Dragi bratje in sestre.
Po vrnitvi iz Slovenije je papež Janez Pavel II. na splošni avdienci naslednjo sredo, 22. maja 1996, dejal: »Vsa Cerkev tako vsako leto živi veliko devetdnevnico k Svetemu Duhu in se pripravlja na binkošti. Bogu sem hvaležen, da sem imel letos veselo priložnost preživeti vsaj nekaj dni te devetdnevnice v dvorani zadnje večerje Cerkve, ki je v Sloveniji.«
Mi smo danes, po 30 letih, zbrani v binkoštni dvorani naše stolnice, da se skupaj z Marijo zahvalimo za zgodovinski dogodek, ki se je globoko zapisal v srca vernih Slovencev in Slovenk ter vseh ljudi dobre volje, ki so s spoštovanjem in navdušenem sprejeli dragega gosta. Kronisti so ga označili za »slovensko sveto tridnevje« (Jože Zadravec), za »Festival naše 1250 letne vere« (p. Miha Žužek DJ) ali pa povedali, da so bili to »trije čudovito lepi dnevi« (Andrej Šter, predsednik državnega dela pripravljalnega odbora za papežev obisk).
Zgodila se je Cerkev, in to na način, kot ga Slovenija do takrat ni poznala. Cerkev je bila udejanjena v vsej polnosti svoje simbolne podobe v zgodovinskem poslanstvu: verniki, duhovniki, škofje in papež skupaj na enem kraju. »Resnični dogodek se ni zgodil v Stožicah, v Postojni in v Mariboru, ampak v ljudeh. Duhovni dogodki … presegajo prostor in čas in ostajajo živi v notranjosti ljudi in znotraj življenja občestev« (Turnšek). In kadar pride do takega dogodka, ga v njegovi duhovni razsežnosti ne more nihče več izničiti. Še posebej to velja za obisk Janeza Pavla II. v Sloveniji od 17. do 19. maja 1996.
Iz poročil organizatorjev lahko vidimo, da so v tistih dneh množice romale na prizorišča srečanj s papežem. Vsega skupaj se je s svetim očetom srečalo več kot 300.000 prebivalcev Slovenije. Sam sem v tistem času spremljal Svetogorsko Kraljico s Svete Gore – zadnjič jo je zapustila med dramatičnimi dogodki druge svetovne vojne – na srečanje papeža Janeza Pavla II. s slovensko mladino v Postojni. Nisem mogel verjeti, koliko ljudi je prišlo pozdravit in počastit podobo Svetogorske Matere Božje na vseh poteh od Svete Gore do Postojne. Naslednjega dne je papež skupaj z mladimi praznoval rojstni dan in mladi so mu zato začeli prepevati »Happy birthday«, pa nas je duhovito takoj spomnil, da je mislil, da je prišel v Slovenijo; in smo mu zapeli po naše.
Izkazala se je tudi »nebeška vremenska služba«. Sredi nestanovitne evropske vremenske situacije se je točno tri dni držala sončna oaza – nad Slovenijo. Toda bolj kot statistika in vreme je pomenljiv odmev v srcih ljudi.
Za tega, ki odmeva še danes, se Bogu zahvaljujemo pri tem bogoslužju in ob obujanju spominov. Ne moremo mimo poklona, ki ga je papež naredil Mariji Pomagaj, ko je najprej obiskal njeno narodno svetišče na Brezjah. Na srečanju z duhovniki, redovniki in redovnicami v ljubljanski stolnici smo se predstavili Evropi v najlepši luči s petimi litanijami Matere Božje. Tri veličastna bogoslužja na arhitektonsko domišljenih prostorih, z odličnim petjem, pesmijo zvonov inbrezhibnim potekom so se neizbrisno zapisala v srcih vseh udeležencev. Praznovanje papeževega 76. rojstnega dne v sobotnem jutru z otroki na škofiji v Ljubljani s pesmijo »Jaz sem otrok Marijin«, enkratni šmarnični venec okrog njegovega vratu in vse sijajno dogajanje v Postojni tistega popoldneva s petjem in njegovim klicem: »Korajža velja!« in »Papež ‘ma vas rad« živo ostajajo v našem spominu. Bogoslužje na mariborskem letališču in nato srečanje s predstavniki sveta kulture, znanosti in umetnosti na Slomškovem grobu v stolnici sta bila veliki finale tega dne.
Nepozabne ostajajo besede pri nedeljski opoldanski molitvi »Raduj se, Kraljica nebeška«: »Zaupati vam moram, da sem pogosto slišal pohvalne besede o Sloveniji. V teh dneh pa sem mogel osebno izkusiti prisrčnost tega naroda, njegovo globoko vero in neomajno zvestobo Cerkvi. Občudoval sem tudi lepote vaše domovine, njene gore, griče, zelene livade. Naj Bog blagoslovi to deželo. Naj Bog blagoslovi predrago Slovenijo!« Slovenci, ki smo imeli svojo lastno državo komaj pet let in pred svetom še nismo dobili jasne razpoznavnosti, smo bili deležni izjemnih pohvalnih in spodbudnih besed.Komaj za četrtino kakega svetovnega velemesta nas je, pa vendar nas je papež obravnaval kot velik enakovreden narod.
Ko z večje oddaljenosti gledamo na tiste tri dni v maju leta 1996, najbolj stopajo v naš spomin besede, ki nam jih je izrekel in so bile njegov odgovor na geslo njegovega obiska »Oče, potrdi nas v veri!«, in ki so še vedno program in merilo Cerkve na Slovenskem. Na srečanju z duhovniki nas je povabil: »Dragi bratje v škofovstvu, dragi duhovniki, dragi redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre: slovensko ljudstvo vas potrebuje. Evropa in svet vas potrebujeta, ker potrebujeta Kristusa.« V Stožicah nas je poučil: »Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič … saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.« V Postojni je mlade spodbudil: »Hodite v veri, upanju in ljubezni! Odprite sebe in vse vaše bivanje navdihom Svetega Duha in pustite, da vas On popelje na odprto morje tretjega tisočletja. Papež ‘ma vas rad.« V Mariboru nas je preroško posvaril: »V Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu, poteka oster spopad med ‘kulturo smrti’ in ‘kulturo življenja’. Kristjani so poklicani, da na tem izredno občutljivem in nevarnem področju, s pričevanjem žive in dejavne vere, dajo začutiti svojo prodorno in učinkovito prisotnost.« Ob srečanju s predstavniki znanosti, kulture in umetnosti je ugotavljal: »Ta ura je torej ura resnice za Evropo. Zidovi so se zrušili, padle so železne zavese, v človekovi zavesti pa vstaja, močneje kot kdajkoli vprašanje o smislu življenja in o vrednosti svobode. Kako ne videti, da je v jedru tega problema vprašanje o Bogu?« Ob slovesu pa nam je naročil: »Bratje in sestre v Sloveniji, bodite vselej enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.«
Njegove besede, namenjene najprej nam, so slišali in brali povsod po svetu. Z njimi je hotel prepričati svetovno in evropsko javnost, da smo narod, vreden vsega spoštovanja. Ob slovesu je dejal: »Imel sem priliko občudovati, kako je Slovenija domovina izrednih ljudi, ki s svojo vero, znanjem in ustvarjalnostjo oblikujejo duhovno in kulturno dediščino celotne narodne skupnosti.« In nam zaželel: »Slovenija, naj se tujec, ki pride semkaj, duhovno okrepi v stiku z gostoljubno dobroto tvojih prebivalcev, s kristalno čistim poštenjem nravi, s sporočilom optimizma, ki izvira iz krščanske vere, živete v strogi preprostosti.«
Bratje in sestre! Obisk sv. Janeza Pavla II. ni bil le zgodovinski, ampak predvsem duhovni dogodek, nadčasoven in neponovljiv in iz njega lahko še vedno črpamo za svoje duhovno življenje, njegovi govori so tudi danes navdih in izziv, saj ima prav naša domovina veliko odprtih ran, na katere je opozoril sv. Janez Pavel II.
Ko danes sprejemamo njegove relikvije v našo stolnico, kjer bronasta vrata z njegovo upodobitvijo že pričajo o tem blagoslovljenem obisku, mu izročamo in priporočamo naš narod, našo domovino, državo Slovenijo, saj ima izjemne zasluge za njeno mednarodno priznanje. Ob Mariji Pomagaj je prav sv. Janez Pavel II. zavetnik in priprošnjik Slovenije, njenih državljanov in državljank in na poseben način naše Cerkve. K nam ni prišel samo zato, da nas potrdi v veri, ki jo je v nas našel, ampak je želel v nas vero tudi poglobiti, jo kje tudi obnoviti ali na novo posejati. Kakor pred 30 leti nas tudi danes vabi k novi evangelizaciji, k zavzetemu oznanjevanju in življenju po evangeliju, predvsem pa k svetosti v vsakdanjem življenju. »Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet,« nas je poučil zadnji dan obiska. »Bog naj blagoslovi Slovenijo, njene prebivalce in njihov trud za pravičnost, solidarnost in mir!«
Bratje in sestre! Ob zgledu in na priprošnjo sv. Janeza Pavla II. delajmo za svetost, ki bo spremenila Slovenijo in svet! Nanj pa se obračamo s klicem: Sv. Janez Pavel, prosi za nas, za slovensko ljudstvo in za slovensko domovino! Amen.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
