tistih, ki niso bili na raboti, je bila moja taktika. Ob drugi raboti, ki je bila takrat nujna, saj denarja za plačilo teh opravil občina ni imela, je bila udeležba številčnejša. To je bi psihološki učinek mojega članka. S tem se je nadaljevalo oglašanje v časopisih. Objava vsakega prispevka v časopisih mi je bila spodbuda za nadaljnje pisanje. Za večji uspeh si dopisnik šteje, če pride v dnevnem časopisu s prispevkom na prvo stran. To mi je tudi uspelo, saj je Večer objavil na prvi strani vest »Elrad izvozil v Irak 4 milijone metrov TV kabla«. Ob pisanju sem tudi fotograf. Tako se je znašla na prvi strani Kmečkega glasu tudi moja fotografija z žensko iz Slaptincev pri Sv. Jurij ob Ščavnici, kako nese mleko v zbiralnico. Največkrat so se na naslovni strani časopisa članki znašli na prvih straneh priljubljenega dnevnika Slovenske novice. Vse to in objavljanja prispevkov v številnih časopisih in revijah, me je spodbujalo, da sem se oglašal s svojimi prispevki. Veliko zaslug, da sem vztrajal v dopisovanju ima tudi znani, sedaj že pokojni, urednik tovarniškega glasila Elrad, ki ga je izdajala Tovarna anten, elektronike in profesionalne tehnike Elrad v Gornji Radgoni, Andrej Coklin, ki je v objavo sprejemal moje borne intervjuje. Spodbujal me je k pisanju, posebno intervjujev z zanimivimi osebami. V tem sem dosegal največje uspehe…, z veseljem pa pišem o starih opravilih in običajih, saj to ne sme končati v pozabi.“
