Bliža se matura, čas vpisov v poklicne in srednje šole, kakor tudi na višje in visoke šole ter fakultete.

Mladi imajo veliko želja, nekateri tudi znanja in sposobnosti, drugi manj. Vsi pa imajo v mislih eno – doseči želeni cilj.

Ali jim bo to uspelo, je težko napovedovati. Želim jim vsekakor veliko uspehov, brez truda in znanja pa nikakor ne bo šlo.

Otroke v vrtcu pogosto vprašajo, kaj bodo, ko bodo veliki. Odgovori so različni: frizerka, pilot, zdravnica ipd. in kdaj se najde tudi, da bi kdo bil učitelj oz. učiteljica. Zakaj pa ne, poklic učitelja je lep, atraktiven, zahteven, naporen, zabaven idr.

Učiteljski poklic ima zelo pomembno vlogo v izobraževalnem sistemu. Njihova glavna naloga je poučevanje in vzgoja učencev ter dijakov v različnih starostnih skupinah. Učitelji delujejo na različnih ravneh izobraževanja, vključno z osnovnošolskim, srednješolskim, višješolskim in univerzitetnim izobraževanjem. To so osnove, pri tem pa pozabljamo, katere vloge vse so zahtevane pri tem.

Strokovnjaki ugotavljajo, da poklic učitelja zahteva potrpežljivost, komunikacijske spretnosti, organizacijske sposobnosti in globoko razumevanje učnih metod ter pristopov. Učitelji imajo pomemben vpliv na oblikovanje prihodnosti mladih in družbe kot celote. Če odmislimo vse naloge, ki jih morajo opravljati v odnosu do učencev, ostalih sodelavcev in zaposlenih na šoli, kakor tudi do vodstva šole, je njihovo delo vsekakor zelo zahtevno.

V zadnjem obdobju v našem šolskem prostoru masovno primanjkuje učiteljev. Takšne so vsaj medijske ugotovitve, saj nenehno poročajo, da ni učiteljev in učiteljic. Naenkrat noče nihče več biti nosilec tega poklica. Baje se ubadajo z veliko obremenjenostjo, saj delajo tudi doma skoraj enkrat toliko kot v šoli na delovnem mestu, kamor sodijo priprave na pouk in ocenjevanje, kakor tudi sodelovanje s starši, učiteljev »ne pustijo na miru niti takrat, ko so doma.

To vse pa vpliva na delovno-življenjsko ravnovesje, zaradi česar učiteljev naenkrat primanjkuje. Temu sledi, da poučujejo strokovne predmete tudi strokovno nekompetentni učitelji, zadnje čase pa je mogoče prebrati, da bodo lahko na šolah poučevali tudi kadri, ki nimajo ustrezne pedagoške izobrazbe. Kaže, da se bomo vrnili v čase 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ko so slovenske kadre pošiljali na nekaj mesečno izobraževanje v Čakovec. Nazaj so se vrnili kot »strokovnjaki«, ki so vestno zagovarjali svoj strokovni pridobljeni naziv. Se zgodovina ponavlja?

Večina pedagoških delavcev se pritožuje nad prenizko plač. V mnogih državah so plače učiteljev relativno nizke v primerjavi s stopnjo izobrazbe in odgovornostmi, ki jih imajo. To lahko odvrača potencialne kandidate od izbire poklica učitelja. Kaže, da je/bo v prihodnje tako tudi pri nas. Čeprav zadnji podatki o višini plač javnih uslužbencev kar kličejo po tem, da se bo ponovno potrebno odločati za učiteljski poklic. Na Osnovni šoli Zadobrova pri Ljubljani je učitelj prejel v mesecu maju tega leta nič manj kot 16.562 evrov bruto plače, Ja, prav ste prebrali in če vas je stisnilo v prsih, niste edini. Prepričan sem, da se je marsikomu zastavilo vprašanje, kaj neki vse je ta mesec ta učitelj poučeval oz. delal na omenjeni šoli. Ta odgovor ve samo on, še bolj od njega pa vodstvo šole. Ne bom raziskoval, kaj je pripeljalo do tega zneska, niti kaj je moral »ubogi« učitelj v tem mesecu vse delati, a zagotovo je moral vsaj 5 krat (bruto) oddelati svoje obveznosti v višini 172 (enkrat več, drugo manj) obveznih ur za izplačilo osebnega dohodka.

To je preseglo vse meje dobrega okusa, če ob tem pozabimo, da se učitelji veliko krat pritožujejo tudi nad slabimi delovnimi pogoji, pomanjkanjem družbene prepoznavnosti in visokim zahtevam, ki se jim postavljajo (dodatna izobraževanja, pridobivanja novih znanj), kakor tudi presežnim birokratskim delom, ki se jim nalaga v vsakem šolskem letu. Tukaj imam v mislih predvsem pisanje opisnih ocen v 1. triletju osnovne šole. Imel sem priložnost prebirati eno od zapisanih in iz nje o sposobnostih učenca ob koncu šolskega leta ni bilo zaznati nobenega napredka. Vzrok? Pisanje ocen po vzorcu, ki je predlagan. Seveda zato, da se razširi, dopolni, konkretizira, nikakor pa ne samo bolj ali manj prepiše. Toliko o birokratskem delu.

Učenci v teh dneh še pomislijo ne na šolo. Lahko ste prepričani, da tudi večina slovenskih osnovnošolskih učiteljev ne. Slednji imajo tako kot učenci počitnice. Ja, prisvojili so si izraz počitnice in ga zamenjali za dopust. Tega namreč zagotovo niti približno nimajo toliko, kolikor trajajo počitnice. No, pa naj se s tem ukvarjajo vodstva šol, ki jih načrtujejo.

V enem prejšnjih prispevkov skoraj spisal slavospev učiteljem, kako so potrebni in pomembni za razvoj otroka, učencev in družbe kot celote. Tokrat sem kritičen, saj boli predvsem dejstvo, da se najdejo primeri tudi med slovenskimi učitelji, javnimi delavci, ki izstopajo. V kolikor sem bil preveč, pričakujem odgovor in z veseljem ga bom prebral ter še dodal kaj v dodatno razmišljanje. O slovenskem šolskem sistemu se da namreč pisati na dolgo in široko, kar samo nakazuje, da je res potreben temeljite prenove.