Doc. dr. Bojan Macuh: Družba se ne more izogniti samomorilnosti
V Sloveniji je največji pojav samomorilnosti v regiji Celje, kot najpogostejša oblika izvedbe le-tega pa je obešenje. Sledijo samomor z uporabo strelnega orožja, skok v globino, zastrupitve in utopitve. Od osamosvojitve dalje, se v Sloveniji zgodi največ samomorov spomladi in ob ponedeljkih.
Največ samomorov se danes v Evropi zgodi v pribaltskih državah (nad 40 samomorov na 100.000 prebivalcev letno). Tem nato sledijo Madžarska, Slovenija, Ukrajina, Belorusija in Finska s približno 30 samomori na 100.000 prebivalcev letno. Najmanj samomorov je na zahodu in jugu Evrope (manj kot 10 samomorov na 100.000 prebivalcev letno). Ti podatki se močno povezujejo z življenjskim standardom v posameznih državah.
Statistični podatki so zaskrbljujoči
Samomor je pri nas pogostejši pri moških, saj ga storijo 3,5-krat pogosteje od žensk. Največ tveganja je med ovdovelimi in ločenimi moškimi, najmanjše pa med samskimi in poročenimi ženskami. Samomorilno vedenje je značilnost vseh življenjskih obdobij, vsekakor pa statistika kaže, da so starostniki glede samomora ogrožena skupina. Po podatkih raziskav WHO je smrt zaradi samomora pri starejših ljudeh najpogosteje posledica stresa.
V Sloveniji ima samomorilnost svoje posebnosti, saj npr. ni enako intenzivna v vseh območjih. Najvišje število je v severovzhodni Sloveniji, proti jugozahodu pa se zmanjšuje. Analizo teh podatkov bom podal malo kasneje, še prej pa podatek, ki je bolj ali manj znan. Največ samomorilcev v Sloveniji se odloči za smrt z obešanjem.
Statistični podatki kažejo, da smo Slovenci resnično nagnjeni k samomorilnosti. Vzrokov je veliko. Regijsko je pogojeno, da je v SV Sloveniji samomor pogostejši kot v drugih regijah. Prvi razlog lahko iščemo v dejstvih, da ljudi k samomoru vodijo različni vzvodi, mednje pa na prvem mestu stres (izguba najbližjega, službe, zakonske težave), takoj za tem pa bi že lahko iskali vzrok v alkoholu. Ljudje imajo veliko težav. Eni jih spretno skrivajo, drugi jih vidno kažejo. Slednji imajo tako veliko več možnosti, da se le-te razrešijo, medtem ko do prvih običajno pomoč pride prepozno. Navkljub vsem strokovnim službam, največkrat ljudi, ki so nagnjeni k samomoru, veliko govorijo o tem, ne jemljemo resno in se odzivamo z gesto, češ kdor govori o tem, običajno tega ne stori. Drži. Velikokrat ostane pri besedah in pri mnogih se težave razrešijo. Najhuje je v primerih tistih ljudi v stiski, ki vse svoje težave skušajo zadržati zase, predvsem tiste, psihične narave, in le čakajo in iščejo pravi trenutek, da končajo svoje življenje.
Številke povedo vse
V Sloveniji je problem samomorilnosti zelo pereč, saj je bila 2021 vsaka petdeseta smrt posledica samomora. Umrlo je 432 oseb, 63 več kot leta 2020. “Na ravni populacije je bilo v lanskem letu 63 smrti več zaradi samomora, kar je veliko. Nenazadnje to pomeni tudi 63 več družin, ki ji je samomor prizadel,” navaja NIJZ. Samomor predstavlja velik javnozdravstveni problem in preprečevanje samomora je naloga prav vsakega od nas.
Leta 2021 je samomorilni količnik v Sloveniji (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) znašal 20,50 (31,94 za moške in 8,96 za ženske). V primerjavi z letom 2020 je količnik nekoliko višji, saj je leta 2020 znašal 17,57. Razmerje med spoloma v letu 2021 je bilo 3,5, kar pomeni, da so moški več kot trikrat pogosteje umirali zaradi samomora v primerjavi z ženskami. Številke razkrivajo, da med posameznimi leti obstajajo velika nihanja bodisi zaradi upada ali prirasta števila samomorov, zato nam bolj objektivno sliko o stanju umrljivosti zaradi samomora v Sloveniji ponudi opazovanje daljšega časovnega obdobja. Že vrsto let opažajo, da so bolj ogrožene regije na vzhodu Slovenije. V letu 2021 se je povečal samomorilni količnik v vseh regijah, razen v Koroški in Zasavski, kjer so v letu 2021 zabeležili precej nižji samomorilni količnik. Največji prirast pa je bil zabeležen v Savinjski regiji in v Osrednjeslovenski regiji.
In kje so razlogi za samomorilnost?
Drugi ključni razlog je razvitost območja, izobrazbena in zaposlitvena struktura, bivanje v mestu ali na vasi. Severovzhodna Slovenija je kritična točka na tem področju. Verjetno na to vplivajo dejavniki, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, ne samo v zadnjem času, ko ljudje »izgubljajo službe«, ostajajo brez dela. Nemočni pred svojimi domačimi, ki potrebujejo pomoči in jim je niso sposobni nuditi.
Naslednji razlog je zdravstveno stanje ljudi. Veliko število obolelih, nemočnih v borbi za življenje velikokrat najde edini izhod iz nastajajoče krize, iz obupa, kateri nakazuje končni rezultat neuspehov njihovega zdravljena. In še bi lahko iskali vzroke. Veliko bi jih našli. Nekatere tudi vsakodnevno nepomembne za človeka, ki živi njemu dostojno življenje. Za tiste, ki razmišljajo o samomoru pač bistvene, čeprav bi jih lahko najverjetneje brez težav razrešili, če bi se na pravem mestu v primeru posameznika, ki trpi, znašli pravočasno.
V Sloveniji vsako leto umre veliko ljudi v prometnih nesrečah. Največkrat sta razlog prevelika hitrost in alkohol. Velikokrat pa je vzrok za nesrečo neznan. In takrat se postavi vprašanje ali ni kdo izmed udeležencev, ne le poskušal, temveč tudi naredil samomor. No, tudi v tem primeru običajno žrtev odnese »pravi odgovor« s seboj.
Stiske ljudi so vsakodnevno tako velike, da je tudi misel na samomor zaradi tega zelo pogosta. Stanja so takšna, da nanje ne znajo odgovoriti niti strokovnjaki – psihiatri, niti okolje, v katerem je živel potencialni samomorilec. Razmišljanja o čemu, zakaj, se vrtijo v začaranem krogu in vedno se znajdemo na začetku. Ko iščemo razloge.
Slovenski center za raziskovanje samomora
Leta 2011 smo na Inštitutu Andrej Marušič (UP IAM) ustanovili Slovenski center za raziskovanje samomora. V spomin na delo pokojnega kolega izr. prof. dr. Andreja Marušiča in z namenom nadaljevanja njegovega dela, so pobudo za ustanovitev samostojne enote znotraj inštituta dali prof. dr. Diego De Leo in skupina nekdanjih sodelavcev dr. Marušiča (med njimi predvsem Vita Poštuvan in Manca Drobne). Center je vključen v evropske in nacionalne projekte s področja preučevanja in preprečevanja samomora. Vizija centra je zagotavljati visoko kakovostne raziskave za boljše razumevanje in razlago samomorilnega vedenja, kar bo prispevalo tako k preprečevanju samomorov kot podpori bližnjim ob izgubi zaradi samomora.
Cilji Centra so:
- zmanjševanje samomorilnega količnika v Sloveniji;
- učinkovito preprečevanje samomorilnih vedenj – s smrtnim izidom in brez njega;
- uporaba široke palete visoko kakovostnih raziskovalnih metod za boljše razumevanje in razlago samomorilnega vedenja;
- izvajanje raziskave na multidisciplinaren način, z zavedanjem kompleksnosti fenomena samomora in upoštevanjem kulturnih razlik;
- zagotavljanje učinkovite intervencije in možnosti zdravljenja za preprečevanje samomora in za podporo bližnjim po samomoru;
- prizadevanje za odpravljanje stigme, povezane s samomorilnim vedenjem;
- razširjanje najboljšega razpoložljivega znanje na področju suicidologije med strokovno in laično javnostjo;
- zagotavljanje povezovanja znanosti, vladnih in nevladnih organizacij ter strokovne in laične javnosti preko različnih medijev in dogodkov;
- zagotavljanje izobraževanja in usposabljanja univerzitetnih študentov in druge zainteresirane javnosti;
- sodelovanje v nacionalnih in mednarodnih združenjih;
- prispevanje pri implementaciji in vrednotenju nacionalne strategije za preprečevanje samomora.
Vsebino sem povzel s spletne strani https://zivziv.si/scsr/, saj želim opozoriti na dejstvo, da vsi, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, niso sami. To pa je za posameznika, ki je nagnjen k samomorilnosti, zelo velikega pomena.
Ali lahko pomagamo?
Človek pogosto zaide v življenjsko situacijo, iz katere ne najde poti. Včasih so labirinti življenja zelo zapleteni, zato so stiske, v katerih se posameznik znajde, zelo globoke. V kolikor v tistem obdobju nima ob sebi nekoga, s katerim se lahko pogovori, nekoga, ki je razumevajoč, se življenjska zgodba lahko kaj kmalu tragično zaključi.
Ljudje različnih starosti so zajeti v statistiko samomorov. Tudi mlajši niso izvzeti. Povprečna starost umrle osebe zaradi samomora v Sloveniji je 51 let. To so leta, ko človek tako ali drugače preide v obdobje, katero je v preteklosti pustilo za njim velik del življenja. Ne glede na status, vlogo v družbi, srečo ali nesrečo, ki ga je spremljala.
Le kaj pripelje po toliko letih takšnega ali drugačnega življenja, polnega uspehov in neuspehov, razočaranj v zasebnem življenju, družinskih tragedij, da se tako odloči? Da pusti za seboj ljudi, ki so ga/jo imeli radi. V žalost zazrte, ki zaradi tempa življenja niso pravočasno spoznali, da je izginil nasmeh z obraza, ki je še včeraj razveseljeval dom, sosede, vas/ulico, vse okoli sebe. Zakaj jim ni zaupal svoje bolečine, svojega notranjega preganjalca, ki ga je vodil v dejanje brez povratka. Zopet ni odgovora, ker ga nekdo ne zna in na drugi strani ne more dati. Žal.
Kako malo je vredno človeško življenje po takšnem dejanju. Koliko je bilo potrebno narediti do neželenega cilja? Koliko odrekanj, bolečine in trpljenja. Koliko bolezni preboleti, koliko solza pretočiti, koliko poti prehoditi, da na koncu ostaneš na delu neprehojene.
Ali sem kot posameznik sposoben preiti to življenjsko preizkušnjo? Sem pripravljen živeti življenje v danih možnostih in zmožnosti? Žrtvovati del sebe za druge brez čakanja na potrditev, da je to bilo vredno?
Le kdo se sprašuje po vsem tem, ko življenje ni več vzdržno, ko se zlomi, ko ne vidi tiste tleče svetlobe na koncu predora, ki mu pomaga skozi odločitev: biti ali ne biti.
Pomembno je vedeti, da vsaka oseba doživlja različne okoliščine in da je samomor zelo individualna izkušnja. Vsak posameznik ima lahko svoje posebne razloge in kombinacijo dejavnikov, ki ga vodijo do takšnih misli. Ljudem, ki se spopadajo s temi težkimi občutki, je pomembno zagotoviti podporo in razumevanje ter po potrebi poiskati strokovno pomoč.
Samomorilnost bi lahko zmanjšali, če bi se bolj zgledovali po državah v katerih je tega pojava bistveno manj. Tu bi lahko precej pripomogla država, saj bi bilo potrebno spremeniti (vsaj) življenjski standard. Velik vpliv ima lahko tudi osebni zdravnik, ker ima najobsežnejši vpogled v bolnikovo zdravstveno stanje. Pomembne so tudi psihiatrične ustanove, ki morajo biti primerno opremljene in imeti strokovno usposobljeno osebje. Pri obravnavi ljudi z nagnjenostjo k samomoru je zelo pomembna podpora družini, zgodnje intervencije v rizičnih družinah in pa tudi promocija duševnega zdravja (že v osnovnih šolah).
Za zmanjšanje umrljivosti zaradi samomorov bi torej potrebovali mnoge spremembe. Prav tako bi morali o tej temi ljudi bolj izobraziti.
Problem se kaže tudi v veliki fluktuaciji razumevanja družbe v odnosu do problema samomorilnosti. Veliko jih razume poskuse ali izvedbe samomora kot slabost posameznika, ki se ne zmore ali ne more soočiti z nastalo situacijo. Za ene so to slabiči, ki egoistično enostransko opravijo s svojim življenjem, pri tem pa se ne zavedajo posledic, ki jih puščajo vsem ostalim, sorodnikom, prijateljem in znancem, kateri ostajajo. Za druge klici na pomoč, ki jih, žal, nihče ne sliši.
