Končano je sojenje 47-letnemu Mitji Orešku za lanski umor 35-letne partnerke Štefanie; Če jo ne morem imeti jaz, jo ne bo imel nihče…
Z ogledom posnetkov video kamer v hiši groze, kjer se je septembra lani zgodil žalostnem dogodek v katerem je umrla 35-letna Štefania Takač, zaključnimi govori strank ter izrekom kazenske sankcije, se je včeraj pred velikim senatom okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki mu je predsedoval sodnik Milan Regvat, končala ena najodmevnejših kazenskih zadev v Pomurju v zadnjih letih. Že pred začetkom zaključne obravnave, ko je bilo jasno, da sledi izrek sodbe, saj je senat zavrnil predlog obrambe za „odprtje“ telefona pokojne, kjer naj bi našli nekatere razbremejoče dokaze za obtoženega, smo prisotni v sodni dvorani lahko spremljali posnetke nadzornih kamer v „hiši groze“, kjer se je zločin zgodil in okrog nje. Žal pa smo lahko videli le žalost iz hiše, kjer so še do lanskega marca očitno v lepem sožitju živeli stric pokojne Štefanie ter družina obtoženega Oreška in pokojne. Pozneje se je očitno začelo vse tisto, kar je pripeljalo do najhujšega kaznivega dejanja, ki se lahko zgodi, kot je dejala okrožna državna tožilka Jana Rogan, do umora.
Sama je v dolgem zaključnem govoru vztrajala, da je tožilstvo dokazalo, kako je 47-letnika v zločin pognalo bolestno ljubosumje, saj je sumil, da ga zunajzakonska partnerica Štefania vara s sodelavcem iz Vrtca Prosenjakovci, kjer je bila zaposlena. Obtoženi je odkril, da si je njegova izven zakonska partnerka dopisovala z drugim moškim, kar pa ni razlog za najhujše kaznivo dejanje. Tožilka je Oreška obtožila umora iz nizkotnih nagibov: žrtev je najprej davil, nato pa z vsaj 17 centimetrov dolgim nožem enkrat zabodel v prsi. Za 35-letnico je bil usoden vbod v levi del prsi, levo joško in pljuča, zaradi poškodb je izkrvavela. „V celoti in nedvomno je dokazano, da je obtoežni storil umor, kar je sam potrdil s klicem na številko 113, kjer je dejal, da je umoril svojo partnerko in je z besedami Štefanie ni več med nami sam povedal operativcu, kaj se je zgodilo.“ Ob tem je tožilka nanizala dokaze, predvsem izpovedi prič in izvedencev, zato je vztrajala, kako je šlo za nizkotne nagibe, predvsem bolezensko ljubosumnost. Tožilka je tudi vztrajala, da je obtoženi v času dejanja bil prišteven in se je že pripravil za najhujši zločin. „Ko je videl, da ne more obdržati partnerko, se je odločil za to dejanje, ne glede na posledice. Dejal si je, da če jo ne morem imeti sam, jo ne bo imel nihče drugi, torej nikakor ni želel izgubiti Štefanio, čeprav je bila mama njegovih dveh otrok“, je vztrajala tožilka Jana Rogan, ki je po izvedenskem mnenju nevropsihiatra bila prepričana, da je se zločina zavedal. „Ker je storil najhuje kaznivo dejanje, torej odvzem tujega življenja, pa še to pred svojima 7 in 5 letnima otrokoma, mu ob upoštevanju olajševalne okoliščine, da doslej ni bil kaznovan predlagam senatu, da mu izreče 25-letno zaporno kazen, ter mu iz ponovitvene nevarnosti, kjer naj bi ogrožen bil predvsem ljubček pokojne, podaljšajo pripor.
S takšnim predlogom tožilstva se je strinjal tudi pooblaščenec pokojničine mame in sestre, odvetnik Danilo Hari, povsem drugačnega mnenja pa je bil zagovornik obtoženega, odvetnik Mojmir Šafarič, ki že od začetka, enako kot obtoženi Orešek, ni zanikal, da je njegov varovanec storil kaznivo dejanje, in tudi v sklepni besedi je bil prepričan, da gre v tem primeru za kaznivo dejanje uboja na mah in ne naklepnega umora. Senatu je ponudil povsem drugačna dejstva kot tožilstvo, predvsem o tem, da je pokojna svojega partnerja, obtoženega oreška v zadnjem času zaničevala in ga varala. Ob tem je Šafarič prepričan, da je njegov varovanec vse to počel v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar naj bi povzročila prav pokojna… Obtoženi Orešek, ki so mu ponudili zadnjo besedo, pred senatom ni spregovoril, se pa je strinjal s svojim zagovornikom.
Senat je po enourni obravnavi sprejel sklep, da je Orešek kriv umora, in mu izreklo, koliko nižjo sodbo, kot je predlagala tožilka. Za zapahi bo 22 let in šest mesecev, do pravnomočnosti sodbe pa mu je podaljšan pripor. Na sodbo se bo vsekakor pritožila obramba, glede tožilstva pa še ni znano.
Če bi priznal očitek…
Spomniti kaže, da je okrožna državna tožilka Jana Rogan, na predobravnavnem naroku,19. januarja letos, izpostavila, da je obtoženca v zločin pognalo ljubosumje, saj je sumil, da ga je zunajzakonska partnerka varala, ker si je po sms sporočilih dopisovala z drugim moškim.
Po njenem je tožilstvo na podlagi zbranih dokazov zaključilo in zato tudi očita obtožencu, da je storil kaznivo dejanje umora, torej, da je svoji izvenzakonski partnerki vzel življenje iz ljubosumja in nizkotnih nagibov. Življenje naj bi ji vzel med razmišljanjem, da če je ne more imeti on, jo ne bo imel nihče. Zato je na predobravnalnem naroku predlagala „sprejemljivih“ 19 let zapora. Ob tem je opozorila, da bo po glavni obravnavi najbrž predlagala bistveno višjo kazensko sankcijo. Po tokrat slišanem pa bo tožilka imela še veliko dela, da bo obveljal njen očitek umora, ker senat po izvedbi vseh dokazov lahko zadevo spremeni v uboj, za kar je zagroženo od pet do 15 let zapora. Mimogrede za umor pa je zagroženo najmanj 15 let zapora in vse tja do 30 let.
Celotna žalostna družinska zgodba se je sicer začela v soboto, 10. septembra 2022, nekaj po 18. uri, ko je Orešek poklical telefonsko številko 113 in operaterju dejal, da naj policisti pridejo na njegov naslov „ker sem ubil svojo partnerko“. Po prihodu policistov in kriminalistov različnih enot PU Murska Sobota so ga pridržali in dva dni pozneje privedli pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča Murska Sobota. Sodnica Natalija Goldinskij Husar je sledila ODT Jani Rogan, ki je pripor predlagala zaradi ponovitvene nevarnosti, predvsem pa zaradi kaznivega dejanja posebne vrste, torej umora. Temu se ni mogel upreti niti Oreškov zagovornik Mojmir Šafarič, ob tem se obtoženec v preiskavi ni zagovarjal. V vsakem primeru pa bo povsem držalo bolj ali manj znano dejstvo, da je do družinske tragedije, v domači hiši v Peskovcih 42 na Goričkem prišlo zaradi hudega ljubosumja takrat 46-letnega Mitja Oreška.
