Društvo zbirateljev Pomurja “Lindva” iz Lendave v Budimpešti predstavlja zgodovinske eksponate na temo lovstva
Še do četrtka, 14. oktobra, v madžarski prestolnici Budimpešti poteka svetovna razstava »Eno z naravo« (»One With Nature«), ki se je začela 25. septembra . Gre za enega največjih in najpomembnejših dogodkov s področja narave in lovstva, ki ga je že do 15. dneva obiskalo več kot milijon obiskovalcev iz Madžarske in tujine. Na svetovani razstavi, ki poteka v kongresnem in razstaviščnem centru Hungexpo v Budimpešti, med razstavljalci iz 60 držav, sodeluje tudi Lendava, z Društvom zbirateljev Pomurja »Lindva« in Vinogradniškim društvom Čentiba. Ko gre temo lovstva in varstva narave v Budimpešti razen Lovske zveze Slovenije, predstavlja našo državo še Društvo zbirateljev Pomurja “Lindva” s sedežem v Lendavi, ki tako s svojim zavedanjem o vlogi lovcev in naravovarstvenikov prispevajo k ohranitvi naravnih habitatov.
Društvo zbirateljev “Lindva” razstavlja zgodovinske eksponate na temo lovstva v Karpatskem bazenu do leta 1920. Posebej izstopata bodeža iz zapuščine zadnjih lendavskih grofov Eszterházyjev (očeta in sina) iz prve polovice 19. stoletja in velik lovski bodež s pištolo na kremen ob strani za pokončevanje divjih svinj iz konca 17. stoletja. Kot je znano vse do vladavine cesarice Marije Terezije, ki je sredi 18. stoletja (leta 1770) z izdajo »Lovskega patenta« usodno posegla v pravice in dolžnosti nosilcev lovskih privilegijev, ki je bila izključno v rokah plemstva, je to bilo prepuščeno njihovim kapricam, ki je že takrat privedlo do spreminjanja habitatov in iztrebljanja določenih vrst živali. Dotedanji lovski redi so sicer urejali določene zadeve kot so lovopusti, zatiranje zveri, divjega lova, nošenja orožja vendar so bili prilagojeni izključni pravici plemstva do lova.
„Marija Terezija je določila, da je treba lovišča dati v zakup z dražbo, tako, da je plemstvo moralo svoja in tuja lovišča »izlicitirati«. Ne plemiči lovišč niso mogli jemati v zakup vse do konca 18. stoletja, ko so jih lahko zakupili tudi meščani. Lov je od takrat vse bolj prehajal od vse bolj obubožanega plemstva v bogate meščanske roke. Hkrati se je tudi spreminjal jedilnik premožnih meščanov in ponudbo v gostilnah, ki so bili glavni odjemalci divjačine tako od uradnih lovskih zvez kot tudi od krivolovcev. Lastna lovišča so tako obdržali le veliki veleposestniki kot so bili v našem okolišu grofje Esterháziji,” je nam je razložil Franc Koren, predsednik Društva zbirateljev Pomurja.
Čeprav so bile za divji lov predpisane ves čas izredno visoke kazni to divjih lovcev ni odvrnilo od lova. Le ti so bili v glavnem podložniki, ki jim je bilo krivolovstvo življenjska potreba, lovili pa so tudi iz kljubovalnosti gospodi. Jelenjad in divje prašiče so lovili v skupinah, manjše živali pa posamično v glavnem z zankami in pastmi. Lov je vsekakor bil do 20. stoletja družabni dogodek višjega sloja, ki je vključeval širši krog ljudi. Tako plemstvo kot njihove podložnike, lovske upravnike, kot tudi rejce in dreserje psov in konj, okoliške kmete kot gonjače, različno služinčad od strežnega osebja, kuharjev, sobaric do pomočnikov, ki so oskrbeli bogate goste in pripravljali pojedine iz ulovljenega plena. Hkrati je ta družabni dogodek pomenil prestiž tako za gostitelja kot tudi za goste z razkazovanjem in uporabo lovske opreme, modnih smernic oblačenja tako pri lovu, kot pri večerji, kuharskih mojstrovin največkrat povabljenih oz. najetih priznanih kuharjev, izbora domačih vin iz kleti gospodarja, eksterierja in interierja domačina, ki je vključevalo tako izbrano pohištvo kot tudi jedilni servis in pribor.
“Z vse večjo vlogo meščanstva v družabnem življenju so se spreminjale navade, tako da so tudi pri nas v Pomurju ob koncu 19. stoletja ustanavljali lovske klube in društva v katerih so bili združeni večji posestniki, tovarnarji in premožnejši občani, ki so imeli v zakupu občinska-revirna lovišča. Po prvi svetovni vojni se je seveda vse spremenilo…“ je še dodal Koren.
