Jasmina Rojko predstavila svojo knjigo Ko ni poti nazaj, v njej pa se sprašuje, zakaj morajo nedolžni plačati najvišjo ceno
Majhna vasica Negova tik pred koncem druge svetovne vojne. Trojni umor matere in otrok pretrese skupnost, edini preživeli pa razkrije imena krivcev. Njegovo priznanje sproži verigo izdaje in maščevanja, v katero se ujame Mirko s svojo družino. Iz doma jih iztrga politični pregon, ki jih pahne v neznano, na vlak negotovosti. Kdo je stal za umorom? Ali bi ga lahko preprečili? In zakaj morajo nedolžni plačati najvišjo ceno? O vsem tem in še čem je prisluhnila množica obiskovalcev s širšega radgonskega območja, zlasti z negovskega konca, ki so se v dvorani JZ Knjižnica Gornja Ragdona, udeležili predstavitve knjige Jasmine Rojko, ki se je rodila v Negovi, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo, z naslovom Ko ni poti nazaj. V knjigi namreč avtorica obravnava kalvarijo družine Negovčana Mirka Hanžiča, ki jo je povojna oblast na silo izgnala iz njihovega doma v Negovi, v sosednjo Avstrijo. Prireditve se je udeležilo številno občinstvo, razumljivo največ jih je bili iz področja Negove, od koder izhaja avtorica in tudi zgodovinska zgodba v prestavljeni knjigi, ter tudi gostje, z županjo občine Gornja Radgona Urško Mauko Tuš.
Z avtorico se je pogovarjala bibliotekarka Maja Vratuša Fartelj, ki je na prijeten način vmes prebrala tudi nekaj krajših odlomkov iz knjige, dokler so se na monitorju vrtele fotografije družine Mirka Hajnžiča, ki v knjigi predstavljajo rdečo nit vsebine. Mirko Hajnžič je v Negovi, na kulturnem področju pustil velik pečat, a se o tem po njegovem nasilnem izgonu, ni kaj dosti govorilo. Pogrešali so ga starejši ljudje, zlasti tisti, ki so v njegovih kulturni dejavnostih, ki jih je vodil, nastopali. Govorili niso, ker so se bali posledic od tedanje oblasti. Mirko Hajnžič je bil rojen 6. decembra 1905 v Štajngrovi pri Benediktu. Leta 1934 se je poročil z Jožefo Kaučič s Stavešinskega Vrha. V Negovo se je preselil leta 1930 in tam z družino živel vse do nasilnega izgona družine, leta 1946. Kot glasbenik, se je zaposlil kot organist in cerkovnik v župniji Negova. Bil je tudi vse do začetka 2. svetovne vojne, tajnik tedanje občine Negova. Njegovo delovanje v kulturi je pustilo v letih bivanja v Negovi velik pečat. Na kulturno-prosvetnem polju je vodil gledališke predstave, tamburaše, pihalno godbo in pevski zbor. Sodeloval je s tedanjima župnikoma Franc Bratkovič in Ivan Granfola. Kot je znano, so tedaj duhovniki, župniki in kaplani, bili zelo dejavni tudi na kulturnem področju.
Kaj je družina Mirka Hajnžiča doživljala ob izgonu in življenju v taboriščih v Avstriji in nato naselitvi v Reberci na avstrijskem Koroškem, pa lahko zainteresirani izvedo ob branju podstavljene knjige »Ko ni poti nazaj«. Po kočani predstavitvi, ob kateri sta odlomke iz knjige brali avtorica in moderatorka predstavitve, je moderatorka povabila prisotne, da kaj povedo o tragični usodi Mirka Hajnžiča in njegove družine. Med njimi se je oglasil njegov sorodnik, sicer oče avtorice knjige, nekdanji radgonski župan Stanko Rojko, ki je svoje spomine na Mirka Hajnžiča, pripovedoval čustveno in to kar je izvedel iz pripovedovanja njegovih staršev, mame Helene, ki izhaja iz sorodstva Hajnžič, ter očeta Stanka, ki je se kot otrok, srečaval z Mirkom Hajžičem. Nekaj misli je povedala tudi nekdanja ravnateljica OŠ dr. Antona Trstenjaka, Karolina (Dragica) Starovasnik.
V knjigi je avtorica v predgovoru zapisala zahvalo vsem, ki so ji pomagali pri ustvarjanju knjige: „Največja zahvala gre mojima staršema, Majdi in Stanku Rojku. Najprej zato, ker sta me vzgojila v to, kar sem. Hvala za podporo skozi vse življenje. Hvala za pomoč pri obnovi naše hiše in za vse dragocene dni, ki jih preživljata z vnuki. Predvsem pa vama hvala za neštete ure udarniškega dela. Zaradi vaju je knjiga sploh lahko ugledala luč sveta. Hvala Maticu (življenjski sopotnik, op.p.), za sobote, ko si prevzel skrb za otroke in za podaljšane popoldneve, ki si mi jih omogoči – prav v teh urah je začela nastajati ta knjiga. Iskrena hvala potomcema Mirka in Zefike Hajnžič iz Avstrije, ker ste privolili v objavo zgodbe, ter z menoj velikodušno delili dragocene fotografije svojih prednikov. Hvala g. Martinu Aničinemu sinu, izjemno angažiranost. Hvala ddr. Ivanu Rihtariču, ki je s svoji raziskovalno knjigo o Hajnžičevih tlakoval pomemben del poti moje knjige. Posebna zahvala gre g. Jerici Golob Peterka za izvrstno opravljeno lekturo in hitro odzivnost, ki je bila neprecenljiva v procesu nastajanja besedila.“ Zahvalila je tudi Negovčanom in prebivalcem okoliških vasi za izkazano podporo v času, ko je bila knjiga šele v predprodaji. „Hvala vsem Rojkovim in Tratarjevim – ker ste. In nekoč, čez leta, ko boste to brala, Zala in Aljaž (otroka, op.p.) – hvala ker sta moje življenje napolnila z ljubeznijo in smislom,“ je dodala Jasmina Rojko.
Avtorici in moderatorki se je v imenu JZ Knjižnica zahvalila direktorica Andreja Hribar, ter jima izročila vrtnico. Prav tako ji je ob njeni izdaji knjige, čestitala tudi županja Urška Mako Tuš.
Po končani predstavitvi je avtorica tistim, ki so želeli kupiti knjigo, napisala posvetilo svojim podpisom.
Zgodba, ki jo je napisala zgodovina, v knjigi s trdimi platnicami, na 260 strani, je luč sveta zagledala meseca decembra 2025. Sama predstavitev knjige je bil sproščen pogovor z avtorico o tem, kako družinska zgodba postane knjiga, zakaj nekatere teme čakajo desetletja – in zakaj včasih res ni več poti nazaj. Ko ni poti nazaj je roman, ki se dotika časa vojne in povojnih let ter molka, ki je sledil. To počne skozi človeške zgodbe in drobne prizore, ki povedo več kot dolge razlage. Knjiga odpira prostor za razmislek – brez moraliziranja, a z veliko človečnosti…
Če strnemo…
Jasmina Rojko je ustvarjalka in avtorica, ki prihaja iz lokalnega okolja, kjer imajo zgodbe posebno težo. Po izobrazbi in poklicu je oblikovalka, pisanje pa zanjo ni bilo prvotni cilj, temveč nuja – potreba, da se izreče tisto, kar je predolgo ostalo neizgovorjeno. Roman Ko ni poti nazaj je njen literarni prvenec, nastal iz osebne povezanosti z zgodbo in zbiranja spominov, pričevanj in tišine. Pri pisanju jo vodi občutek odgovornosti do ljudi, ki so zgodovino živeli, ne pa pisali. Ko ni poti nazaj je pretresljiva zgodovinska pripoved, ki se osredotoča na tragično usodo družine med drugo svetovno vojno in po njej. Zgodba se odvija skozi izkušnje Mirka Hajnžiča, njegove žene Zefike (Jožefe), njunih otrok in bližnjih sorodnikov ter razkriva uničujoče posledice vojne, okupacije in povojnih političnih pretresov na življenje preprostih ljudi.
Ko ni poti nazaj je zgodba o družini, ki je hotela samo živeti normalno življenje – in o času, ki tega ni dovolil. V vasi Negova, še preden so se nad Evropo zgrnili temni oblaki vojne, živi Mirko Hajnžič, organist, občinski tajnik in človek, ki verjame v red, delo in skupnost. Z ženo Zefiko, tiho, vztrajno in srčno žensko, si ustvarita dom, poln otrok, glasbe in drobnih vsakdanjih radosti. Njuno življenje je preprosto, a trdno – ukoreninjeno v ljubezni, delu in zaupanju v ljudi. Toda svet okoli njiju se počasi spreminja. Meje se brišejo, oblast se menja, sosedje postajajo previdni, besede vse bolj nevarne. Med temi ljudmi je tudi Janko Bezjak – prijatelj, gostilničar, družinski človek, ki sprva verjame, da bodo Nemci kmečkemu človeku prinesli le pravične priložnosti. A usoda ima drugačne načrte. V vojnem kaosu, ko Janko odpove svojo službo kot župan, on in njegova družina postanejo tarča surovega nasilja. Brez sodbe, brez glasu, brez možnosti obrambe so izbrisani – kot opozorilo vsem, ki bi si drznili misliti drugače.
Kmalu udari tudi po Hajnžičevih. Mirko, ki je preživel okupacijo, je po vojni kaznovan prav zaradi svoje pokončnosti. Izgubi službo, dom, varnost. Z družino je aretiran, iztrgan iz domačega kraja in deportiran. Sledi pot, polna ponižanja, lakote, bolezni in smrti – pot, na kateri otroci prehitro odrastejo, starši pa nemočno gledajo, kako jim razpada svet. Nekateri te poti ne preživijo. Tisti, ki jo, nosijo njene posledice za vedno. Roman ne išče krivcev z lahkoto in ne ponuja enostavnih odgovorov. Pripoveduje o vojni in tudi o tem, kar pride po njej – o tihem nasilju, o maščevanju, ki se imenuje pravica, in o življenjih, ki jih zgodovina povozi brez opravičila. A hkrati je to tudi zgodba o vztrajnosti, o starših, ki kljub vsemu držijo družino skupaj, o spominu, ki kljub bolečini ne ugasne, in o dostojanstvu, ki ga ni mogoče zapreti v taborišče. Ko ni poti nazaj ni le zgodba o eni družini. Je zgodba o mnogih – in o času, ko je bilo preživetje največje dejanje poguma.
Glavne teme in sporočila – Družina in skupnost: Pripoved poudarja moč družinskih vezi v času skrajnega trpljenja. Mirko in Zefika s svojo predanostjo otrokom predstavljata simbol upanja in vztrajnosti.
Vojna in okupacija: Podrobni opisi vaškega življenja pred vojno in med njo razkrivajo razdejanje, ki ga prinesejo politični preobrati: prisilne mobilizacije, aretacije in deportacije.
Povojno nasilje: Knjiga kritično osvetljuje povojni komunistični režim, ki je preganjal domnevno »sumljive« družine. Posebej pretresljiv je opis umora družine Bezjak (pod nemško okupacijo) in deportacije družine Hajnžič.
Preživetje in izguba: Zgodba brez olepševanja prikazuje telesne in duševne posledice deportacij: lakoto, bolezni (zlasti tifus), ločitve, nasilje in smrt.
Upanje in vera: Kljub trpljenju liki ohranjajo notranjo moč skozi družinsko ljubezen, glasbo, spomine in vero v boljši jutri.
Zgodovinska večplastnost: Avtorica opozarja na nejasnosti glede vlog posameznikov (npr. Karla Čeha in Jožefa Vogrinca) ter poudarja zapletenost zgodovinskega spomina in resnice.
Ključna sporočila in zaključki: Knjiga razkriva dvojno tragedijo: nacistično okupacijo in povojno politično nasilje. Družina Hajnžič je prikazana kot žrtev zgodovine, ujeta med različne režime. Mirko Hajnžič postane simbol pokončnosti, človečnosti in očetovske ljubezni. Zgodba poudarja, da zgodovina ni črno-bela, temveč prepletena z molkom, strahom in neizrečenimi resnicami. V ospredju ostajajo človeško dostojanstvo, spomin in upanje. (L.K. & O.B.)
Na predstavitvi knjige smo bili priča izjemnega literarnega dogodka, ki je bil tudi zelo poučen (Foto: Ludvik Kramberger)