Posebno mesto v njunih srcih imajo štirje sinovi, šest vnukov in pet pravnukov
Dandanes, ko se večina mladoporočencev že po nekaj letih skupnega življenja loči, je vedno manj „jubilejnih porok“, že srebrne za 25, da o zlati (50), diamantni (60), jekleni (65), platinasti (70)…, niti ne govorimo. Zato pa je v preteklosti, ko je bilo več medsebojnega spoštovanja, tolerance in razumevanja med zakoncema, bilo več dolgih zakonov. In med tistimi, ki so lahko ponosni na svoj zakon sta tudi zakonca Marija in Ivan Damiš iz Zavrha, čudovitega in slikovitega naselje, ki se nahaja v samem središču gričevnatih Slovenskih goric, v Krajevni skupnosti Voličina in v občini Lenart. Zakonca z „najdaljšim stažem“ na tem območju Slovenskih goric in tudi širše, ki ju mnogi ljudje od blizu in daleč poznajo kot “Damiševa Mimika in Vanček”, sta namreč pred dnevi, v najlepšem mesecu v letu, praznovala platinasto poroko, oziroma 70 let skupnega življenja.
Skromno in dostojanstveno, v ožji družbi svojih najdražjih, sta se za obloženo mizo spomnila, kako je bilo slabega pol stoletja v prejšnjem tisočletju in povrhu še 24 let v 21. stoletju. „Midva imava le skromno kmečko pokojnino in si nisva mogla privoščiti kakšnega razsipništva. Pred dvajsetimi leti, ko sva obhajala zlato poroko, sva povabila veliko svatov, ob diamantni poroki in sedaj ob platinasti, pa ne,“ nam pove Marija, ki je kljub lepim letom kar zdrava, čila in razgledana, enako kot njen mož Ivan. „Zdrava sva pač letom primerno“, povesta platinasta porčenca, ki sta hvaležna sinu Boštjanu, s katerim živita v istem gospodinjstvu, da poskrbi, če morata do zdravnika, ali po kakšnem drugem opravilu.
Slavljenka Marija se je sicer rodila 8. avgusta 1933 v Voličini, njen življenjski sopotnik Vanček pa dobre dve leti pozneje, 25. septembra 1935, na Zavrhu, kjer tudi danes živita. Po tistem, kar sta doslej preživela, jima življenje ni bilo posuto z rož’cami, saj sta oba že kot otroka morala poprijeti za težko delo, kot je to bilo nekoč v navadi na podeželju. Kljub vsem naporom in vsakodnevnim obveznostim, ki jima jih je prinašalo življenje, sta se našla in zašla na skupno pot. To svojo srečo in ljubezen sta pred sedemdesetimi leti okronala najprej s civilno poroko, 29. aprila, nekaj tednov kasneje, natančneje 16. maja 1954, pa sta si večno zvestobo obljubila še v župnijski cerkvi Sv. Ruperta. Skupni dom sta si ustvarila v Zavrhu, na Ivanovi domačiji, kjer, skupaj s svojim sinom Boštjanom, živita še dandanes.
Vse svoje življenje sta trdo delala, vzdrževala, ohranjala in širila sta majhno kmetijo, ki je vsak dan prinašala nove izzive. Poskrbeti sta morala za vsakdanji kruh tako zase, kot tudi za njune otroke. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi – Ivan, Branko, Albin in Boštjan. Ti so poskrbeli za šest vnukov, ki so v otroških letih zelo radi prihajali k njima na počitnice. Dedi Vanček je poskrbel, da so pili sveže mleko, oma Mimika pa je vnuke razvajala z dobrotami iz krušne peči.
Na jesen življenja sta se razveselila še petih pravnukov, ki jima polepšajo dan s svojim obiskom, objemom in navihanostjo. Prav štirje sinovi, šest vnukov in pet pravnukov imajo posebno mesto v njunih srcih. Mimika je vse svoje življenje posvetila kuhanju, njene dobrote iz krušne peči so znane daleč naokoli, Vanček pa je znan kot vzoren in predan kmetovalec ter velik veseljak. V njegovi bližini je za smeh in dobro voljo vedno poskrbljeno.
Zavidljivih 70 let skupnega življenja je bilo polno vzponov in padcev, ki sta jih zakonca Damiš vedno znala prebroditi. Sta velik vzgled s svojim trdnim delom, vztrajnostjo, večnim pozitivnim pogledom na svet in ljubeznijo, ki jo delita in razdajata že vse svoje življenje. Povesta tudi, da je včasih potrebno „kaj preslišati“, predvsem pa je za srečno skupno življenje potrebno več zaupanja, razumevanja, spoštovanja in tolerance…
Iskrene čestitke za ta velik jubilej in na vajino zdravje, želimo tudi iz uredništva Bakos.si!
Fotografije: Družinski arhiv