Zadnji slovenski prvoborec, ki se je udeležil znanega marša za življenje, je bil takrat star manj kot 11 let
V organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Murska Sobota, je v Vrtu spominov in prijateljstva v Petanjcih potekala posebna slovesnost v spomin na znani Igmanski marš iz 2. svetovne vojne. Poleg številnih gostov, borcev in simpatizerjev NOB, se je slovesnosti udeležil tudi zadnji živeči prvoborec, udeleženec marša v 1. proletarski brigadi, Albin Pibernik – Bine. Prišla je tudi delegacija ZB Bosne in Hercegovine (SUBNOR BiH), potem predsednik ZZB NOB Mirko Križman, člani MO ZB Ljubljana, in KO ZB Zadobrava ter seveda predstavniki pomurskih borčevskih organizacij. Čustveno prireditev so popestrili pevci skupine Prekmurci. V vrtu bo raslo novo drevo – beli gaber iz Igman planine v BiH, ki ga je zasadil Albin Pibernik – Bine, danes 90. letnik, ki je po 2. vojni postal pilot. Zadnji živeči udeleženec Igmanskega marša, januarja 1942 je bil star 10 let in 11 mesecev.
Bil je tudi najmlajši udeleženec Igmanskega marša, ki sta ga oče in mama, oba že predvojna aktivna komunista, vzela s seboj na marš. Pibernikovi so bili v začetku 2. svetovne vojne izseljeni v Užice v Srbiji, kjer sta se oba, oče Albin kot komandir slovenske čete Ivana Cankarja in mama Julka kot pomočnica političnega komisarja čete, vključila v partizansko gibanje. Mamo je izgubil zaradi ozeblin med Igmanskim maršem v Foči. Na maminem pogrebu v Foči mu je Tito dejal: “Otrok, zdaj greš z mano!”. Albin je pogledal očeta, ta pa je samo prikimal. Postal je Titov varovanec – kar sedem mesecev je bil ob njem. Avgusta 1942 sta se z očetom vrnila v Slovenijo, kjer je oče padel pod streli vaških straž v Ravnah na Blokah leta 1943. Tovariš Bine, po vojni izšolan za pilota in večletnem službovanju v JLA ter kot vrhunski pilot v Adria Airways, je živa legenda, ki je trajno upodobljena tudi v filmu o Igmanskem maršu (1983), s Slovencema v glavnih vlogah; njegovo mamo v filmu je namreč igrala Milena Zupančič, očeta pa Radko Polič
Igmanski marš je sicer legendarni partizanski marš – 18. urni preboj 1. proletarske brigade NOV, v kateri je že ob njeni ustanovitvi bilo tudi 23 Slovencev, v noči med. 27. in 28. januarjem 1942 s planine Romanija, mimo Sarajeva in preko Igmana v osvobojeno Fočo, v takratnih dramatičnih zimskih razmerah, ko se je temperatura spustila tudi do minus 38 stopinj. Marš se je zaradi takih razmer in nečloveških naporov, ki so jim bili med potjo podvrženi borci, zapisal v zgodovino partizanskega boja kot legendarni; približno 170 borcem so kasneje v bolnišnici v Foči amputirali pomrzle dele telesa, večinoma na nogah. Že desetletja se ob obletnicah marša organizirajo vsako leto spominski pohodi po poteh Igmanskega marša in velika spominska in antifašistična zborovanja, ki se jih že tradicionalno organizirano udeležujejo tudi številni udeleženci iz Slovenije.
