Žalostni spomin na cvetno nedeljo 1945 in zahrbtni uboj Feliksa Pihlerja; Ob koncu 2. svetovne vojne so domačine v Slovenskih goricah mučili in terorizirali Kozaki
V teh pomladnih dneh, ko se verniki in drugi kristjani pripravljajo na najpomembnejši krščanski praznik Veliko noč, mineva natanko 80 let, odkar so v vasi Očeslavci, dober streljaj od Gornje Radgone proti Ščavniški dolini, ki je znana po znameniti Očeslavski slatini, katera je bila zabeležena v nemških zapisih že v daljni preteklost, domače ljudi terorizirali Kozaki. To se je sicer dogajalo po širšem območju Slovenskih goric in Prlekije, a Očeslavci so bili nekaj posebnega. V vasi, ki danes šteje okoli 180 prebivalcev, je namreč tedaj padlo sedem vaščanov, med temi tudi partizan Jovo Jurkovič, ki so ga Kozaki ustrelili pri Thotovem mlinu v Očeslavcih. Vseh sedem žrtev iz Očeslavcev je zabeleženih tudi na spomeniku, ki stoji ob kapelskem pokopališču. Med njimi je tudi Feliks Pihler iz Očeslavcev, rojen 1919, ki je bil s strani kozakov ubit, kot dezerter iz nemške vojske prav na cvetno nedeljo, ki nikoli ni na isti datum, pred 80-imi leti je bil 25. marca 1945 (letos je mimogrede 13. aprila).
O tragediji in trpljenju ljudi iz Očeslavcev, ko so jih terorizirali Kozaki, smo se pogovarjali s 76 – letnim Francem Pelclom, bližnjim sorodnikom ubitega Feliksa. Franček, kot ga poznajo mnogi znani in manj znani Slovenci in Slovenke, je sicer z ženo Marto dalj časa živel v sosednji Avstriji, a sta si pred osamosvojitvijo Slovenije, družinski dom in mizarsko obratovalnico ustvarila v Okoslavcih na vinorodnih kapelskih hribčkih. Njegovi unikatni mizarski izdelki krasijo mnoge domove po Sloveniji in tujini, a Franček ni znan samo iz mizarskih voda, temveč je izjemno družaben človek, zlasti med planinci-pohodniki, ljubitelji živali in narave ipd. Tudi sedaj, ko se je upokojil nikoli ne počiva, saj s svojimi izkušnjami še vedno svetuje in pomaga v mizarski obratovalnici, katero sedaj vodi njegov sin in pomaga tudi vnuk. Ima pa malo več časa, da skupaj s soprogo Marto obišče planine in da se odpravi na različne izlete po Sloveniji in tujini…
Frančkova želja je bila, da bi javnost malo več izvedela o dogajanju pred osmimi desetletji, ko so malo pred koncem druge svetovne vojne v kraju Očeslavci in okolici bili ubiti mnogi nedolžni ljudje, mnogi drugi pa so bili ustrahovani in terorizirani s strani Kozakov in drugih pomagačev takrat že znanega poraženca v tisti najhujši moriji v zgodovini človeštva. Ker pa je Franček rojen po 2. sv. vojni, nam je prenašal spomine svoje babice Jožefe Pihler in mame Helene, s katerimi je dokler sta živeli veliko govoril o dogodkih na cvetno nedeljo, 25. marca 1945. Franček je sicer razgledan možakar, bistrega duha in uma, ki se vseskozi zanima za bližnjo in polpreteklo zgodovino, zlati to, ki je prizadela krajane Očeslavcev, ter tudi širše, ko so ob koncu vojne tod »divjali« Kozaki. Vsa spodnja pripoved tako izhaja iz prepričevanja babice Jožefe Pihler, ki je po Frančkovih besedah bila izjemno umna ženska in mu je dogodke o Kozakih v vasi večkrat ponavljala, zato si jih je tudi dobro zapomnil.
O prihodu Kozakov v te kraje je Jožefa Pihler povedala: »Bilo je v začetku leta 1945, ko so v te kraje prišli Kozaki, ki so po vasi sejali strah med prebivalci, ter jih terorizirali. Vsako hišo so preiskali, da bi odkrili partizane. Pri tem so brutalno pretepali odrasle prebivalce, da bi izsili izdajo.« V vas pa so prihajali tudi partizani, o teh mu je Jožefa Pihler povedala zanimivo zgodbo. „Bila je jesen leta 1944. Ko smo ročno potrgali koruzo, smo zvečer opravili lüpanje ali ličkanje, ki se je odvijalo na »gümli«. Ob velikem kupu koruznih storžev, smo iz desk pripravili zasilne klopi, kjer so sede lupili koruzne storže. Olupljeno koruzo smo, povečini povezano v štiri storže, obesili, da se je na zraku posušila. Na ličkanje smo povabili vaškega muzikanta, ki je na koncu ličkanja poskrbel, da smo ob njegovi muziki zaplesali. Ljudje so bilo veliko časa bili v vojni in so si želeli malo poveseliti.“
Zgodilo pa se je! Ko so končevali z ličkanjem, so se nenadoma odprla vrata velike gümle, na katerih se je postavila partizanka s »šmajserjem«, oz. brzostrelko, in dejala, da bo namesto harmonike, če ne bodo poslušali apela, rekli bi predavanja, partizanov, zapela »mašinca«. Čeprav so že imeli pospravljeno gümlo, pripravljeno za ples, so partizani, v gümlo jih je vstopilo več, dali povelje, da naj postavijo klopi nazaj, da se bo odvijal partizanski, »apel«. V njem so govorili o koncu vojne, ki se približuje. Dejali so, Angleži, Američani in Rusi, že napredujejo, tako da se obeta konec druge svetovne vojne. Kot so dejali, naslednje ličkanje koruze bo že potekalo v svobodi. Ko so končali z »apelom«, rekli bi nekakim predavanjem, so dejali: »Sedaj pa lahko zapoje harmonika«, in so vsi zaplesali. Po prvi zaigrani melodiji so partizani zapustili gümlo, obiskovalcem ličkanja pa zabičali, da ne bi kdo komu izdal njihov obisk na ličkanju. Če se bo to zgodilo, so dejali, bodo Kozaki uničili celo vas in bodo pokončani prebivalci vasi.
Med tistimi, ki so ličkali koruzo je bil tudi nemški vojak Feliks Pihler, ki je bil na dopustu. Tedaj se je, tako je povedala Jožefa Pihler, ki je bila njegova mačeha, Feliks seznanjal s partizani, ki so izvajali apel. To je bilo prvo srečanje krajanov Očeslavcev s partizani, tekom cele druge svetovne vojne. Omenjeni Feliks Pihler iz Očeslavcev, je kakor mnogi slovenski fantje, bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko. Ko je bil na fronti v Rusiji, je jeseni 1944, dobil dopust. Ob vrnitvi na fronto, se je, s težkim srcem, javil v kasarni Mikl v avstrijski Radgoni, od koder se je z vlakom peljal nazaj na fronto v Rusijo. V Radgono – Radkersburg, se je peljal s konjsko vprego, ki jo je vodila njegova sestra Helena Pihler. Od Radgone do Dunaja je bilo strogo preverjanje prisotnosti vojakov, ki so bili na vlaku. Od Dunaja naprej pa preverjanja ni bilo več. Tako je Feliks na prvi postaji izstopil in se skril v podvozje vagona vlaka, ki je bil namenjen v Maribor. Po srečnem pristanku v Mariboru, se je podal v Očeslavce, kjer se je skrival pred tedanjo nemško oblastjo. Tedaj so mu hrano nosili na skrivna mesta, pod mostove, a so mu pogosto hrano pojedle lisice in druge zveri. Zato so poiskali drugi način, da je večernih urah prejemal hrano pri zaupnih družinah. Vse pa je potekalo v strogi tajnosti. Zanimivo je, ko je prišel iz Maribora domov, se je napotil v klet, ki so jo imeli Pihlerjevi na Očeslavskem Vrhu. Tam je bila v kleti njegova mačeha Jožefa Pihler, ki jo je klical mama, ki ga ni spoznala in se ga je ustrašila. „Mama, ali me ne poznaš,“ se je oglasil Feliks in jo prosil, da mu pusti ključe od kleti, kjer bi se lahko skril pred Kozaki. Tam pa so spili vse vino, ki je bilo v kleti, tako rdeče, kot belo, a Jožefa ni bila preveč jezna, saj je dejala, naj so spili, saj niso imeli nič pametnega…
Klavrna zadnja pot nemškega vojaka, dezerterja, Feliksa Pihler
Feliksa so v vasi iskali Kozaki, ob tem so maltretirali in mučili prebivalce. Nekega dne so ga prestregli, ko mu je mama k znancem, kjer je bilo dogovorjeno, da prinašajo hrano in oblačila. Ko so ga hoteli aretirati mu je uspelo pobegniti. Toda, čeprav je bila noč, je bilo preveč Kozakov, da bi jim lahko pobegnil. Bežal je v smeri Noričke slatine, a je bil tam zadet pod streli Kozakov. Bilo je v noči na 25. marca 1945, na cvetno nedeljo, ko so ljudje nosili presmece k žegni. Ob tem so se razširile novice, da so kozaki nekoga ustrelili in leži na sepu vinograda, Njegova mačeha Jožefa Pihler, je s hčerko Heleno, želela videti, če je to Feliks Pihler. Čeprav je bilo nevarno, sta si ga ogledali, ter iskali sledi ran. Ko sta odgrnili srajco, sta videli veliko luknjo od strelov, da bi lahko v njo potisnili štiri prste, krvi pa nikjer. Hitro sta zbežali, da bi ju kdo ne videl. In, že so prišli Kozaki, ki so ga verjetno tam pokopali. Ko je šel njegov oče na »žandarmerijo« v Radence, vprašat, če ga lahko pokopljejo, so ji dejali: »Svinje se pokopljejo kjer poginejo«. Vseeno so ga po vojni prekopali in ga pokopali na Kapelskem pokopališču.
To je le delček dogodkov, ki so jih povzročili Kozaki ob koncu druge svetove vojne v Očeslavcih, kar smo zapisali po spominih Franca Pelca, kateremu je o teh strašnih dogodkih pripovedovala njegova babica Jožefa Pihler. (L.K.)
Fotografije: Ludvik Kramberger in osebni arhiv Franca Pelcla