Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je pri krizmeni sveti maši v mariborski stolnici nagovoril duhovnike, diakone, redovnike, redovnice, bogoslovce in vernike ter jih povabil k obnovitvi zvestobe duhovniškemu poslanstvu.
V homiliji je poudaril, da je v središču vsake duhovniške službe Sveti Duh, brez katerega Cerkev ne more živeti kot Kristusovo telo, ampak bi ostala le človeška ustanova. Spomnil je, da je duhovniško maziljenje nezaslužen dar, ki pa duhovnikov ne obvaruje pred utrujenostjo, dvomi, rutino in malodušjem. Opozoril je tudi na zahtevne pastoralne razmere, v katerih vera v družbi slabi, nedelja izgublja svoj osrednji pomen, družina pa vse manj ostaja nosilka verskega življenja.
Nadškof Cvikl je kot odgovor na te izzive izpostavil potrebo po večjem sodelovanju, medsebojni povezanosti in sinodalnem delovanju med duhovniki in župnijami. Ob tem se je zahvalil duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam in bogoslovcem za njihovo služenje ter poudaril pomen osebnega duhovnega življenja in stalne povezanosti z Bogom. Vernike je povabil, naj molijo za svoje pastirje in za nove duhovne poklice ter po svojih močeh sodelujejo pri življenju Cerkve.
Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.
Draga sobrata v škofovski službi, dragi duhovniki in stalni diakoni, redovnice in redovniki, bogoslovci, obiskovalci propedevtičnega letnika dragi bratje in sestre!
»Duh Gospodov je nad menoj« (Lk 4,18). S temi besedami se začne Jezusovo oznanjevanje in s temi besedami se začne tudi današnja Božja beseda (prim. Iz 61,1). Na začetku je torej Gospodov Duh.
Zato je prav, da danes, ko smo zbrani okoli oltarja, priznamo, da brez Svetega Duha ni naše službe. On je izvor, On je življenje, On je moč. On je darovalec življenja. Brez Njega ni krščanskega življenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti.
Brez Duha bi bila Cerkev samo organizacija. Ne bi bila Kristusovo telo, ampak človeška ustanova, odvisna od naših sposobnosti. To resničnost zelo jasno izrazi Ignacij iz Latakije, ko pravi: »Brez Svetega Duha je Bog daleč, Kristus ostaja v preteklosti, evangelij je mrtva črka in Cerkev postane le organizacija.« Toda v Svetem Duhu vse oživi: vstali Kristus postane navzoč, evangelij postane moč življenja in Cerkev resnično živi.
»Gospodov Duh je nad menoj«, dragi sobratje duhovniki, to lahko danes izreče vsak izmed nas. Ne iz domišljavosti, ampak iz hvaležnosti. Nismo si tega zaslužili. Maziljenje je dar. Ta dar nas je naredil za očete in pastirje Božjega ljudstva. Začel se je s klicem, z glasom, ki nas je presegel. Imeli smo svoje načrte, pa smo jih pustili in sledili Gospodu. Pri posvečenju smo bili maziljeni s sveto krizmo kot znamenje izvolitve, posvetitve in pečat Svetega Duha. To maziljenje ostaja naš vir, iz katerega živimo in služimo ter postajamo znamenje Kristusa.
To pa ne pomeni, da smo na tej poti obvarovani pred težavami, krizami, dvomi, malodušjem. Vedno znova smo pred nalogo, da ta zastonjski in nepreklicni dar, ki nam ga je Gospod zaupal, ki je kot ogenj v nas prižgan, vedno znova razplamtimo.
Lahko se nam zgodi, da pademo v neko rutino ali se začnemo zapirati vase in opravljamo samo to, kar je nujno potrebno.
Papež Leon XIV pravi: »Pod pritiskom naglih kulturnih sprememb in okoliščin, v katerih se odvija naše poslanstvo, smo lahko hitro obremenjeni z utrujenostjo in težo rutine ali pa obupani zaradi vse večje odtujenosti od vere in verske prakse. Čutimo potrebo, da se ta ogenj podžge in razplamti.«
Dragi sobratje duhovniki. Večina vas se vsak dan srečuje z župnijsko pastoralo.
Vemo, da je to poslanstvo zahtevno, kajti srečujete se z nerazumevanjem ali pa se počutite kot delavci v servisni delavnici, ko se ljudje oglasijo, ko nekaj potrebujejo, in vsi si takrat želijo takoj in dobro.
Kulturne in sociološke spremembe, ki veri niso naklonjene, imajo za posledico, da družina in okolica niso več nosilci verske prakse. To se čuti v odnosu staršev do kateheze in uvajanja v zakramente pa tudi do obiska nedeljske svete maše, ki bi za kristjana morala biti notranja nujnost, kot temelj našega krščanskega življenja, kajti brez nje ni rasti v veri.
Na žalost se nedelja vedno bolj spreminja v konec tedna, kot prosti čas brez obveznosti in brez središča.
Kot odgovor na situacijo, v kateri se nahajamo, se je potrebno učiti delati skupaj, ne na samotarski način.
Smo v izvedbeni fazi sinode o sinodalnosti, ki ima za cilj, da proučimo nove prakse in strukture, ki bodo življenje Cerkve naredile bolj živo in pričevalno.
To nam daje zaupanje, ko gledamo na pot, ki nas čaka v prihodnjih letih, da nadaljujemo poslanstvo, ki ga je Gospod zaupal svojim učencem.
Ravno ta izvedbena faza sinode je lahko priložnost, da premagamo razpršenost in preobremenitev z večjim sodelovanjem, v povezovanju med župnijami.
Ko smo se škofje srečali s papežem Leonom ob obisku »ad limina«, nam je govoril o postopnem slabljenju pastoralnih struktur in modelov, na katere smo bili navajeni in ki se danes zdijo v nenehnem spreminjanju; to lahko povzroči zmedo in negotovost.
Kako se odzvati na to?
V večji povezanosti med nami, kajti ta povezanost ne briše razlik med nami, jih pa usklajuje; ne osiromaši, ampak bogati. Kjer je zaupanje in povezanost med nami, tam evangelij sije z večjo močjo in Cerkev postane gostoljuben in privlačen dom, v takem ozračju pa se lahko rodijo in dozorevajo novi duhovni poklici.
Krizmena sveta maša mi daje priložnost, da se vam, dragi sobratje duhovniki, zahvalim za vaše duhovniško služenje.
Moja prva misel je namenjena našim starejšim sobratom, ki jih danes ni z nami. Sporočam vam, da ste z nami in mi z vami. Prosim vas, da molimo drug za drugega.
Ko obiskujem naša občestva in se srečujem z verniki, mi vedno povedo, kaj jim pomeni navzočnost duhovnika v njihovi sredi. Mogoče to še bolj čutimo sedaj, ko so nekatera občestva ostala brez stalnega duhovnika.
Hvala vam, dekani, župniki in župnijski upravitelji, ki poleg svojega občestva skrbite tudi za občestva, ki so pastoralno povezana. Hvala vam za vašo požrtvovalnost in odgovornost, s katero opravljate svoje poslanstvo.
Hvala tudi vam, mladi duhovniki, ki ste na začetku vašega duhovniškega poslanstva. Danes je vaše poslanstvo bolj zahtevno, ko nimate samo ene zadolžitve, ampak več, kar zahteva prilagajanje in napor. Na tem mestu vam izrekam svojo bližino; kot škof sem vam oče in na poti vere z vami vaš brat.
Pomembno je, da skrbno negujemo svoje duhovno življenje ob pomoči duhovnega voditelja, ki ga zelo priporočam, kajti miselnost tega sveta nas nenehno poplitvuje in oddaljuje od Boga, zato je tako pomembno, da dan za dnem skrbimo za našo povezanost z Bogom.
S hvaležnostjo se obračam tudi na vas, stalni diakoni. Vaše poslanstvo vedno bolj postaja prepoznavno in je dragocena pomoč duhovnikom po naših občestvih. Povezujte se med seboj in postanite močna diakonska družina.
S hvaležnostjo se oziram tudi na vas, bogoslovci in obiskovalci propedevtičenega letnika. Vsakega od vas smo veseli in vas podpiramo v vaši pripravi, ki naj bo celostna in naj skrbi za duhovno, človeško, teološko in pastoralno rast.
Zelo sem hvaležen vam, dragi redovniki in redovnice. Današnji svet zaznamuje individualizem in iskanje lagodnega življenja. Vaše redovne hiše so kot oaze sredi tega sveta, ki ljudem kažejo, kaj pomeni odgovoriti na Kristusovo vabilo in živeti po evangeljskih svetih čistosti, uboštva in pokorščine.
Po obnovitvi naših duhovniških obljub bomo blagoslovili krstno olje, s katerim bodo zaznamovani naši novokrščenci. V krstnem olju je skrita vsa pastoralna skrb Cerkve: od uvajanja otrok v krščanstvo do poučevanja mladih o veri – pri verouku, doma v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah, oratorijih in podobno.
Nato bomo blagoslovili bolniško olje, ki je znamenje, da nam je Bog blizu in da nas po tem nebeškem zdravilu varuje na duši in na telesu. V tem olju je skrita pastoralna skrb za naše bolnike, invalide, starejše, trpeče in umirajoče. Bolniško olje nas spominja na telesna in duhovna dela usmiljenja, na naše poslanstvo v Karitas in v drugih dobrodelnih ustanovah.
Najbolj slovesno pa bomo danes posvetili sveto krizmo, dišeče olje, s katerim se mazilijo novokrščenci, birmanci in, upam, tudi letošnji novomašnik.
Na koncu se obračam tudi na vas, dragi verniki. Prosim vas, molite zame, za naše duhovnike, diakone, bogoslovce, naše redovnice in redovnike.
Molite skupaj z nami tudi za nove duhovne poklice. Samo tako bo naša krajevna Cerkev rodovitna »Očetova hiša« in bogata v duhovnih poklicih. Radi imejte svoje dušne pastirje in jim bodite opora.
Po svojih močeh pomagajte duhovnikom in velikodušno prevzemajte skrb za razna župnijska opravila, naloge in službe, da se bodo oni lahko bolj posvetili svojemu osnovnemu duhovniškemu poslanstvu.
Naša skupna prizadevanja pa naj spremlja priprošnja blaženega Antona Martina Slomška in presvete Device Marije. Amen.
