»Starost ni konec potovanja, ampak pogled na prehojeno pot.« – Neznani avtor
Dolgotrajna oskrba pomeni storitve oskrbe šibkih, bolnih ali invalidnih oseb, namenjene pomoči pri osnovnih dejavnostih njihovega vsakodnevnega življenja. Staranje prebivalstva, spremembe družinskih struktur in večja udeležba žensk na trgu dela prispevajo k večjemu povpraševanju po teh storitvah. Hkrati je dostop do cenovno dostopne in kakovostne dolgotrajne oskrbe v številnih državah članicah že zdaj težaven, težave pa so tudi s finančno vzdržnostjo teh storitev.
V naslednjih desetletjih lahko v Sloveniji pričakujemo neizogibno strmo naraščanje potreb po dolgotrajni oskrbi. Oven (2023) navaja, da demografske projekcije kažejo, da bo leta 2030 starejših od 65 let že skoraj četrtina prebivalstva. Leta 2055 naj bi bilo v tej starostni skupini skoraj 32 % prebivalcev Slovenije, leta 2100 pa nekaj več kot 31 %. To se kaže tudi v koeficientu starostne odvisnosti (razmerje med populacijo v starosti 65 let in več ter populacijo v starosti 15 do 64 let), ki narašča že od leta 2008 (23,3 %) in je v letu 2021 dosegel 32,1 %. Leta 2033 naj bi bil indeks staranja v Sloveniji po podatkih iz projekcij EUROPOP2018 že več kot 200, kar pomeni, da naj bi bilo prebivalcev, starih 65 let ali več, dvakrat toliko kot otrok, mlajših od 15 let.1 Čeprav povsem prave slike o finančnih potrebah dolgotrajne oskrbe nimamo, zakonodajalec ocenjuje, da naj bi državni proračun prispeval največ 190 milijonov evrov na leto. Republika Slovenija pa bo iz državnega proračuna zagotavljala Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) likvidna sredstva za tekoče financiranje pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in drugih obveznosti, ki se krijejo iz sredstev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ter za kritje primanjkljaja iz naslova obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Prehod s pretežno proračunskih sredstev na financiranje predvsem z obveznim zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo naj bi se zagotovil do podrobnejše ureditve posebnega zakona glede obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Poleg letnega zagotovljenega proračunskega deleža bodo svoj del morali prispevali tudi delodajalci, delavci in upokojenci (prav tam). Potrč (2023) pa navaja, da zaradi povečevanja deleža neaktivnega prebivalstva in zmanjševanja aktivnega prebivalstva obseg sredstev iz socialnih zavarovanj in drugih virov (npr. iz proračuna) že sedaj ne omogoča financiranja potrebnega obsega podpore in pomoči vsem, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe, vse več dodatnega finančnega bremena pa se prenaša na neposredna plačila uporabnikov in njihovih svojcev. Z novim Zakonom o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) naj bi se slednji delno razbremenili obveznosti, saj zakon predvideva financiranje iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, državnega proračuna v višini do 190 milijonov evrov, iz lastne udeležbe uporabnika pa le v manjšem deležu – višina tega je opredeljena v 57. členu (prav tam). Ista avtorica dodaja, da po 14. členu ZDOsk-1 storitve dolgotrajne oskrbe obsegajo:
- – pomoč pri osnovnih opravilih (pri prehranjevanju in pitju, osebni higieni, slačenju in oblačenju …),
- – pomoč pri podpornih dnevnih opravilih (gospodinjska opravila, nakup živil in življenjskih potrebščin, priprava obrokov …) in
- – zdravstveno nego, vezano na osnovna dnevna opravila (spremljanje vitalnih funkcij in zdravstvenega stanja, priprava, dajanje in nadzor nad jemanjem zdravil …).
V 17. členu so urejene nedenarne pravice dolgotrajne oskrbe, ki so opredeljene v urah, v 17. členu pa denarni prejemki v višini od 89 evrov za 1. kategorijo do 491 evrov za 5. kategorijo. Z denarnim prejemkom bo lahko oskrbovanec sam razpolagal in ga porabil za storitve dolgotrajne oskrbe v skladu s svojo odločitvijo. Podrobneje je tudi opredeljena pravica do oskrbovalca družinskega člana, ki izvaja storitve oskrbe na domu upravičenca. Izpolnjevati mora z zakonom določene pogoje – med katerimi je tudi primerna psihofizična sposobnost (20. člen), za opravljene naloge pa mora pripraviti mesečno poročilo (21. člen). Oskrbovalec ima pravico do plačila za izgubljen dohodek (v višini 1,2-kratnika minimalne plače, tako 23. člen), vključitve v obvezna socialna zavarovanja, načrtovanja odsotnosti ter usposabljanja in strokovnega svetovanja. Ker je lahko oskrbovalec družinskega člana v koledarskem letu odsoten skupno 21 koledarskih dni, se upravičencu za ta čas zagotovi nadomestna oskrba (25. člen) (prav tam).
Ramovš idr. (2013) v svojem prispevku predstavljajo temeljito analizo stanja in razvoja sistema dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Avtorji sledijo razvoju koncepta dolgotrajne oskrbe v Sloveniji od začetkov do leta 2013, pri čemer izpostavijo ključne prelomnice in spremembe v zakonodaji ter organizaciji storitev. Jasno definirajo, kaj spada pod pojem dolgotrajne oskrbe, in predstavlja obseg potreb po takšni oskrbi v slovenski družbi, ki se stara. Analizirajo obstoječe politike in strategije na področju dolgotrajne oskrbe ter njihovo usklajenost z mednarodnimi standardi. Posebna pozornost je namenjena financiranju sistema dolgotrajne oskrbe, vključno z viri financiranja in različnimi modeli financiranja. Koncept dolgotrajne oskrbe se je v Sloveniji razvijal postopno in je še vedno v fazi oblikovanja. V preteklosti je bil poudarek na institucionalni oskrbi, v zadnjih letih pa se vse bolj uveljavlja koncept skupnostne oskrbe. Avtorji poudarjajo, da je dolgotrajna oskrba velik izziv za slovensko družbo, vendar tudi velika priložnost za izboljšanje kakovosti življenja starejših ljudi in njihovih oskrbovalcev.
Javne ugodnosti in storitve vsekakor zmanjšujejo tveganja revščine, ki so povezani s stroški dolgotrajne oskrbe, vendar ne vedno bistveno. Brez takšnih storitev bi med 42 % in 95 % starejših s potrebami po dolgotrajni oskrbi tvegala revščina zaradi visokih stroškov iz lastnega žepa. Ugodnosti in storitve dolgotrajne oskrbe zmanjšajo tveganje revščine za skoraj 30 odstotnih točk v državah. Sistemi dolgotrajne oskrbe npr. na Danskem, Nizozemskem in Finskem zmanjšujejo tveganje revščine prek javnih prejemkov in storitev za več kot 70 odstotnih točk. Vendar je lahko zmanjšanje revščine v drugih državah skoraj nič. Poleg tega bi skoraj 50 % starejših ljudi s potrebami še vedno ogrožalo revščino, tudi če bi prejeli javne ugodnosti in storitve v polovici držav, analiziranih v tem poročilu. Stopnje revščine za posameznike s potrebami dolgotrajne oskrbe (tudi po prejemu socialne zaščite) so bolj izrazite pri tistih, starih 80 let in več, v primerjavi s tistimi, starimi med 65 in 79 let. Podobno se ženske soočajo z višjimi stopnjami revščine po plačilu dolgotrajne oskrbe, tudi z javnimi prejemki in storitvami, v primerjavi s povprečnimi stopnjami revščine med starejšimi. Na splošno države z višjimi javnimi izdatki za dolgotrajno oskrbo, manj strogim preverjanjem sredstev in prejemki v naravi dosegajo večje zmanjšanje tveganja revščine, povezanega z dolgotrajno oskrbo (www.oecd.org/en/publications/is-care-affordable-for-older-people_450ea778-en.html).
Starejšim je potrebno zagotoviti čim bolj kakovostno oskrbo na domu, ki bo odgovarjala njihovim potrebam in željam. Za kakovostno življenje doma je pomembna (in prevladujoča) neformalna oskrba, ki jo najpogosteje nudijo družinski člani. Je pomemben segment dolgotrajne oz. zdravstvene in socialne oskrbe. Ta je prepuščena iznajdljivosti in zmožnostim družine. Takšen starostnik je ranljiv in oseba, ki prevzame skrb zanj, je preobremenjena, kar so pokazale že številne mednarodne raziskave. Dolgotrajna oskrba na domu lahko namreč traja več let, pri tem pa se slabša telesno in duševno zdravje starejših, sta me drugim v svoji raziskavi ugotovili Draginc in Erjavec (2020).
Sodobne oblike življenja in demografski trendi staranja prebivalstva nam zastavljajo velike izzive, kako vsem ljudem omogočiti kakovostno starost in kako jih podpreti takrat, ko v svojem življenju potrebujejo pomoč. Ta vprašanja v veliki meri naslavlja dolgotrajna oskrba, ki jo lahko poenostavljeno opredelimo kot niz različnih storitev in ukrepov, ki so namenjene zadovoljevanju življenjskih potreb oseb, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanju ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči druge osebe. Storitve, ki jih prinaša dolgotrajna oskrba, so eden ključnih družbenih ukrepov, ki zagotavljajo družbeno stabilnost in blaginjo ter jamčijo uresničevanje človekovih pravic.
