Stranke SDS, NSi, SLS, Fokus in Demokrati so začele usklajevanje koalicijske pogodbe za novo vlado pod Janševim vodstvom Janše oz. so jo že podpisale. Celotno besedilo pogodbe v času priprave te analize še ni bilo javno objavljeno, so pa javno dostopna izhodišča v približno dvajsetih točkah ter posamezni deli dokumenta, predvsem s področja javnih financ, davčne politike, reorganizacije države in zdravstvenega sistema. Med javno predstavljenimi cilji so zmanjšanje števila ministrstev, debirokratizacija, davčne spremembe, reorganizacija zdravstva, večji poudarek na meritokraciji, decentralizaciji ter okrepljenem boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu, katerega sestavni del je sama prihajajoča nova oblast.
Ker popolno besedilo pogodbe še ni javno dostopno, je mogoče ocenjevati predvsem politične smeri, javno razkrite ukrepe in zgodovinske vzorce prejšnjih Janševih vlad. Namen te analize ni politična propaganda, temveč strokovna presoja potencialnih posledic za pravno državo, socialni sistem, javne storitve, gospodarstvo in vsakdanje življenje prebivalcev Slovenije.
Centralizacija politične moči in pritisk na neodvisne institucije
Ena največjih nevarnosti morebitne nove Janševe vlade je nadaljnja centralizacija politične moči in okrepljen vpliv izvršilne oblasti na institucije, ki bi morale ostati neodvisne: medije, policijo, tožilstvo, javno upravo, regulatorje in državna podjetja.
V javnih izhodiščih koalicije se pogosto pojavljajo izrazi, kot so »boj proti globoki državi«, »boj proti organizirani kriminaliteti« in »meritokracija«. Ti izrazi sami po sebi niso problematični, lahko pa v praksi pomenijo kadrovske čistke in politično podrejanje institucij. Podobni procesi so bili vidni v obdobju Janševe vlade 2020–2022, ko so se vrstili konflikti z mediji, STA, evropskimi institucijami in delom pravosodja (gov.si). Večja bo politizacija državnih institucij, manjša neodvisnost javnih medijev, večji politični pritisk na zaposlene v javnem sektorju, zmanjšano zaupanje v pravno državo in povečala se bo politična polarizacija v družbi. Največja dolgoročna nevarnost ni nujno posamezen zakon, temveč postopno zmanjševanje institucionalnih zavor in ravnovesij.
Zmanjševanje socialne države in pritisk na javne storitve
Koalicijska izhodišča poudarjajo racionalizacijo države, zmanjševanje birokracije in fiskalno disciplino. Hkrati se omenjajo davčne razbremenitve in večja konkurenčnost gospodarstva. Takšna kombinacija pogosto vodi v zmanjševanje obsega javnih storitev ali v njihovo postopno privatizacijo.
Prihodkovna stran proračuna bi se lahko zmanjšala zaradi davčnih razbremenitev, medtem ko bi pritisk na javne izdatke ostal visok. To ustvarja tveganje nižjega financiranja zdravstva, večjega pritiska na pokojninski sistem, počasnejšega razvoja javnega šolstva in prenosa ne samo dela stroškov na posameznike, temveč večino, po zgledu Američanov, ki celo jemljejo kredite, da se lahko zdravijo oz. sploh preživijo.
Če pride do obsežnejše privatizacije storitev, bodo zdravstvene storitve hitreje dostopne predvsem premožnejšim, povečala se bodo doplačila za zdravljenje, socialne razlike bodo še bolj izrazite, kakovost javnih storitev pa bo bolj odvisna od prihodkov posameznika. Torej pisano na kožo bogatih. Revni bodo pa še bolj revni in imeli manj dostopa do dostojnega življenja. To pomeni premik od univerzalne socialne države proti bolj tržno usmerjenemu modelu.
Reorganizacija zdravstva: nevarnost prikrite privatizacije
Koalicijska izhodišča omenjajo reorganizacijo zdravstvenega sistema in skrajševanje čakalnih vrst. Na prvi pogled gre za legitimen cilj. Vendar je ključno vprašanje, na kakšen način bi to izvedli. Če bi vlada povečala vlogo zasebnih izvajalcev brez ustreznega nadzora, bi lahko prišlo do postopnega prelivanja javnega denarja v zasebne zdravstvene ustanove, slabljenja javnih bolnišnic, odhoda zdravnikov iz javnega sistema in dvotirnega zdravstva, s tem pa tudi izguba za vse tiste, ki vedno in brezpogojno potrebujemo zdravstveno pomoč.
Tak razvoj bi posebej prizadel predvsem starejše, kronične bolnike in prebivalce manjših krajev. Dolgoročno bi se lahko zgodilo, da bi osnovne storitve ostale javne, kakovostnejše pa bi bile dostopne predvsem preko doplačil. Zdravstveni sistem bi postal manj solidaren in povečale bi regionalne razlike v dostopu do zdravstva, čemur je odhajajoča vlada Roberta Goloba dajala velik poudarek.
Davčna politika: koristi za kapital, pritisk na srednji razred
Javno razkriti deli koalicijske pogodbe nakazujejo davčne spremembe in razbremenitev gospodarstva (24ur.com). Takšne reforme običajno koristijo višjim dohodkovnim skupinam, lastnikom kapitala in podjetjem z visokimi dobički. Če država hkrati ne zagotovi nadomestnih virov financiranja, nastane pritisk na DDV, socialne transferje, javne storitve in občinske proračune. Možni učinki so lahko večja neenakost, slabšanje položaja nižjega srednjega razreda, večja odvisnost javnih storitev od zasebnega financiranja, pritisk na zaposlene preko fleksibilizacije dela. To lahko vodi v družbo, kjer gospodarska rast obstaja, vendar koristi niso enakomerno porazdeljene. Tudi sindikati bodo morali »biti težko bitko« z lakomno novo prihajajočo oblastjo.
Odnos do medijev in javnega prostora
Izkušnje iz obdobja 2020–2022 kažejo, da so bili odnosi med Janševo vlado in delom medijev izrazito konfliktni. Prihajalo je do javnih napadov na novinarje, pritiskov na RTV Slovenija, sporov glede financiranja STA in polarizacije javnega diskurza. Če bi se podobna praksa nadaljevala, bi lahko prišlo do nadaljnje erozije zaupanja v medije, povečanja političnega propagandnega prostora in zmanjševanja kakovosti javne razprave. Ko politični sistem izgubi skupen informacijski prostor, se poveča radikalizacija, teorije zarot, sovražni govor in nezaupanje med različnimi družbenimi skupinami. To pa dolgoročno zmanjšuje demokratično stabilnost države.
Janša je ena najbolj polarizirajočih osebnosti slovenske politike. Njegove vlade praviloma povzročijo močno delitev družbe na politične tabore.
Nova koalicija bi lahko dodatno zaostrila kulturne in ideološke konflikte (vračanje v zgodovino), okrepila napetosti med mestom in podeželjem, povečala konflikt med javnim in zasebnim sektorjem in vsekakor spodbudila protestno politiko, ki smo ji bili priča v njegovem zadnjem mandatu. Posledic je lahko veliko, saj dolgotrajna politična polarizacija zmanjšuje sposobnost sodelovanja med institucijami, kakovost zakonodaje, politično stabilnost in pripravljenost na dolgoročne reforme. Namesto razvojne politike lahko država znova zdrsne v permanentni politični konflikt. Kateri je vedno prisoten, ko uspe Janši »prilesti« tako ali drugače na vodstveni položaj v vladi.
Nevarnost kadrovskega prevzema države
Vsaka nova oblast kadruje svoje ljudi, vendar obstaja razlika med običajno menjavo in sistematičnim prevzemom institucij. Kritiki SDS pogosto opozarjajo na močno lojalnost kadrov, politično kadrovanje v državnih podjetjih, vpliv na nadzorne institucije in ustvarjanje politično povezanih omrežij. Če bi se to okrepilo, bi lahko prišlo do zmanjšanja strokovnosti, povečanja klientelizma, slabšega upravljanja državnega premoženja in nižje učinkovitosti države. Zagotovo bo na udaru varnostna politika in povečanje represivnega aparata. Poudarek na varnosti, kriminaliteti in nadzoru lahko vodi v širjenje represivnih pristojnosti države.
Možni ukrepi, ki jih bo zagotovo sprejela nova Janševa vlada so več pooblastil policije, strožji nadzor morebitnih protestov (uporaba vodnega topa), širši nadzor komunikacij (verjetno tudi s pomočjo tujih protiobveščevalnih službe, česar so se posluževali pred volitvami) in strožja migracijska politika (ne samo retorika, temveč tudi neposredno poseganje v migrantsko politiko). Takšni ukrepi so lahko legitimni v določenih okoliščinah, vendar obstaja nevarnost pretiranega poseganja v zasebnost, svobodo govora, pravico do protesta in kršenje človekovih pravic. Slednje je bilo zelo pogosto prisotno v zadnjem mandatu Janševe vlade. Njegovi »politični sluge« so zvesto izpolnjevali njegove ukaze.
Mednarodni položaj Slovenije
Janševa politika je v preteklosti pogosto povzročala napetosti z evropskimi institucijami. Kritike so se nanašale predvsem na odnose do medijev, vladavino prava, komunikacijo z EU približevanje skrajno desnim modelom politike v Evropi (dokaz sta Zverovo in Grimsovo delovanje v Evropskem parlamentu, za kar bi ju država Slovenija, katero zastopata, morala izključiti). Če bi se konflikti ponovili, bi lahko Slovenija izgubila del političnega vpliva v EU, postala manj privlačna za investicije in utrpela veliko škodo in ugled. Na srečo ni več prisoten Orban, s katerim je Janša paktiral dolga leta. No, Madžarom je uspelo »nagnati« Orbana in njegove somišljenike. Za Slovenijo ta čas še ni nastopil. Žal.
Negotovost, strah in obup
Nastajajoča koalicijska pogodba Janševe vlade 2026–2030 nakazuje izrazit premik proti bolj centralizirani, tržno usmerjeni in politično disciplinirani državi. Del načrtovanih reform lahko prinese določene pozitivne učinke, kot so hitrejše odločanje, manj birokracije in večja učinkovitost posameznih sistemov. Vendar pa so hkrati prisotna pomembna tveganja.
Ključno vprašanje prihodnjih let zato ne bo le, ali bo nova vlada uspešna gospodarsko, ampak predvsem, ali bo znala ohraniti ravnotežje med učinkovitostjo države, socialno varnostjo, pluralno demokracijo in pravno državo. Ker popolno besedilo koalicijske pogodbe še ni javno dostopno, bo mogoče dokončno presojo podati šele po objavi konkretnih zakonodajnih rešitev. Že sedaj pa javno predstavljena izhodišča kažejo na možnost pomembnih sprememb, ki bi lahko temeljito posegle v dosedanji družbeni model Slovenije, katerega se je zgradilo in bo v rokah/primežu nove pogoltne oblasti.
Zbral, uredil in komentiral:
doc. dr. mag. Bojan Macuh
Foto: Demokrati Anžeta Logarja