Istočasno so obeležili Dan borca, Dan državnosti in leto Rudolfa Maistra, ter KO za vrednote NOB Apače podelili visoko priznanje
Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona in Krajevni odbor za vrednote NOB Apače, sta konec tedna na Turistični kmetiji Marko v Nasovi pripravili, 5. tradicionalno srečanje članov in članic ZB za vrednote NOB z radgonskega območja. Prijetno in veselo srečanje, katerega se je udeležilo dobra stotnija članov, simpatizerjev in gostov, med katerimi so bili tudi: Marjan Šiftar, član predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, slavnostni govornik Marjan Farič, predsednik Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota ter predsedujoči Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja, Dušan Zagorc, podpredsednik OZ VVS Gornja Radgona, Niko Brus, častni predsednik OZ VVS Gornja Radgona…, so letos posvetili Dnevu borca, 33 – letnici osamosvojitve Slovenije in letu Rudolfa Maistra. ZB za vrednote NOB Gornja Radgona, ki sodi med najbolj aktivne na državnem nivoju, sicer šteje nad 300 članic in članov, zraven pa so vedno mlajši ljudje.
Poleg prijetnega druženja, ob dobri hrani, hladni pijači in glasbi, so poskrbeli tudi za krajši kulturni program, v katerem je Dušan Zagorc zrecitiral nekaj Vojanovih (Rudolf Maister), Kosovelovih in Minattijevih pesmic, s svojimi vložki pa sta nastopila tudi Boris Kovačič in Rozina Šimunič. Za zabavni del prireditev pa sta poskrbela člana skupine Bataljon – Tomi Šoštarič in Stanko Zorjan. V okviru dogodka je Marjan Šiftar predsednici Krajevne organizacije ZB NOB Apače Aleksandri Mitrovič, izročil visoko priznanje – Zlato plaketo Zveze ZB za vrednote NOB Slovenije, in sicer „za uspešno promocijo vrednot, dogodkov in osebnosti NOB, za ugledno uresničevanje vloge ZB v svojem okolju in združenju, za ohranjanje številčnosti organizacije s sprejemom novih, zlasti mladih članov, za skrb za vzdrževanje in urejenost spomenikov in spominskih znamenj na svojem območju“, kot so zapisali v obrazložitvi. Slavnostni govorec na prireditvi, kjer sta pristne pozdravila tudi predsednica gostitelja, KO ZB Apače, Aleksandre Mitrovič, in predsednik ZB za vrednote NOB Gornja Radgona, Boris Edšidt, ki je bil tudi moderator programa, ter Niko Brus, je bil omenjeni Marjan Farič.
Slednji je v svojem daljšem nagovoru, med drugim dejal, da bi še danes morali praznovati Dan borca, ki „bi moral biti preimenovan v dan slovenskega uporništva. Zgodovina namreč kaže, da slovenski človek kljub svoji navidezno mehki in uklonljivi naravi premore tudi uporniško držo. Kaj žene slovenskega človeka v upor skozi celotno zgodovino? To je prav gotovo domoljubje, pripadnost svojemu narodu, jeziku, skupnosti, pripadnost idejam svobode, sožitja tolerance in resnicoljubnosti. Da kot skupnost znamo sodelovati tudi v najtežjih trenutkih, smo Slovenci v vseh prelomnih obdobjih zgodovine dokazali že mnogokrat, pa najsi bo to takrat, ko se je bilo potrebno postaviti zase, za svoja prepričanja in narodno pripadnost, ko je bilo treba ubraniti domovino tudi z orožjem, ali ko je bilo potrebno pomagati sočloveku, ali z lastnimi silami, odrekanjem in delom poskrbeti za dobrobit skupnosti, v kateri živimo. Domoljubje je poleg kulture in jezika torej ključni element, vezivo, ki ohranja, varuje in oblikuje neko državno skupnost, tudi našo. Brez tega v zgodovini ne bi obstali, brez tega se ne bi formirali kot narod, brez tega ne bi dobili svoje države!“ (celotni njegov govor je pod fotografijami)
V nadaljevanju objavljamo celotni Faričev govor:
Spoštovani gostitelji, članice in člani Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona in Krajevnega odbora Apače, ki ste pripravili današnjo slovesnost, članice in člani drugih domoljubnih organizacij, veteranke in veterani, cenjeni gostje!
V veliko veselje mi je, da sem na današnji slovesnosti povabljen k besedi in da lahko delim z vami nekaj misli ob današnjem dogodku, ki je namenjen predvsem obeleževanju državnega praznika dneva državnosti in nekdanjega praznika dneva borca.
Najprej se torej ozrimo k prazniku, ki danes to ni več. Še kako pa bi bilo umestno, da bi ga praznovali, le na nekoliko drugačnih osnovah! Dan borca bi moral biti preimenovan v dan slovenskega uporništva. Zgodovina namreč kaže, da slovenski človek kljub svoji navidezno mehki in uklonljivi naravi premore tudi uporniško držo. Kaj žene slovenskega človeka v upor skozi celotno zgodovino? To je prav gotovo domoljubje, pripadnost svojemu narodu, jeziku, skupnosti, pripadnost idejam svobode, sožitja tolerance in resnicoljubnosti. Da kot skupnost znamo sodelovati tudi v najtežjih trenutkih, smo Slovenci v vseh prelomnih obdobjih zgodovine dokazali že mnogokrat, pa najsi bo to takrat, ko se je bilo potrebno postaviti zase, za svoja prepričanja in narodno pripadnost, ko je bilo treba ubraniti domovino tudi z orožjem, ali ko je bilo potrebno pomagati sočloveku, ali z lastnimi silami, odrekanjem in delom poskrbeti za dobrobit skupnosti, v kateri živimo. Domoljubje je poleg kulture in jezika torej ključni element, vezivo, ki ohranja, varuje in oblikuje neko državno skupnost, tudi našo. Brez tega v zgodovini ne bi obstali, brez tega se ne bi formirali kot narod, brez tega ne bi dobili svoje države!
Pri tem se je potrebno ozreti v nepretrgan in celovit lok slovenske zgodovine, zlasti pa v njene prelomne trenutke, v čase reformacije, torej v Trubarjev čas, ko smo Slovenci dobili svoj knjižni jezik, ko smo začeli graditi skupno narodno zavest, v čas 18. stoletja, v čas prekmurskega protestantskega pastorja Štefana Kuzmiča, utemeljitelja prekmurske knjižne norme, druge knjižne norme slovenskega jezika, skozi katerega se je ohranila slovenska nacionalna substanca v Prekmurju. Treba se je ozreti v čas prve svetovne vojne in v čas po njej, v čas generala Rudolfa Maistra in formiranja njegove prve slovenske vojske, in nenazadnje v čase pred 33. leti, ko je slovenski narod izbojeval svojo neodvisno in samostojno državo. Kaj je skupno vsem tem obdobjem potovanja slovenskega naroda skozi tokove časa? To je nedvomno uporništvo, predvsem upor proti ideologijam, ki so zanikale obstoj tega naroda, uporništvo, rojeno iz najglobljih in najčistejših, nepotvorjenih vzgibov. Kaj je vodilo vse naše ljudi v upor tudi v najtežjih, tako osebnih, kot tudi kolektivnih zgodovinskih preizkušnjah? Njihovo domoljubje, utemeljeno na ideji svobode, neodvisnosti, ljubezni do domovine in do svojega naroda! Ne pozabimo, upor proti najtemneši ideologiji, ki jo pozna človeštvo, proti fašizmu se je v Evropi začel prav na slovenskih tleh, že leta 1930, ko so pod streli fašistov padli pripadniki protifašistične organizacije TIGR, častno pa ga je nadaljevala slovenska partizanska vojska.
Ozrimo se še v čas po prvi svetovni vojni, v čas ko je slovenski general Rudolf Maister na lastno pest, prav iz svojih osebnih prepričanj, temelječih na uporništvu, zavaroval severne slovenske nacionalne meje! Letošnje leto je posebno leto, ki pripada Maistru, ko obeležujemo 150. letnico rojstva in 90. letnico njegove smrti. Vlada Republike Slovenije ga je zato imenovala za Maistrovo leto. Najpomembnejše izročilo Maistra in njegovih borcev je prav domoljubje, predanost in zavezanost slovenstvu. Vse te Maistrove spoštovanja vredne lastnosti, drža in lik slovenskega vojaka, pesnika, slikarja in domoljuba so bile vir navdiha slovenskim domoljubom tudi v času narodnoosvobodilnega boja, še posebej pa v času prizadevanj za slovensko samostojnost in neodvisnost pred 33 leti. Svojo polno vrednost ohranjajo skozi zgodovinska obdobja vse do danes, hkrati s tem pa ostajajo navdih za prihodnje rodove. Brez trdnega značaja, brez trdnih moralnih in etičnih prepričanj in osebnostnih lastnosti, poguma, srčnosti, in odločnosti, kakršne je posedoval Maister, bi tok zgodovine na naših tleh zagotovo tekel drugače. Maistra je slovensko zgodovinopisje ponovno odkrilo šele ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, prav v času osamsvojitvenih prizadevanj Slovenije. Njegova -prej kot ne- spregledana zgodovinska vloga se skozi objektivno zgodovinsko oceno izrisuje šele sedaj. Maistrova dejanja so bila ovrednotena kot izjemno državotvorna, saj v njihovi posledici gre za oblikovanje in določanje slovenskih nacionalnih meja, kot jih poznamo danes.
Maistru dolgujemo veliko, saj bi sosledje dogodkov, na katere je z bojem za severno mejo tako neizbrisno vplival prav on, Maribor, te kraje in zlasti Prekmurje ob drugačnem toku zgodovine zaradi drugačnega razmerja sil ločilo od matice. Če Maister ne bi zavzel Maribora in Spodnje Štajerske, teritorialnega stika Prekmurja z ostalimi slovenskimi ozemlji ne bi bilo, zato bi usoda te slovenske pokrajine bila prav gotovo bistveno drugačna. Če je domoljubje plemenita drža, lastnost in največja vrlina zrelih narodov in skupnosti ter njihovih narodnih junakov, ki mu ne gre oporekati, mu nasprotovati ali ga celo zaničevati, je prav zaradi svoje brezprizivnosti dandanes postalo pripravno in pogosto zlorabljeno sredstvo za dosego mnogokrat nelegitimnih ciljev določenih skupin in posameznikov. Tudi velika imena svetovne literature, Tolstoj, Twain in Wilde, navajajo, da je „patriotizem pogosto vrlina zlobnih in zadnje zatočišče podležev.“ Pred zlorabo domoljubja nismo imuni tudi mi. Zloraba domoljubja je namreč že razgalila svoje uničujoče posledice: pri državljanih ta pojem prav zaradi pogostih zlorab že lep čas ne vzbuja posebnih pozitivnih čustev, pač pa celo dvom. Domoljubje je danes pri mnogih postalo le priročno sredstvo, orodje, ki ga potrebujejo za dosego želenih političnih ali ekonomskih ciljev. Brezobzirno uveljavljanje osebnih interesov ali parcialnih interesov ozkih družbenih skupin, boj vseh proti vsem za svoj dobiček pod krinko prizadevanj za narodov blagor, je za občutek povezanosti in pripadnosti neki skupnosti pogubno. Biti domoljub le, kolikor in kadar je to prikladno in le za dosego osebnih koristi in ciljev, je napačno, zato se je potrebno temu odločno zoperstaviti. Ne gre prezreti dejstva, da je danes največji sovražnik slovenskega naroda prav lažno, potvorjeno domoljubje, ki za svoj obstoj razdvaja lastno narodno telo, ter v imenu in za korist katerega se danes razraščajo zaslugarstvo, izključevanje, nestrpnost in celo mržnja.
Vendar, če se ozremo v zgodovino slovenskega naroda, v obdobja najhujših preizkušenj prve in druge svetovne vojne ter vojne za Sovenijo, slovensko domoljubje ni bilo nič od tega in tudi naše razumevanje domoljubja danes ne sme podleči skušnjavam izključevanja in ozkogledosti! Če smo Slovenci z Maistrom in nato v narodnoosvobodilnem boju ter v vojni za Slovenijo slovenske nacionalne interese branili tudi z orožjem, naše domoljubje dandanes – v miru – ne more biti sovražno in izključujoče do sosedov, do pripadnikov drugih narodov. Naše domoljubje ne sme biti izključujoče do drugače mislečih, ne sme in ne more postati prepričanje, ki dovoljuje teptanje človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Prav tako ne sme postati domoljubje, ki se preko izključevanja ne – naših izraja v zatohlost nacionalizma, šovinizma in kar še posebej zaskrbljuje, celo v znova porajajoči se neofašizem.
Pravo domoljubje ni ekskluzivna pravica nobene družbene skupine, stranke ali socialnega sloja, domoljubje pripada celotnemu narodu. Največje bogastvo te države so prav ljudje, njihova pristna, nepotvorjena ljubezen do domovine, njihova iskrena, resnicoljubna, častna prepričanja in ustvarjalni potenciali. Sodobni čas terja ponovni zagon vseh teh potencialov, s tem pa aktivni odziv na vedno bolj prisotno erozijo državljanske zavesti in pomanjkanje zavedanja o naši lastni identiteti, kdo in kaj smo, ter predvsem kaj želimo v prihodnosti.
Ugotavljamo, da je brez tega zavedanja tudi pot v našo prihodnost bolj negotova, saj je določevanje naših ciljev brez izgrajene, na domoljubju utemeljene državljanske zavesti, ter njihovo uresničevanje skozi našo aktivno participacijo v javnem življenju lahko hudo pomanjkljivo. Slovenska zgodovina pozna svetle trenutke, ko so Slovenci kot državotvoren narod znali pokazati svojo zrelost. Prav ta zrelost je skozi mejnike zgodovine pripeljala do ustanovitve lastne države. Vendar nas je danes prav samozadostnost, pasivnost, neodzivnost in celo brezbrižnost pripeljala v stopicanje na mestu. To daje prostor predvsem tistim, ki jim za splošni interes Slovencev in Slovenije ni prav veliko mar in pri katerih beseda domoljubje vzbuja le pomilovanje, posmeh ali celo prezir.
Na domoljubju utemeljeno zavedanje o bistvu, kdo in kaj smo, kam spadamo, kako se danes zgodovinsko in državotvorno vzporejamo z drugimi narodi, pa tudi zavedanje in osmišljenje naše poti v prihodnost je dandanes še kako pomembno! Kot skupnost, kot nacija, smo tega premisleka dolžni zaradi nas samih in predvsem v dobrobit prihodnjih generacij. Ohranjanje in razvijanje domoljubne zavesti, pozitivnih vrednot in zgodovinskega spomina na različna obdobja naše zgodovine, osveščanje in domovinska vzgoja mladih ostaja danes v pretežni meri v domeni domoljubnih in veteranskih organizacij, ki so legitimne naslednice tistih organizacij in skupin, ki so v različnih obdobjih slovenske zgodovine največ prispevale k danes samostojni in neodvisni Sloveniji. Vendar je to tudi in predvsem naloga države, ki na to pot mora stopiti dolgoročneje, bolj pogumno in bolj odločno! To od nje in njenih političnih predstavnikov tudi pričakujemo!
Hvala vam za povabilo in hvala vsem, ki ste prišli.
Marjan FARIČ, MA
predsednik Prekmursko društvo general Maister Murska Sobota in predsedujoči Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja