Poslanica ob dnevu slovenskega ljubiteljskega gledališca
Drage igralke in dragi igralci, ter spoštovani vsi, ki s svojim nesebičnim prizadevanjem skrbite, da na ljubiteljskih odrih vse poteka gladko, ob letošnjem svetovnem dnevu gledališča vam izrekam iskrene čestitke. Dan gledališča je vaš praznik. Prav vi, ki se ukvarjate z gledališčem ljubiteljsko, imate do praznovanja največ pravice.
Seveda sem kot marsikateri profesionalni igralec tudi jaz začel ljubiteljsko. In potem sem se odločil za poklicno pot igralca. Čas, ko sem se ukvarjal z gledališčem samo in izključno iz veselja, ne da bi se z igranjem preživljal, pa je pustil v meni trajne sledi, ki me pri igranju bogatijo še danes.
Ampak, kot je napisal Moliere: »kateri vrag me je na to galejo gnal«? In vse vas tudi. Kaj vas žene in vam ne da miru?
Ljudje, ki se niso nikoli ukvarjali z gledališčem, vas ne razumejo. V njihovih očeh ste res čudni. Po službi, po vseh drugih vsakodnevnih obveznostih, po skrbi za otroke odhajate na vaje, na predstave, se učite tekst, mnogi izdelujete in postavljate scene, urejate rekvizite, skrbite za kostume. In še kaj bi se našlo. Na oltar gledališke umetnosti darujete proste večere in vikende. Nekajkrat v življenju sem od pragmatično usmerjenih ljudi, ki ne zanjo sanjati pri belem dnevu, slišal besede »pusti ga, on je umetnik«. Podcenjevanje našega dela, ki me je vsakič globoko prizadelo. Absolutno nerazumevanje tistega, kar človeka vzpostavlja kot celoto: duša in telo. Da v gledališču »mrcvarite« svojo dušo in telo, je za negledališčnike norost.
Prav ta vaša norost je za gledališko in širšo kulturo neprecenljiva. Ker vas žene v nove in nove vaje in predstave. Na tej poti se najbrž ne zavedate, kaj vse morate narediti, da predstava uspe. Ne opazite, kako napredujete in ste vse boljši. Začetniki in »stari mački«. Ker, kot pravi Polonij v Hamletu: »ste najboljši igralci na svetu, bodisi za tragedijo, komedijo, historijo, pastoralo, pastoralno komedijo, historiko-pastoralo, tragiko-historijo, tragiko-komiko-historiko-pastoralo, za nedeljivo dejanje ali neprekinjeno pesem«. Danes bi po nekaj stoletjih seveda lahko dodali še kakšno novejšo smer gledališke prakse. Vse to obvladate, ker hočete in ker imate radi gledališče. Ste nesebični prostovoljci na področju kulture. Gledališke vile in gledališki čarovniki, ki ustvarjate za boljši svet.
Hamlet pravi: »smoter gledališča je, da kaže naravi ogledalo, čednosti njene prave znake, grehu resnično podobo, stoletju in času obliko«. V času, ki ga živimo, je vse to mogoče še bolj nujno kot kadarkoli prej.
Spoštovane in spoštovani, naj v vas in skozi vas živi gledališče!
Moj poklon.
Poslanico za leto 2026 je napisal Aleš Valič, eden najvidnejših slovenskih dramskih in filmskih igralcev,
