Na Goričkem se število gnezdečih parov bele štorklje povečuje
Ljubitelji narave in zlasti ptic v času, ko se štorkljini mladiči pospešeno učijo leteti, ugotavljajo, da je v letošnjem letu na območju Krajinskega parka (KP) Goričko gnezdilo 16 parov belih štorkelj. To je največ od leta 1999, ko so člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) ter drugi prostovoljci začeli beležiti število gnezdečih parov belih štorkelj in poletelih mladičev v Sloveniji.
Bela štorklja je sicer stepska vrsta, značilna za ravnice Panonske nižine, ki se v največji meri razprostira čez Madžarsko, Ukrajino, Romunijo in Srbijo. Gričevnata pokrajina Goričkega z ozkimi dolinami ni tipično gnezditveno območje bele štorklje, zato je naraščanje števila gnezdečih parov in uspešno poletelih mladičev v zadnjih petih letih še toliko bolj razveseljivo. Od 16 gnezdečih parov jih je 14 imelo mladiče. Prvič po 15 letih je par štorkelj znova gnezdil v Motvarjevcih, prvič po dveh desetletjih pa se je izlegel mladič v gnezdu na Cankovi. Dva para belih štorkelj iz neznanega razloga nista imela jajc oziroma jih opazovalci niso opazili. Pri dveh parih, ki sta imela mladiče, pa slednji niso preživeli. V Markovcih so trije mladiči poginili v neurju s točo. V Motvarjevcih pa je poginil eden od staršev, drugi pa ni uspel prehraniti dveh izleženih mladičev.
„Ob popisu konec junija in v začetku julija je bilo na gnezdih skupaj 30 mladičev, kar je šest manj kot lani, ko se jih je izleglo in uspešno poletelo največ doslej na Goričkem. V povprečju je iz vsakega gnezda uspešno poletelo 2,7 mladiča. Povečevanje števila gnezdečih parov in uspešno poletelih mladičev lahko pripišemo dejstvu, da je krajina na Goričkem še vedno pestra. V primerjavi z drugimi kmetijskimi regijami v Sloveniji so travniki in njive manjši ter niso obdelani preveč intenzivno. V okolici gnezd je več travnikov kot drugod. Ti travniki so košeni dvakrat letno in niso gnojeni. Na njih rastejo številne rastline, ki jih v nižinskem delu Pomurja skorajda ni več. Takšni vrstno bogati travniki so dom za živali, s katerimi se hrani bela štorklja.“ še pove Gregor Domanjko, iz DOPPS, sicer pa naravovarstveni svetnik v KP Goričko.
Poznamo belo štorkljo?
Bela štorklja (Ciconia ciconia) že od nekdaj velja za simbol Pomurja. Pokrajina ob reki Muri s številnimi mokrotnimi travniki, poplavnimi gozdovi in mejicami je štorklji dolga stoletja omogočala zadostne količine hrane.. Štorklja je velika, do 95–110 cm visoka črno bela ptica iz redu močvirnikov ima dolg bel vrat, ki je iztegnjen tudi med letom (čaplje vrat med letom pokrčijo). Odrasle ptice imajo dolge rdeče oranžne noge in kljun, medtem ko je kljun mladičev temno obarvan, noge pa rožnate. Štorklje so izjemni jadralci (razpon kril je od 180 do 220 cm) in večino svoje selitvene poti prejadrajo z izkoriščanjem toplih vzgonskih vetrov. Otto Lillienthal, ki je kot prvi človek uspešno poletel z letalno napravo, je to osnoval prav na študiji letenja bele štorklje. Tehta med 2,5 in 4,5 kg.
Prehrana in gnezdenje
Za razliko od splošnega prepričanja, da se bela štorklja hrani le z žabami, glavnino plena štorkelj predstavljajo velike žuželke (kobilice, hrošči) in mali sesalci (miši, voluharice, krti itd.). Tudi deževniki in plazilci (kače, kuščarji) so pogost plen štorkelj. Pogosto lahko več štorkelj v skupini opazimo na pravkar košenem travniku ali ravno orani njivi, kjer štorklje sledijo traktorju in izkoriščajo kratkotrajno obilje plena. Hrano iščejo v neposredni bližini gnezda, redkeje pa tudi do 3000 m zračne razdalje od gnezd.
Bele štorklje gnezdijo na električnih drogovih in le redko še na kakšnem dimniku ali slemenu strehe, zelo redko pa na drevesih. Ogromno, do 2,5 m visoko in do 2 m široko gnezdo je zgrajeno iz večjih vej, trave in zemlje. Zaradi vsakoletnega dograjevanja je lahko gnezdo staro več deset let in tehta tudi več kot 500 kg. Par ali vsaj eden od partnerjev se pogosto vrača na isto gnezdo. Sprva samec, nato par intenzivno branita gnezdo pred morebitnimi vsiljivci. Pri tem lahko pride do bojev med štorkljami, ki se neredko končajo tudi s poškodbami, uničenjem gnezda in jajc ali celo poginom. Prve štorklje se običajno vrnejo konec marca, v zadnjih letih pa tudi že prej. Pariti se prične par takoj, ko sta obnovila gnezdo. Samica znese 3–5 jajc, ponavadi 4. Jajca vali pretežno samica in po 31–34 dneh po začetku valjenja se izvalijo mladiči. Ker začne valiti takoj, ko je znesla prvo jajce, se mladiči izvalijo z zamikom in zato so tudi različno stari. V primeru slabega vremena, predvsem deževno in hladno vreme par izvrže iz gnezda mladiče, ki jih ne more prehraniti in ves napor usmerja preživetje tistih mladičev, katerim lahko zagotovita zadostno količino hrane. Gnezdo mladiči zapustijo po 54–70 dneh. V zadnjih dveh tednih lahko mladiče opazujemo na gnezdu med treniranjem kril in poskusi letenja. Bela štorklja je nekoč gnezdila na drevesih, pred nekaj stoletji pa so začele svoja gnezda graditi v neposredni bližini človeka. Sprva na slemenih in dimnikih hiš, dandanes pa pretežno na električnih drogovih. Okoliške prebivalce še vedno pogosto spremljajo med delom na njivah ali travnikih.
Na Goričkem se veselijo povečanja števila belih štorkelj (Foto: Gregor Domanjko/KP Goričko)