Ob Dnevu upora rože na grob dvanajstih talcev
Če ne bi bilo izrednih razmer povzročenih s pandemijo koronavirusa, bi Območno združenje za vrednote NOB Gornja Radgona, v okviru občinskega praznika občine Sveti Jurij ob Ščavnici, ter ob Dnevu upora proti okupatorju, v Blaguškem gozdu dostojanstveno obeležilo državni praznik 27. april, ko je bila v Ljubljani leta 1941 ustanovljena OF. Za državljane ki spoštujejo zgodovino NOB in njene spomine, je 27. april dan upora proti okupatorju eden najpomembnejših in največjih slovenskih praznikov. Žal tokrat na mestu, kjer je bilo 3. aprila 1945 bilo ustreljenih 12 talcev tokrat ni bilo osrednje proslave praznika upora za občine Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici. Kljub temu pa je delegacija Krajevnega odbora za vrednote NOB Videm, v sestavi: Katica Leskovar, Štefan Trstenjak, Štefan Hozjan, skupaj z županom občine Sveti Jurij ob Ščavnici Antonom Slana, na spominsko obeležje 12. talcev v Blaguškem gozdu, v imenu omenjene občine, položila cvetje. Tako so simbolno počastili spomin 12. talcev ki so bili ustreljeni na pragu svobode, le nekaj dni pred dokončno osvoboditvijo pred nacizmom.
Tokrat v Blaguškem gozdu ni bilo kakšnih posebnih nagovorov, kljub temu pa je bilo slišati nekaj partizanskih in domoljubnih pesmi. Predsednik KO za vrednote NOB Štefan Trstenjak je zahvalil županu za lepo gesto tudi v tem kriznem času. Sam domači župan Anton Slana, ki je v pogovoru citiral nekatera razmišljanja pred 15 leti preminulih, papeža Janeza Pavla II in častnega občana Svetega Jurija, škofa Vekoslava Grmiča, o vojnih grozotah izpred dobrih 60 let, nam je med drugim povedal: »Gotovo si moramo vsi po svojih močeh prizadevati za mir med narodi, za strpno sožitje med pripadniki različnih veroizpovedi in različnih življenjskih nazorov. Zato je prav, da jih kljub temu in prav zato, ker jih je vedno manj med nami, ne pozabimo borcev in talcev. Da ne ohranjamo spomina nanje in na njihova dejanja le 3. ali 27. aprila, ampak da nas zavest o njihovih žrtvah spremlja povsod. So del nas pa če to želimo ali ne, saj smo mi del sveta, ki so ga zgradili oni. Brez žrtev naših borcev, neštetih dvanajstih talcev, danes tudi mi ne bi bili to kar smo«. Hkrati je Slana dodal: »Borci za svobodo slovenskega narada so med nami in so neločljiv del nas – hoteli mi to ali ne«.
Ko se je spomnil kruto ubitih 12 talcev pa je Slana nadaljeval: »Ta dogodek je še toliko bolj tragičen, ker se je zgodil tik pred koncem morije, ki jo je diktirala nacistična vojska. V času, ko se je Hitler že skrival v rovih globoko pod Berlinom, so se naši še vedno borili. Za to, da danes živimo v svoji državi, smo se morali boriti, in to ne samo enkrat. Sedanje stanje je posledica vsega kar se je zgodilo v zgodovini Slovenije pa tudi celotne Evrope. Situacija izpred 75 let ni bila zavidanja vredna, in generacija, ki je sodelovala v vojni je plačala visok davek. Zato imamo mlajše generacije pomembno odgovornost. Narediti moramo vse kar je v naši moči, da se podobna morija ne bi nikoli več ponovila. Naši zanamci ne smejo pozabiti grozodejstev, ki so se zgodila na naših in evropskih tleh. Zato je potrebno poskrbeti, da bodo vse mlajše generacije dobro poučene o zgodovinskih dejstvih, kajti le tako se bodo zavedali nevarnosti, ki je vedno na preži in se lahko kadarkoli spet priplazi na plano. Spominjati se moramo tistih, ki so za našo prihodnost dali še zadnje kar so imeli, svoje življenje. In danes je poseben dan, ko še bolj vidno izrazimo svoje spoštovanje do njih in se jih spominjamo. Spominjamo se vseh, ne samo 12 talcev. Dvanajstih talcev ni bilo samo 12. Bilo jih je ogromno, to so bili vsi, ki so se borili do konca. Našim dvanajstim talcev ni bila dana možnost braniti se. Bili so žrtve, ki jih je terjala vojna. Veliko je grobov v gozdovih, na las podobnih temu, v njih pa še več borcev za svobodo. Vendar ta boj ni bil le boj za svobodo države, naroda, bil je še veliko več. Naši dedje so se borili za svobodo duha, civilizacije in za svobodo človeštva. Premagati so morali veliko močnejšega sovražnika, kot le narod, ki želi kolonizirati. Premagati so morali ideologijo, ki je pred vojno zelo hitro pridobivala svoje privržence. Temeljila je na povsem negativnih temeljih, na sovraštvu in destruktivnem reševanju težav. Evropa je na žalost čakala predolgo. Potem je bilo že prepozno in razsežnosti vojne, ki je sledila so bile in so še vedno nepojmljive«.
