Kako so lovci in veterinarji postali nadomestna mamica srnici, kateri je mamo povozil avtomobil?
To, da pogosti očitki posameznikov, češ da so lovci „sami morilci in pijanci“, razen v zelo redkih izjemah, še zdaleč ne držijo, se je v teh majskih dnevih še enkrat potrdilo v okolici Gornje Radgone in Radencev. Dogodek, ki se je pripetil v kraju Boračeva pod vinorodnimi griči Janževega Vrha, kjer „domuje“ janževec, je samo potrdil, da so velika večina slovenskih lovk in lovcev dejanski varuhi narave in živali, ki skrbijo za okolje in predvsem stalež divjadi. Pri tem jim seveda pomagajo tudi mnogi občani in seveda tudi veterinarji. Tako je bilo tudi tokrat ko sta člana Lovske družine Gornja Radgona, zakonca Lidija in Daniel Šmid, s pomočjo domačinov, v bližini njunega doma v Boračevi, morala s cestišča odstraniti povoženo srno. Dani, kot ga poznajo lovski in podjetniški kolegi, je nemudoma ugotovil, da je povožena srna pred nedavnim kotila. Zato je bilo potrebno poiskati tudi mladiča oz. mladiče, ki brez mamice in pomoči človeka, ne bi preživeli. Nek sosed je vmes slišal, da bi iz bližine prihajal „nenavaden jok“, zato je v akcijo morala tudi lovska psička Šmidovih.
Dokaj hitro je njuna nemška kratkodlaka ptičarka po imenu Orsy, več deset metrov stran od ceste, v sedaj že visokem ječmenu, odkrili majhno srnico. Šmidova sta jo poimenovali Bambi, in jo varno pripeljali v Veterinarsko postajo Gornja Radgona, kjer so jo nemudoma oskrbeli in svetovali, kako nadomestiti mamino mleko in za majhno živalco poskrbeti, da bi preživela. S skupnimi močmi sedaj ustrezno skrbijo zanj in ko bo Bambi dovolj zrasla in zadostni močna, bo šla nazaj v naravo. Mamo je tudi pri živalih zelo težko nadomestiti, a če so zraven pravi ljudje na pravem mestu, ki jim je mar za vsako živo bitje, potem je vse možno. Zato so domačini iz Boračeve in tudi drugi ljubitelji živali z radgonskega območja hvaležni osebju Veterinarske postaje Gornja Radgona ter lovcema Lidiji in Daniju, ki mimogrede ob veterini imata gostinski lokal, da so s skupnimi močmi ustrezno poskrbeli za nemočno živalco, kateri so že bili šteti dnevi. Žal je to le en primer, ko se je vse pozitivno končalo, saj lovci opozarjajo, da je tovrstnih primerov, ki se končajo tragično, zlasti med košnjo. Zato lovka Lidija opozarja kmetovalce, da so malo bolj pozorni, ko s stroji gredo na travnike in med žitna polja. Tudi „divjanje“ z različnimi vozili v naravnem okolju, odvezani psi na sprehodih, potepuški psi neodgovornih lastnikov, ter še marsikaj kar ne sodi v naravno okolje, so smrtna obsodba za nešteto divjih živali, zlasti malčkov. Ob tem prosi morebitne očividce kakšnega dogodka povezanega z divjadjo, da to nemudoma sporočijo lovski organizaciji…
Lovstvo in lovci
Ob tem lahko ponovimo, da je lovstvo varstvo narave, lovska kultura, je delo z mladimi, izobraževanje, raziskovalna dejavnost in založništvo, je tudi lovska kinologija pa lovsko…Ena od trajnih nalog in odgovornosti lovcev je skrb, da so vrste divjadi in število v ravnovesju z bivalnimi in prehranskimi možnostmi. Sonaravno gospodarjenje in varstvo divjadi je bilo vedno strokovno in etično vodilo lovcev. V naših gozdovih zato še vedno najdemo volka, medveda ali risa – divjad, ki je v velikem delu Evrope že izginila. Pestrost prostoživečih živali je pomembno naravno bogastvo Slovenije. Prostoživeče živali so javna dobrina, zato je njihova ohranitev v nacionalnem interesu. V kulturni krajini so ljudje okrnili naravne samoregulacijske mehanizme, s katerimi se vzdržuje naravno ravnovesje. Zato so nekatere živalske vrste opredeljene kot lovne oziroma imajo status divjadi, lov pa ima vlogo ohranjevalca naravnega ravnovesja.
V Sloveniji trajnostno gospodarijo z divjadjo v okviru lovskih organizacij (lovskih družin, LZS, lovišč s posebnim namenom, javnih zavodov ter območnih združenj upravljavcev lovišč in lovišč s posebnim namenom). Z lovišči upravljajo pravne osebe, ki so registrirane za dejavnost lovstva (lovske družine), delujejo v javnem interesu, imajo javna pooblastila in izvajajo javno službo, ustanovljene pa so na podlagi prostovoljne odločitve svojih članov in v skladu z zakonodajo o društvih. Lovec lahko postane vsak, ki opravi zahteven lovski izpit in priseže, da bo spoštoval Etični kodeks slovenskih lovcev, ki so ga slovenski lovci sprejeli kot prva lovska organizacija na svetu in se zavezali k delovanju v skladu z njim. LZS je članica Združenja zvez za lov in varstvo divjadi v EU in Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranjanje divjadi. V mednarodnem merilu je slovenska lovska organizacija, ki ima več kot stoletno tradicijo, izjemno spoštovana.
Lovci so tesno povezani z različnimi souporabniki prostora. Pomembna sta sodelovanje in medsebojno razumevanje vseh, ki so povezani z naravo. Zato lovci sodelujejo z lastniki zemljišč pri odpravljanju škode, ki jo povzroča divjad. Poskušajo jo odpraviti ali omiliti z delom, pogosto pa jo nadomestijo tudi finančno. Lovci so tudi pobudniki in redni udeleženci čistilnih akcij. Kosijo zapuščene travnike, nadzorujejo lovišča in v skladu s predpisano zakonodajo krmijo živali. Lovci sodelujejo vsakič, ko lahko s svojimi izkušnjami pomagajo ohranjati naravo. Opozarjajo na škodljiv odnos posameznikov do narave, na uničevanje zavarovanih rastlin in gob, vznemirjanje divjadi, na posledice nekontroliranega tekanja psov, vožnje s terenskimi vozili… Vse to škoduje naravi in kaže na naš nekulturni odnos do nje in nas samih. Stereotipne predstave o lovcu kot nekom, ki ves dan ždi v grmovju in čaka, da bo pritisnil na petelina, prave lovce žalostijo. Lovci namenjajo svoj prosti čas in denar, da bi ohranili naravo in jo ohranjeno predali naslednjim generacijam. Vsako leto v ta namen opravijo skoraj milijon ur neplačanega dela.
Lovstvo je torej veliko več kot samo lov. Obsega tudi številne druge zelo pomembne dejavnosti, ki pomagajo krepiti zavest lovske in nelovske javnosti, da je lovstvo pomembno za naravo in družbo…
