Pisateljica Sandra Habjanič Kasaš predstavila roman „Sovje noči – Pogovori z Marselom“
V čitalnici Kulturnega centra – Knjižnica je potekala predstavitev romana z naslovom Sovje noči – Pogovori z Marselom, domače avtorice Sandre Habjanič Kasaš, s katero se je pogovarjala Polonca Gjerek. Sandra Habjanič Kasaš je že od majhnega govorila, da bo pisateljica. Po končani osnovni šoli v Lendavi je končala gimnazijo v Mariboru in se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomirala iz etnologije in umetnostne zgodovine. Kot raziskovalka življenjskih slogov je prepotovala svet med elitami in odrinjenimi, z željo, da se nekoč ustali in v miru piše. Leta 2007 je izšla njena Resnična pravljica, ki je prevedena tudi v nemški jezik. Junija 2025 pa je izšel še Sandrin roman Sovje noči – Pogovori z Marselom, katerega vsebina priklene k sebi vsakogar, ki knjigo odpre.
Knjigo, ki je pravzaprav nastajala 28 let, je avtorica začela pisati v Gaberju pri Lendavi, februarja 1997. Pisanje in opisovanje dogodkov se je skupaj z njo selilo po velikem delu sveta, nakar je njeno družino februarja 2023 doletela tragedija, umor, ki je pretresel Slovenijo – Marsel je bil zahrbtno umorjen. Predstavitev romana Sovje noči – pogovori z Marselom je ganila, pretresla in ob enem navdušila vse, ki so prisluhnili besedam avtorice Sandre Habjanič Kasaš. Dogodek se je odvijal v do zadnjega kotička napolnjenem čitalniškem prostoru knjižnice Lendava in bo, kot kaže, še dolgo odmeval v srcih vseh, ki so se predstavitve knjige udeležili. Uvodnemu nagovoru Ines Varga, ki je poudarila izredni domoznanski pomen domačih avtorjev, med katere spada tudi domačinka Sandra Habjanič Kasaš, je sledil glasbeni prispevek Lucije Šetar, temu pa odličen, navdihujoč in marsikdaj sapo jemajoč pogovor Polonce Gjerek z avtorico knjige.
“Pišem kjerkoli in kadarkoli – odvisno od navdiha, uvidov, slutenj, videnj, spoznanj, ki jih vestno zapisujem že vse življenje. Knjige in jezik so zame sveto orodje, lahko tudi orožje. S pisanjem zdravim sebe in druge; s pisanjem se lahko branimo ali napadamo, odvisno od posameznika in njegove naravnanosti. Tega, kar znam, sem in imam, nimam pravice držati zase, vse to sem, vsaj tako čutim in mislim, dolžna deliti, širiti. Rdeča nit knjige so ljubezen, sočutje, odpuščanje in dobrota, ki so recept do boljšega, lepšega življenja. Ljubezen ni pošiljanje srčkov po sms-ih temveč odpuščanje tistim, ki nas prizadenejo, ponižajo, izkoristijo. Dokler smo maščevalni, ljubosumni, posesivni, jezni … ne ljubimo; te nizke energije so nezdružljive z najvišjo frekvenco, ki se ji reče ljubezen in delajo ljudi bolne, nesrečne, napadalne. Ko se nam zgodijo najhujše možne reči, ko nas zadane kruta usoda, kot radi rečejo ljudje, tedaj imamo zlato priložnost, da zrastemo – iz najhujših travm in bolečin se, če se odločimo in opogumimo, lahko izvlečemo boljši in močnejši, kot smo kadarkoli prej bili. Rast in pot navzgor sta neomejeni zato nikoli ne obupajmo – dajmo priložnost sebi, ljubezni, življenju. Življenje je kolo, ki se vrti enkrat gor drugič dol – to je naravni cikel in prej kot ga sprejmemo, bolje nam bo. Ko nas življenje vrže dol, je potrebno vztrajati in zdržati – ker vsakemu “dol” prej ali slej sledi tisti vsem nam zaželeni ‘gor’ Sovje noči so pisane po resničnih dogodkih; govorijo o čudežih, ki so se dejansko zgodili – meni in mojim bližnjim. Mislim, da so del teh čudežev bili deležni tudi vsi tisti, ki so se včeraj udeležili predstavitve romana,” je dejala Sandra Habjanič Kasaš, ki ganjenosti nad velikim odzivom in odlično branostjo knjige ni mogla skriti.
Zakaj naslov Sovje noči?
“Sove so modra, skrivnostna, z mistiko in drugimi svetovi povezana bitja, ki so najbolj dejavna ponoči. Sama sem z njimi močno povezana in ni čudno, da sem kot triletna deklica imela za prijateljico ogromno sovo. V času, ko smo živeli v stari Palotaševi hiši v Trimlinih, tam, kjer je sedaj industrijska cona, me je obiskovala sova. Ko so odrasli ugotovili, da imam jasnovidne sanje, so govorili, da je to zaradi sove. Moj oče, Marsel in jaz vemo, da je resnica nekoliko drugačna – in sove to vedo, zaznavajo, čutijo. Moje, mnogokrat srhljivo jasnovidne sanje, se dogajajo med 4. in 5. uro zjutraj – niti minuto prej ali kasneje. To je čas, ko se noč začne prevešati v dan in čas, ko sove končajo z delom…,” je razložila avtorica.
Marselu je pretrgal nit življenja pri šestindvajsetih…
Pred časom je Senat višjega sodišča v Mariboru potrdil prvostopenjsko sankcijo, po kateri je obtoženi zahrbtnega umora nič krivega in nič slabo slutečega, 26 – letnega Marsela Habjaniča, v bližini Avtobusne postaje Murska Sobota, 49-letnega morilca Damir Softić iz Tuzle v BiH „obsojen“ na obvezno zdravljenje. Takšno sodbo mu je namreč konec lanskega junija izrekel veliki senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti, kateremu je predsedoval sodnik Stanislav Jug, in višji sodniki so se s tem strinjali. V času glavne obravnave, kjer se obtoženi Softić sploh ni zagovarjal, je sodišče zaslišalo številne priče in izvedence, ter izvedlo še kar nekaj dokazov, a ker so glavno besedo imeli izvedenci nevropsihiatrične stroke, ki so tako ali drugače potrdili popolno neprištevnost obtoženega, je jasna tudi mila sankcija, ki je še posebej razočarala na zadnji obravnavi z izrekom sankcije, prisotne svojce, ki so z glasnim jokom potrdili, da se nikakor ne morejo sprijazniti s tako milo sankcijo, po katerem so morilca „obsodili“ na obvezno psihiatrično zdravljenje v zaprti ustanovi, v trajanju od šestih mesecev do petih let.
Umor v večstanovanjskem objektu v Murski Soboti se je zgodil 5.2.2023. Izvedenci so si bili enotni, da se je vse skupaj zgodilo v stanju neprištevnosti obtoženega, kjer je bila prisotna paranoidna shizofrenija, ki se pridružuje stanju postravmatske stresne motnje povezane z vojno v BiH v letih 1992/95. Zato je bilo Softićevo zaznavanje realnosti, njegovo razmišljanje, njegove reakcije na okolico ter njegova sposobnost razumevanja svojih dejanj pred in med dogodkom okrnjena. Motnje mišljenja in zaznavanja so bile izražene v akutni psihotični epizodi in halucinacijah, zato ni bil sposoben razumeti svojih dejanj in vsega, kar se je okrog njega dogajalo in si je vse razlagal po svoje ter je imel porušen stik z realnostjo… Vsi izvedenci nevropsihiatrične stroke, tako iz Psihiatričnega oddelka UKC Maribor, kot komisija Medicinske fakultete Univerze Ljubljana, ter izvedenca klinične psihologije, so glede prištevnosti potrdili, da je bil morilec v času krutega dejanja, ko je nedolžno žrtev zabodel vsaj 39 krat, bil neprišteven in ni mogle razumeti svojih dejanj, za kar je edina možna sankcija, ukrep obveznega zdravljenja. Ukrep je po odločitvi sodnega senata dokončen, izvaja pa ga Forenzični oddelek Psihiatrije UKC Maribor, kjer bo vsakih pol leta vnovični pregled in ugotovitve stanja. Ko bo zdrav bodo Softića pač spustili na prostost, kot da se ni zgodilo nič…
Predstavitev knjige je pritegnila lepo pozornost (Foto: Vlado Sofronievski/Knjižnica Lendava/Osebni arhiv)