Starejšim v spomin, mlajšim v opomin
Nekoliko starejši ljudje našega območja se še spomnijo v jeseni zelo priljubljenega opravila lüpanja (ličkanja), ponekod kožuhanje koruze. Še ne tako dolgo nazaj se je obiranje in spravilo koruze opravljalo, danes pa le še strojno, razen ponekod, kjer različna društva skrbijo za ohranjanje tradicije in starih opravil. Delo se sedaj opravi zelo hitro, nekoč pa je bilo potrebno vsak storž ročno potrgati. Vsak delavec je ob tem imel svoj korb oz. košaro in ko ga je napolnil, je koruzo odnesel v posebni voz, ki je stal ob njivi. Napolnjen voz s koruznimi lati (storži) je bil odpeljan na domačijo lastnika. Tu so late spravili na določeno mesto. Okrog naloženih latov pa so nato namestili sedeže oz. podložene deske, da so zvečer, ko so prišli na ličkanje oz. lüpanje, poleg domačih tudi številni sosedje, tam sedeli. Z vsakega lata je bilo potrebno odstraniti večino listov. Na latu so pustili tri ali štiri liste. Tako olupane late so metali v košare. Ko so bile te polne so late odnesli k vezačem. Vezanje latov so opravljali v glavnem starejši moški v posebnem kotu na gumni. Ti so povezali po štiri storže. Tako zvezane storže so nalagali na posebni kup. Od tu pa so povezane storže odnašali na podstrešje ali kam drugam. Tako prinešene vezane late so obesili na palice v glavnem na podstrešju hiše ali kje drugje. Ob tem je bil določeni razmah, da se je koruza lahko posušila.
Skozi čas lüpanja, ki je trajalo tja do polnoči, se je pelo, pa tudi domače jabolčnice je bilo kaj za popiti. Vina se ličkarjem ni ponujalo. Vrle gospodinje pa so za lüpače pripravile tudi sirove pogače. Pri nekaterih družinah je bilo v navadi, da je med lüpanjem igral tudi kak domači muzikant. Zato se je ponekod ob koncu tudi zaplesalo, seveda po lupanju. Ob vsem tem druženju so se mladi med seboj spoznavali in izmed teh spoznavanj je prišlo tudi do nekaterih trajnih zvez in porok. Čez kak mesec ali več je tako »obešena« koruza bila pripravljena za luščenje in nato je bila ta odpeljana k mlinarju za koruzno moko. Doma zmleta koruza pa je bila za »šrot«, ki je bil namenjen predvsem za hrano prašičev oz. predvsem za tiste prašiče, ki so bili namenjeni za zakol. Nekaj tega zdroba se je namenilo tudi za hrano kokoši, zelo malo pa za krave ali drugo govejo živini. Koruze namreč takrat ni bilo na pretek.
Ob tem še dodajamo, da je bilo potrebno ob koncu junija ali v začetku julija opravljati na njivi okapanje koruze . K vsaki mladi koruzi je bilo potrebno dodati nekaj zemlje, da je bila tako nekoliko bolj utrjena in je morebitni veter ni podrl. To delo se je opravljalo tudi za to, da trava ni prerasla koruze. V jeseni, ko so bili potrgani latje, pa je bilo potrebno vsako koruzno steblo s srpom porezati. Okrog 15 do 20 tako porezanih stebel se je povezalo in tako so se dobili püšli. Te so skupaj zlagali in to stoječe v rastave. Tako zloženi püšli (snopi) so ostali nekaj asa na njivi, nato so jih odpeljali z vozom domov. Tako sušena koruzna stebla so imeli kot hrano za krave in drugih govejih pitancev. Ta hrana je bila postrežena ob koncu obroka, to je po tem ko so živalim že ponudili vodo, saj v tisem času še ni bilo napajalnikov. Omeniti kaže, da goveja živina v tistem času ni hotela piti vode preden se ni popolnoma nasitila. Ob tem pa še dodajamo, da pa so prašiči ko so dobili hrano malo jedli in malo pili. Nekoč se je pogosto reklo, če se je med hranjenjem ljudi pilo, da ješ kot prašič, če pa se je pilo le po končani jedi, ješ kot krava.
Dodajamo še, da je v polpreteklem času bilo hrane bistveno manj kot je je tačas. Tako se je s težavo čakalo, da je bila koruza dovolj suha za mletje. Tisti iz bližini Opekarne v Gornji Radgoni so nekaj koruznih storžev odpeljali celo na sušenje. Ob tem se je na nekaterih latih zrnje celo nekoliko »osmodilo«. Moka iz tako sušene koruze je bila namenjena za žgance. Ti so bili zelo okusni, pravijo starejši. Prav gotovo si je danes težko zamisliti, da bi se vsa ta opravila, ki smo jih na kratko opisali, še opravljala. Sam prispevek pa smo zapisali, da bi starejšim nekoliko obudili spomin, mlade pa seznanili na čas ne tako daleč nazaj, ko je bilo hrane malo in ko se je meso jedlo le pri kosilu ob nedeljah in še to v majhnih količinah. Čeprav prihajajo resni časi, pa pričakujemo, da se vse opisano ne bo več nikoli dogajalo. (F.K.)
