Danes je državni praznik Dan upora, s čem se spominjamo 79. obletnice nastanka OF
Slovenski narod se z današnjim dnevom upora proti okupatorju se spominja ustanovitve Osvobodilne fronte (OF), osrednje odporniške organizacije na Slovenskem v drugi svetovni vojni. Državne proslave ob letošnji 79. obletnici zaradi epidemije sicer ne bo, stapa predsednik republike Borut Pahor in predsednik DZ Igor Zorčič položila vence. V preteklih letih so ob dnevu upora proti okupatorju, ki je dela prost dan, običajno pripravili državno proslavo, a, kot je za STA pojasnil vodja službe za državne proslave Aleksej Adrijan Loos, letos te ne bo, ker je ni mogoče izvesti. Zaradi epidemije novega koronavirusa so namreč prepovedana vsa javna zbiranja. So pa v Zvezi združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB) v počastitev državnega praznika na njegov predvečer pripravili videoslovesnost. Predsednik ZZB za vrednote NOB Marijan Križman je v nagovoru iz Marezig med drugim ocenil, da je negiranje OF in partizanskega boja je tiščanje glave v pesek in poskus revidiranja polpretekle zgodovine, ki je kristalno jasna. Prinesla je svobodo, samostojnost in samozavest narodu. Njena vizionarska gesla pa so vključevala tudi pravico slovenskega naroda do samoodločbe. Zato sta OF in partizanski boj po Križmanovih besedah tudi temelj slovenske samostojnosti.
Predsednik republike Borut Pahor pa je v oddaji Politično na TV Slovenija ocenil, da je svet tudi danes na nek način, sicer drugačen, na razpotju, kot je bil sredi prejšnjega stoletja. Od tu vodita dve poti. Ena po demokratični poti in druga po poti avtokracije.”Upam da se bo cel svet, vključno z nami, odločil za demokracijo,”je dejal. Pred predsedniško palačo je danes častna straža, Pahor pa je imel tudi nagovor za državljane. Pred tem sta s Križmanom položila venec k spomeniku OF v Rožni Dolini v Ljubljani. Predsednik DZ Igor Zorčič pa je položil venec h grobnici narodnih herojev v Ljubljani. Za vse, ki si želijo ogledati prostore predsedniške palače, so letos pripravili posodobljen virtualen sprehod po protokolarnih in delovnih prostorih predsednika republike, ki bo na voljo danes. Za dan ustanovitve OF velja 27. april 1941, ko je bila na sestanku nekaterih politikov in kulturnikov v Vidmarjevi vili v Ljubljani ustanovljena Protiimperalistična fronta, ki so jo pozneje preimenovali v OF in pozvali k oboroženemu odporu. Gre sicer za manjšo zgodovinsko pomoto, saj je po drugi svetovni vojni dolgo časa veljalo prepričanje, da je bil omenjeni sestanek 27. aprila 1941, medtem ko je bil dejansko dan prej.
Predsednik DZ Igor Zorčič v poslanci ob današnjem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, pozval k spominu na vse žrtve, ki jih je terjal zgodovinski boj za svobodo in obstoj slovenskega naroda. “Hkrati pa naj bo ta dan tudi v navdih in spodbudo za sodelovanje in skupno premagovanje izzivov, s katerimi se soočamo,”je zapisal. Zorčič je spomnil, da je bil upor proti nacističnemu in fašističnemu režimu leta 1941 lahko uspešen le ob najširšem sodelovanju.”In slednjega so bili takrat zmožni v različnih političnih skupinah, od Komunistične partije Slovenije, Krščanskih socialistov, liberalcev, Sokolov do Kulturniške skupine, ki so se povezali v Osvobodilno fronto slovenskega naroda; po Tigru edino oboroženo uporniško organizacijo, ki se je odločila zoperstaviti grozotam nacizma in fašizma,”je zapisal. Narodnoosvobodilni boj velja za enega najpogumnejših dejanj v zgodovini slovenskega naroda. Po politični sestavi pestra, a v skupnem sovražniku enotna Osvobodilna fronta, se je postopoma organizacijsko in vojaško krepila ter s partizanskimi četami prerasla v osrednje narodno gibanje v boju proti okupatorju. V njej so sodelovali in trpeli preprosti ljudje; verjeli so v svobodo, za katero so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja.
Ob tem je Zorčič potegnil vzporednico z današnjim časom.”Danes smo v obdobju težkih okoliščin, ko se je tudi naša država znašla v primežu svetovne pandemije koronavirusa, ponovno uspešno stopili skupaj v boj proti skupnemu sovražniku, ki pa nas preizkuša predvsem v potrpežljivosti pri omejitvah svobode, ki so potrebne za preprečevanje širjenja okužb,”je zapisal.
Prepričan je, da lahko krizo, za katero ne vemo, koliko časa bo trajala in kako zelo nas bo prizadela še z vsemi ekonomsko socialnimi posledicami, premagamo samo z neizmerno potrpežljivostjo, enotnostjo in ob spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. “Zgodovina nas uči, da narod, ki zmore stopiti skupaj v težkih trenutkih, iz njih izide močnejši,”je še dodal.
Zakaj praznujemo 27. april, dan upora proti okupatorju?
Protiimperialistična fronta, za katero pa se je kasneje začelo uporabljati ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF), je bila ustanovljena 26. aprila 1941 v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije. OF je takoj po ustanovitvi začela zbirati in vključevati privržence, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 pa je Slovence pozvala k takojšnjemu odporu proti okupatorjem. OF se je med Slovenci hitro širila in je bila osnova za uspešen narodnoosvobodilni boj (NOB). Še v letu 1941 je OF oblikovala svoj temeljni program v obliki devetih temeljnih točk; program je ostal nespremenjen do konca vojne. V spomin na ustanovitev OF Slovenci praznujemo 27. aprila, torej dan po ustanovitvi OF, državni praznik kot dan upora proti okupatorju. Ustanovnega sestanka OF aprila 1941 so se udeležili Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler v imenu Komunistične partije Slovenije, Josip Rus v imenu sokolov, Tone Fajfar v imenu krščanskih socialistov ter Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar v imenu slovenskih kulturnih delavcev. Delovala je na vsem slovenskem etničnem ozemlju, tudi na Koroškem, Primorskem, v Benečiji in Porabju.
Program OF je sprva obsegal sedem točk, v letu 1942 pa je dobil še dve točki. V izjavi (programu) OF je bilo zapisano, da se mora akcija proti okupatorju začeti takoj, pomenila pa naj bi izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev; zapisano je bilo še, da OF deluje za slogo in enotnost vseh petih narodov Jugoslavije, z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic pa naj bi OF preoblikovala slovenski narodni značaj oz. naj bi se z njo oblikoval “nov lik aktivnega slovenstva”. Skupine, delujoče v okviru OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih, v izjavi pa je bilo tudi zapisano, da bo po narodni osvoboditvi OF na slovenskem ozemlju prevzela oblast, uvedla pa naj bi ljudsko demokracijo. O tem, kakšna bo notranja ureditev Združene Slovenije, naj bi odločal slovenski narod sam, poleg tega pa je izvršni odbor OF pozval še vse zavedne Slovence, naj se priključijo k narodni vojski. OF je takoj po ustanovitvi organizirala demonstracije, trosenje letakov, napisne akcije, sabotaže, od konca julija 1941 je organizirala tudi partizanske čete na podeželju, v mestih udarne skupine, ki so se spopadale z okupatorji.
Vodilno vlogo v OF je kmalu prevzela komunistična partija, ki si je od začetka prisvojila idejno in operativno vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, vanj pa je zaprla pot tudi vsem razrednim in političnim nasprotnikom; te je partija s komunističnim tonom označila za sovražnike naroda. Najvišji organ OF je postal vrhovni plenum OF, v katerem so imele zastopnike vse v OF vključene skupine, sestajal pa se je poredko. Operativno telo je bil izvršni odbor OF, v katerem so imele predstavnike le štiri ustanovne skupine, izjemno vlogo pa je imel tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), najvišji predstavniški organ slovenskega naroda, ki je imel podrejene odbore po vsem slovenskem ozemlju. Osnovnim štirim skupinam v OF (KPS, sokoli, krščanski socialisti, kulturni delavci) se je kmalu pridružilo še 16 drugih političnih skupin in društev. V OF so se ljudje vključevali neposredno ali prek skupin. Nastala je razvejana organizacijska mreža, od terenskih prek rajonskih, okrožnih in pokrajinskih odborov do vrhovnega plenuma in izvršnega odbora. Delavci raznih strok so imeli svoje matične odbore OF, npr. zdravstveni delavci, poštarji, železničarji, pravniki, itd.
Komunisti so že junija 1941 ustanovili Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, dva meseca kasneje pa – brez vednosti svojih zaveznikov v OF – še Varnostno obveščevalno službo OF, namenjeno boju zoper okupatorje in njegovim sodelavcem med Slovenci. OF je postajala vse bolj “komunistična” – tako usmeritev so še bolj določali sklepi Vrhovnega plenuma OF iz septembra 1941, ki so še bolj zoževali osnovo narodnoosvobodilnega gibanja in demokratičnost; vse večje je bilo obračunavanje med političnimi nasprotniki. 1. marca 1943 je prišlo na pritisk KPS do skupne izjave treh ustanovnih skupin OF (KPS, sokoli, krščanski socialisti) o enotnosti OF, bolj znane kot dolomitska izjava. Z njo je bila formalno priznana vodilna vloga KPS, ostali skupini pa sta se morali odpovedati posebni organiziranosti, svojemu aktivističnemu kadru in nameri, da bi kdaj ustanovili svoji stranki. V izjavi je bilo tudi poudarjeno, da se bo prihodnji slovenski politični razvoj zgledoval po sovjetskem. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil po volitvah v zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v začetku oktobra 1943 izvoljen 120-članski vrhovni plenum OF z 10-članskim izvršnim odborom, temelj slovenske državnosti pa je OF postavila februarja 1944 v Črnomlju z izvolitvijo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), ki je imel poverjeništva, komisije in institute. Ta je 5. maja 1945 izdal tudi zakon o narodni vladi in jo imenoval v Ajdovščini. Povojna naslednica OF je bila Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL); vanjo se je preimenovala leta 1953.
In kdaj so se začela praznovanja dneva OF? Ob prvi obletnici ustanovitve so vodstva ustanovnih skupin naslovila posebne razglase na svoje aktiviste, vendar brez poudarjanja, da gre za obletnico. Drugo obletnico leta 1943 so partizani zaznamovali že bolj slovesno, med drugim je izšla tudi posebna številka Slovenskega poročevalca s poslanicami izvršnega odbora OF. Ob tretji obletnici OF je Tito Slovencem poslal posebno poslanico, proslave pa so potekale v znamenju pričakovanega konca vojne. Ta se je končala šele naslednje leto, ko je bila proslava že usmerjena v spodbujanje ljudi za obnovo domovine in v ureditev družbenih odnosov na drugačnih temeljih.
