Slovensko Valentinovo – Gregorjevo so tradicionalno obeležili v Pristavi pri Ljutomeru
Danes smo po Sloveniji obeležili Gregorjevo oz. slovensko valentinovo. Gre za praznik, ki se praznuje 12. marca, na god sv. Gregorja. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Kakorkoli že, včerajšnje gregorjevo nas bo spomnilo, da se zimi bliža konec in se bo kmalu začela koledarska pomlad. Po slovenskem ljudskem izročilu se na včerajšnji dan, ko goduje sv. Gregor, ženijo ptički, prav tako pa je gregorjevo tudi praznik zaljubljencev. V preteklosti so daljši dan, ko ni bilo več treba delati pri luči, praznovali s spuščanjem luči po vodi. God sv. Gregorja je za godom sv. Valentina in pustom po ljudskem izročilu še eden od dni, ki napovedujejo prihod pomladi. 12. marec je bil po starem julijanskem koledarju celo prvi pomladni dan. Z uvedbo gregorijanskega koledarja, ki ga je vpeljal papež Gregor XIII. in je na slovenskem območju v uporabi od leta 1584, pa se je ta premaknil za deset dni. Čas okoli pomladanskega enakonočja je, tako kot čas okoli jesenskega enakonočja ter najdaljšega in najkrajšega dneva v letu, v kulturni dediščini zelo pomemben, na kar kažejo številne šege in običaje.
Med slednje sodi tudi tradicionalni spust gregorjevih ladjic, s čem se obeležili konec teme, ki ga že več kot 20 let na predvečer gregorjevega pripravljajo v Pristavi pri Ljutomeru. Tako je minuli torek, dan pred gregorjevim, v organizaciji Turističnega društva Mak Pristava potekal stari ljudski običaj spust gregorjevih ladjic po reki Ščavnici. Bilo je to spet prijetno in nepozabno doživetje, zlasti za najmlajše, ko je na Ščavnici zasvetilo na desetine luči. Ko se je stemnilo, se je namreč na obrežju reke Ščavnice pri Pristavi zbralo veliko članov društva in ostalih vaščanov. predvsem so prišli najmlajši s svojimi starši, dedki in babicami, ki so ladjice izdelovali doma, in sicer iz različnega naravnega materiala in razgradljivega materiala; lesa, papirja ali kartona, na predvečer sv. Gregorja so v „ladjice“ namestili lučke in jih ob začetku teme prižgane spustili po vodi…
Po ljudskem izročilu se na gregorjevo ne ženijo le ptički, saj so se po starih običajih tudi dekleta ozirala v nebo, saj je veljalo, da bo prva ptica, ki jo bo dekle videlo na ta dan, naznanila, kakšen bo njen mož. Prav tako je bil Gregor znan, da “luč v vodo vrže” in s tem je nastala tradicija spuščanja “Gregorčkov” (pisanih barčič, hišk, deščic s smolo, …), razsvetljenih s svečami in spuščenih po potokih in rekah na predvečer Gregorjevega. Šego poznajo marsikje v Evropi in širše v svetu. S spuščanjem barčic do obrtniki sporočali, da bodo lahko odslej dlje delali pri dnevni svetlobi. V obrtniških in delavskih krajih na Gorenjskem so še na začetku 20. stoletja po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo. S tem so sporočili, da bodo odslej lahko dlje časa delali pri dnevni svetlobi. Med svetovnima vojnama so šego prevzeli otroci in po vodi začeli spuščati lesena ali papirna plovila z gorečimi svečami. V predkrščanstvu so ob prelomnih trenutkih leta izvajali določena obredja z namenom, da bi preprečili kaos in vzpostavili red.
Po Ščavnici se je proti Muri premikalo na desetine „svetlobnih ladjic“ (Foto: Zdenka Vrečič)