Ana in Ferdinand Flisar sta svečano obeležila zlato poroko in se še cerkveno poročila
V preteklem obdobju so ponekod veljale „nepisane omejitve“, so cerkvene poroke niso bile dobrodošle in se je veliko parov poročilo le s civilnim obredom. In takšen je bil primer Ane in Ferdinanda Flisarja iz Drobtincev, vasice v občini in župniji Apače, ki sta se cerkveno poročila šele pol stoletja „civilnega“ zakona. Obiskali so jih na domu v Drobtincih, saj je njuna življenjska zgodba nadvse zanimiva. Ni ju bilo težko najti, saj domujeta ob regionalni cesti, ki po Apaški dolini, iz Gornje Radgone, vodi proti Šentilju, še prej do do mejnega prehoda Trate in naprej prek Mure v avstrijski Cmurek. Ob vhodu na dvorišče sta nas pričakala prijazna psička, ki sta nas pozdravila z glasnim laježem. Ker nismo tvegali, da bi nam kateri raztrgal hlače ali še storil kaj hujšega, smo ju mirili. In, že je prišla rešit zadrego hčerka zlatoporočencev, sicer medicinska sestra, Petra. Pozneje, v prostem pogovoru s slavljencema, smo največ besed namenili njunemu zakonskemu življenju, ki je skozi 50 let skupnega življenja prinašalo veliko zanimivih dogodkov.
Posebej zanimivo je dejstvo, da sta se pred pol stoletja, 27. I. 1973, poročila le civilno, ter v taki skupnosti živela vse do sedanje zate poroke. O tem nam je » zlati ženin« Ferdinand povedal: »Ko sem se spoznal in zaljubil v Ano, sem se želel poročiti civilno in cerkveno. Cerkveni poroki pa je nasprotoval oče, ki je bil član Zveze komunistov. Da ne bi bilo zamere, sem očeta ubogal. Toda v meni je tlela želja, da bi bila deležna zakramenta svetega zakona tudi v cerkvi. Čeprav nisva bila cerkveno poročena, sva vse otroke vzgajala v veri, ki so prejeli vse zakramente. Srečen sem, da sva ob praznovanju zlate poroke, najin zakon »potrdila« pred oltarjem Apaške cerkve, kjer je zahvalno sveto maši daroval naš župnik Janez Ferencek, ki naju je ob tej priliki cerkveno poročil.«
Ana je sicer bila rojena 7.1.1949 v Drobtincih, v družini osmih otrok. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Stogovcih, je ostala na domačiji, kjer je po starših podedovala 4 ha veliko posest. Tako se je po poroki posvetila delu na zemlji, kjer so redili po 5 glav govedi in prašiče, ter gospodinjstvu in skrbi za otroke. V zakonu so se jima rodili sinovi: Mirko, Branko in Ferdo, ter hčerka Petra, ki živi z njima. Otroci pa so ju razveselili s petimi vnuki. Ferdinand se je rodil 15.3.1951 v Žepovcih. Takoj po osnovni šoli se je je zaposlil v Tovarni močnih krmil Črnci in tam s 40 leti dela dočakal pokoj. Ob zaposlitvi pa je pomagal ženi pri delu na zemlji. Na delo se je poleti in pozimi vozil s kolesom v 4 km oddaljeno delovno mesto. Kakor mnoge kmetije, sta tudi Ana in Ferdinand opustila kmetovanje, ter tudi rejo živine. Sedaj ima v hlevu rejo »športnih« konjev sin Mirko, da se tako travniki kosijo in ne zarastejo. V skupnem zakonskem življenju sta si Ana in Ferdinand postavila novo hišo, v kateri tudi sedaj živita. Kot sta še povedala ob slovesu, sta srečna, da sta uresničila željo moža Ferdinanda in končno, postala „pravilno, poročena“. Srečna sta tudi da ju otroci in vnuki spoštujejo in ju radi obiskujejo. Posebno sta vesela, da z njima živi hčerka Petra, ki jim je v pomoč, ko potrebujeta kak prevoz, in sicer pri delu v gospodinjstvu. Naj omenimo, da je prijetno praznovanje zlate poroke potekalo v družinskem krogu in s prijatelji. (L.K.)
Fotografije: Ludvik Kramberger in osebni arhiv