Žalostno je, koliko konj z zdravstvenimi težavami imamo v Sloveniji, do tega pa so jih pripeljali zlasti lastniki, nekateri zaradi brezbrižnosti, nekateri pa tudi zaradi neznanja
Plemenite živali konji že od vekomaj imajo pomembno vlogo v preživetju človeka. Tudi v Sloveniji, pa ne zgolj zaradi naših avtohtonih lipicanca, posavskega konja in slovenskega hladnokrvnega konja, pa tudi zaradi „prleških kasačev“ ne, temveč ker so te živali, ki so udomačene že nekje 3000 let pred našim štetjem mnogim, zlasti na podeželju, dobesedno pomenile življenje. Znano je, da mnogi brez konj ne bi mogli živeti in čeprav jih je tehnologija prehitela, tudi danes je vedno več konj na pašnikih in v hlevih po deželi na sončni strani Alp. Žal pa mnogi ne vedo, da je v Sloveniji veliko preveč tudi trpinčenja in zanemarjanja teh lepih živali, zlasti s strani nekaterih lastnikov, ki jim očitno malo mar, kaj se dogaja v njihovem hlevu. Poleg večine, ki končajo v klavnicah, manjšina zanemarjenih konj konča v zavetiščih, ki pri nas v okviru Društva za zaščito konj, deluje na dveh lokacijah. Poleg Rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, ki je nekako osrednji azil za konje v Sloveniji, deluje v bližini osrednjega slovenskega letališča, v Cerkljah ma Gorenjskem poslovna enota Društva za zaščito konj: Center za konje s posebnimi potrebami Alisa. To je zavetišče za konje s posebnimi potrebami, ki ga vodi Maja Gregorič. V obeh azilih prostovoljci in ljubitelji konj lepo skrbijo za uboge živali, ki so izjemno skromne in nadvse hvaležne, da jim je po hudi temi spet pokazalo sonce. A tudi takšne živali, poleg lepega odnosa do njih, krtačenja in božanja…morajo jesti, krma in dodatki pa niso poceni, še posebej veterinarska oskrba ne. Zato se društvo ves čas obrača za pomoč na ljubitelje živali in slovenska podjetja.
„Pri nas so konji, ki so bili pri prejšnjih lastnikih poškodovani do stopnje, da niso primerni za posvojitev in bodo v društvu ostali do naravnega konca življenja ali (žal) evtanazije, če se zdravstveno stanje poslabša. Potrebujejo nadstandardno oskrbo, doživljenjsko zdravila in stalen veterinarski nadzor. To pa seveda stane. Kot veste, se financiramo le iz lastnih sredstev in donacij, ki pa so za naš center zelo redke, saj ob požrtvovalni skrbi naši konji delujejo zdravi in v odlični kondiciji. V ljudeh ne zbujajo sočutja do mere, da bi donirali, kot je to pri konjih, ki so na robu preživetja, razlaga vodja Centra Alise, Maja Gregorič. Konji, ki so pri njih, čeprav s posebnimi potrebami, na prvi pogled dejansko niso videti nič drugačni od drugih konj. Center je dobil ime po kobili Alisi, ki je ena prvih rešenk. Ko so jo pred desetletjem sprejeli je bila videti grozljivo: pod očmi je imela odprte rane, saj so ji vanje stresli pecilni prašek. V nozdrveh je imela ožganine, menda od cigaretnih ogorkov…, toliko o „lastnikih“. Aliso so pred zakolom rešili potem, ko je bila več mesecev privezana med dvema betonskima blokoma, kjer je stala v svojih iztrebkih, ki so ji segali do trebuha. Veterinarski pregled je pokazal še uničena kopita, kronični laminitis, astmo, brejost in poškodbo očesa kot posledico udarcev. Do danes so ostale le rane pod očmi, sicer pa je Alisa videti kot povsem običajna kobila.
Konji in tudi druge živali s predznakom “s posebnimi potrebami” so živali, ki so bile inšpekcijsko odvzete iz roba živalskega odpada, kamor so jih pahnili njihovi lastniki in jih tudi trajno tako fizično kot psihično poškodovali, da zanje ne moremo iskati novih domov, zato ostajajo v centrih društva, kjer se zanje skrbi do njihove zadnje ure. CKPP Alisa je izključno takšen center, žal je prepoln, zato je tudi v RC Petra že nastanjenih nekaj takšnih živali. Ranč, ki se v bližini Cerkelj razteza na štirih hektarih, je urejen tako lično, kot da zanj skrbi na stotine ljudi. Konji tako spokojno počivajo v senci, kot da jih od malega čuva ljubezniva roka. A vse to je daleč od resnice. Ranč živi zaradi požrtvovalnosti Maje, približno desetih prostovoljcev – od katerih polovica prihaja zgolj občasno – in še štirih prostovoljcev hlevarjev. Konji so videti zadovoljni in zdravi zaradi tisoče ur nadstandardne oskrbe, ki so je bili deležni v preteklih letih. „Ljudje vidijo točno to: konje, ki se zdijo bolj zdravi od tistih, ki so resnično zdravi. Ne vidijo pa dela, ki smo ga vložili v to, zato toliko redkeje donirajo denar, krmo, pripomočke, zdravila …“ pojasnjuje Gregoričeva, ki največji del finančnih sredstev prispeva sama. Ob tem je v službi tudi dvanajst ur na dan, zaradi potreb te neprofitne organizacije se je zadolžila, pa še vseeno nekako shaja. Delovanje centra na mesečni ravni stane od pet do šest tisoč evrov, kadar pa kateri od konj zboli, znesek hitro doseže petmestno številko. „So dnevi, ko ne morem več in se sprašujem, kaj mi je tega treba. Toda potem pridem sem in vidim te lepe očke… In vem, da bi z veseljem delala 48 ur na dan, če bi bilo mogoče.“
V centru je zdaj osemnajst konj in prav vsi so tako ali drugače bolni z diagnozo dveh ali več bolezni. Najpogosteje jih muči astma, poletni ekcem, različne alergije, avtoimune bolezni, poškodbe sklepov, tkiv, v zadnjem času pa je močno v porastu Cushing sindrom. Bolezen izhaja iz hormonskega neravnovesja. Najprej se pojavijo presnovne težave in ekstremna poraščenost, ki poleti ne izgine. Pridružijo se ji bolečine v sprednjih okončinah in močno potenje, težave pa vodijo v veliko krajšo življenjsko dobo od siceršnje. Žival je obsojena na dosmrtno zdravljenje in posebno dieto. Konji imajo konji prav toliko bolezni kot človek, nemara še kakšno več. Zaradi lokacije ranča ne moremo zapreti za obiskovalce, ki ne vedo ali pa nočejo vedeti, da tukaj bivajo konji, ki so bili pri prejšnjih lastnikih tako poškodovani, zlorabljeni ali mučeni, da potrebujejo stalen veterinarski nadzor, nadstandardno oskrbo ter, predvsem, nobenega nenadzorovanega hranjenja in dotikanja. Ob omembi zavetišča za konje si vsi predstavljajo božanje konj in kavboja, ki jaha v sončni zahod. Vsi sprašujejo, ali bi lahko v zameno za delo malo jahali. Pri nas konj za jahanje ni. Tu ni veliko romantike. Smo zgolj kmetija z vsem delom, tudi najbolj umazanim. Zato pa od stotih prostovoljcev pri nas ostane le eden, morda dva,“ razlaga naša sogovornica.
Da bi se njen center spremenil v zastonj živalski vrt, je zadnje, kar si želi, zato ga je dolgo vodila napol inkognito. Ker nima dovolj osebja, morebitne obiskovalce poziva, naj se vnaprej napovedo na telefonsko številko 041 677 792. Žal tudi to ni zagotovilo, da ne bo težav. Razočarana je, ker so jo slovenska podjetja leta zavračala pri iskanju sredstev za izvedbo projekta Konji s posebnimi potrebami za otroke s posebnimi potrebami. Leta 2018 je njihov projekt je podprl celo NATO Charity Bazar. Bili so navdušeni, med petsto prijavitelji iz EU so zasedli tretje mesto. Konji imajo blagodejen učinek na otroke in odrasle ter so zelo čuteče in razumevajoče živali, ki dokazano pomagajo otrokom s težavami v razvoju. Toda konji so hkrati živali, ki ne marajo kričanja in hitrih kretenj. 37 otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam so omogočili druženje s konji in preživljanje časa v naravi. »Bala sem se, da se bodo konji ustrašili hitrih kretenj in kričanja. Zgodilo se je ravno nasprotno. Če bi prišli otroci brez težav, bi konji bežali pred njimi. Tokrat pa so jih lizali po obrazu. Kocine so mi šle pokonci, ko sem jih gledala,“ se Gregoričeva spominja projekta, ki ga v malo razširjeni različici namerava, ob upanju, da ji uspe zagotoviti sredstva, izvesti tudi prihodnje leto. Poleg otrok s posebnimi potrebami bodo vključili tudi starostnike iz domov za starejše občane, ki so bili med koronakrizo ves čas zaprti.
Center je sicer zaprtega tipa. Vsako nedeljo med 13. in 14 uro je voden ogled zavetišča, ko obiskovalcem (po predhodni najavi na 041 677 792) predstavijo konje, zavetišče in njihovo delo. Iščejo botre za posamezne konje, pomoč v materialu, saj potrebujejo vse, kar mora imeti kmetija, od orodja in strojev naprej, nove prostovoljce, predvsem pa pomoč pri pokrivanju stroškov veterine in fiksni stroškov delovanja centra, saj se je nabralo dolgov za nekaj tisoč evrov. Vse delo opravljajo prostovoljno, a se terminsko lahko prilagodijo, če si želi bodoči donator ogledati CKPP Alisa v drugem terminu. Botri konj s svojimi mesečnimi prispevki delno ali v celoti pokrivajo mesečne stroške oskrbe za posameznega konja. Vsaka žival lahko ima enega ali več botrov, ki lahko izbranega konja ob nedeljah tudi obiščejo, se z njim družijo, ga negujejo in po določenem času in pridobitvi izkušenj tudi sprehajajo.
Društvo odda zdrave živali v posvojitev. Pri izbiri posvojitelja so zelo natančni. Kadar ugotovijo, da posvojitelj izigrava pravila in za žival ne skrbi ustrezno, mu dajo dva tedna časa, da odpravi nepravilnosti. V nasprotnem primeru pridejo po žival in jo odpeljejo. Če je treba, tudi v spremstvu policije. Se je že zgodilo. „Smo brezkompromisni. Tukaj nismo, da ljudem olajšujemo zadeve, ampak zato, da zastopamo živali,“ je povedala Maja Gregorič, ki je prepričana, da bi z ostrejšim in bolj doslednim nadzorom in dodatnim opredelitvam v novem zakonu o živalih, ki je ravno zdaj v obravnavi, ki bi vzel v obzir tudi rejne živali in ne samo hišne ljubljenčke, lahko preprečili marsikatero zlorabo. „Zakon bi moral določati, da so živali, ki so zdaj lahko klasificirane le kot rejne, a niso namenjene za prehrano, samodejno registrirane kot hišni ljubljenčki, za rejne živali za prehrano, pa bi moral poostriti nadzor in jih iz predmetov spremeniti v živa bitja z osnovnimi pravicami. Država bi morala nujno poskrbeti tudi za zavetišče za rejne živali. Tako bi inšpektorji lažje odrejali odvzem živali. Društvo namreč, ne glede na nadčloveške napore, nima dovolj sredstev, prostora in ustreznega kadra za vse mučene in zanemarjene živali. V zadnjih mesecih smo morali celo odkupiti nekaj rejnih živalih, da smo jih evtanazirali in rešili trpljenja,“ dodaja.
Društvo za zaščito konj in ostalih živali je najuspešnejše društvo za reševanje živali v Sloveniji. Trenutno skrbi za skoraj 700 živali. Brez podpore države in lokalnih skupnosti. To pokriti s prostovoljnimi prispevki v času korone je skoraj nemogoče. Vsak mesec, ki ga speljemo, pa čeprav z nabirajočimi dolgovi, si lahko samo čestitamo. Kot poudarjajo v društvu.
Podatki za donacijo:
Društvo za zaščito konj, Šercerjeva 9, 3320 Velenje
TRR: SI56 2900 0005 1231 280, pri Unicredit bank
KODA NAMENA: CHAR
NAMEN: donacija za CKPP (Center za konje s posebnimi potrebami)
Spremljajte jih na FB DZK CKPP ALISA.
