Prebiram pred nedavnim, da v različnih zdravstvenih ustanovah, tudi največjih in najpomembnejših, v nekaterih državah nastalih iz nekdanje skupne SFRJ, bolniki nimajo nobenih pravic in s tem nobene možnosti kvalitetne obravnave, če ne bodo dodobra „podmazali“ družinski proračun zdravnikov. Pravzaprav brez tega le redki srečneži sploh pridejo v zdravstveno ustanovo, saj jih kar zdravniki osebno že pred sprejemom sprašujejo o tem, s čem in kako se preživljajo, če imajo koga bližnjega v tujini ipd. Če tega ni, potem v zdravstvenih ustanovah enostavno ni prostora, če pa se stanje v žepu pacienta spremeni, potem so čudežno spremeni zasedenost postelj v bolnišnici in s tem tudi operativni in drugi potrebni posegi.
Nek „branilec države v domovinski vojni“ v prvi polovici zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, je novinarju redkega neodvisnega medija povedal, da je ogorčen, in da ne more podkupovati zdravnikov, če še sam z družino nima od česa živeti. „Zdravniki so tukaj, da nas zdravijo, ne pa da skrbijo samo, kako si nabrati čim večje bogastvo na račun človeške bede in bolezni. Žal smo tudi sami krivi, da smo jih v preteklosti razvadili in sedaj več nočejo delati brez korupcije, mita in podkupovanja. Nekateri izmed nas pa še tekmujejo, koliko bi jim dali, da ne bi zamerili“, kot je dejal.
Jaz pa kot večni optimist si mislim, hvala bogu pri nas temu ni tako, a sem se na mojo veliko žalost zelo zmotil. V kratkem času, tudi pri nas v Sloveniji, naletim na dva primera, kjer posamezniki tudi v slovenskem zdravstvu morajo prejeti „svoj delež“. Ne trdim, da je takšnih zdravnikov veliko, žal pa je tudi pri nas, zlasti med starejšimi bolniki, nastala razvada, da enostavno ne moreš do zdravnika, če mu vsaj nekaj ne „ponudiš za uslugo“. Še hujše je, ko se pojavijo zdravniki, ki jim enostavno moraš dodatno plačati, kot je to nedavni primer tujih državljanov v naši osrednji zdravstveni ustanovi. Žal tudi zdravnik, ki mu sedaj mnogi iščejo opravičljive razloge vredne šest tisočakov, ni edini, a je prav on naletel na mino. To bodo odgovorni najbrž rešili, da bo za vse najboljše, skrbi pa drugi primer, kateremu sem bil osebno priča v še eni izmed najpomembnejših slovenskih bolnišnic. Starejša bolnica, ki je komajda s hoduljo premikala po hodniku bolnišnice, kjer so ji uspešno opravili operativni poseg, me je ustavila in spraševala, koliko bi „bilo dovolj za zdravnika, ki me je tako prijazno sprejel in uspešno operiral.“ Moram priznati, da sem bil šokiran in sem najprej ostal brez besed, še zlasti ko mi je zaupala, da ji pokojnina znaša le kakšen cent nad 600 evrov. Ko sem se nekoliko pomiril sem ji dejal, da je osebje z zdravniki vred odlično, in da za svoje delo dobijo plačo, torej takšna darila niso potrebna. Zato si denar, ki ga želite nameniti zdravniku nesite domov in namenite za svoje potrebe, sem ji prijazno dejal. A moj „nasvet“ najverjetneje ni zdržal, kajti kuverta z vsebino, ki meni ni bila znana, je bila že pripravljena in zapakirana…
Dragi ljudje! Omenjena primera žal nista edini dokaz, da so številni zdravniki pozabili na Hipokratovo prisego, mnogi kršijo že z nenehnim „sindikalnim bojem“ za svoje plače, ali bodo bolniki preživeli pa je, k sreči le nekaterim malo mar. Čeprav Hipokratova prisega zdravnikom nalaga predvsem ohranjanje življenja in zdravljenje. Ker pa ista zaprisega velja tudi za veterinarje, ki namesto ljudi zdravijo živali, me je nekoliko pritegnilo razmišljanje uglednega živinozdravnika, ki je nedavno pred televizijskimi kamerami povedal: „Dragi stanovski kolegi! Najslabše je, ko pride čas, da vidimo zgolj denar in pozabimo naše osnovno poslanstvo. Takrat je najboljše poiskati kakšno drugo službo, kjer ne odločamo o zdravju in življenju živih bitij…“
Mogoče bi enako kazalo razmisliti tudi posameznim zdravnikom, ki bolj kot ne vidijo zgolj denar? Nima nič proti zdravnikom, velika večina jih je poštenih in delajo tisto kar jim je poslanstvo, ob tem moram priznati, da jih na žalost tudi sam veliko potrebujem, žal pa tiho ne morem biti ob vsem kar se dogaja okrog nas. Samo toliko, v razmislek!
Hipokratova prisega
Hipokratova prisega je prisega zdravnikov, ki jo izrečejo ob koncu izobraževanja. Splošno prepričanje je, da jo je napisal Hipokrat, pogosto imenovan tudi Oče zahodne medicine, ali eden izmed njegovih učencev:
Prisežem na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higiejo in Panakejo in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče, da bom to prisego in to pogodbo izpolnjeval po zmožnosti in presodnosti:
- da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne starše in da bom delil z njim svoj preužitek ter mu pomagal, če bo v stiski;
- da bom njegove sinove cenil kakor rodne brate in jih naučil svoje umetnosti, če bodo želeli pridobiti si jo, in to brez plačila in pismene pogodbe;
- da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov preoddajal samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur;
- da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno;
- da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel;
- dal bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno;
- da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč da jih bom prepuščal delovnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo;
- da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi bolnikov ter da se bom vzdrževal vsake zavestne in pogubne krivice, posebno pa spolnega občevanja z ženskami in moškimi osebami, svobodnimi in sužnji;
- da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse ali tudi izven nje videl ali slišal o življenju in vedenju ljudi in česar ne gre obešati na veliki zvon, ker sem mnenja, da je take reči treba ohraniti zase kot (poklicno) skrivnost. Če bom torej to prisego vestno izpolnjeval in je ne bom prelomil, naj mi bo dana sreča in blagoslov v življenju in poklicu, da me bodo vsi ljudje imeli zmeraj v čislih, če pa jo bom prekršil in postal krivoprisežnik, naj me zadene nasprotno! (Prisega je zapisana v jonski grščini in je po navadi sestavni del Corpus Hippocraticuma. Prevod: akademik Anton Sovre)