Skip to content

Bakos.si

Ko ni dela v naravi, je na vrsti izdelovanje prtičkov, rož, košaric…

Čeprav skupaj štejeta častitljivih 165 let, Marica in Slavko ne mirujeta

Marija oz. Marica, kot jo večina imenuje, in Slavko Lončarič iz Lokavcev pri Negovi, gotovo sodita med človeka, ki na območju Gornje Radgone, Slovenskih goric, Pomurja in tudi širše, imata veliko znancev in prijateljev. Kako tudi ne, ko pa zakonca Lončarič, ki sta že v začetku lanskega leta praznovala diamantno poroko, 60-letnico skupnega življenja, sodita med najstarejšo podjetniško družino na tem območju. Poleg v gospodarstvu pa sta oba veliko delovala ali delujeta tudi na drugih področjih. Še sedaj, ko sta v zaslužni pokojnini in ko skupaj štejeta častitljivih 165 let, Marica in Slavek ne počivata. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni sta predvsem aktivna v naravnem okolju, on v vinogradu, sadovnjaku, kleti, pod brajdami ipd., na pa pri urejanju rož – lončnic in trajnic, ter na vrtu, kjer za domačo rabo prav ničesar ne zmanjka. Ko pa zunaj ni dela, ali pa je mrzlo, Marica in Slavko imata na programu ročna dela, predvsem z željo, da zadostita svoji želji po ustvarjanju in, da preženeta dolgočasje. Tukaj je sicer v ospredju Marica, toda pri izdelovanju čudovitih prtičkov, rož, košaric in podobnih reči, ne le za božič in Veliko noč, temveč za splošno rabo, je zraven tudi Slavko, ki seveda najprej „preveri“ če je v kleti, v vinskih sodih, med žganji, sadjevci, zdravilnimi zelišči…

Lani, konec januarja, ko uradno še ni bilo korona virusa, je še posebno zadovoljstvo imela Marica, ki je obeležila prav posebna dogodka, kajti 23. januar je gotovo najbolj srečen datum v njenem življenju. Hkrati je praznovala 80. rojstni dan in šest desetletij odkar se je poročila. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko… In dobro je, da so takrat še uspeli proslaviti jubileja, kajti pozenje je prišla pandemija, ki žal traja še danes.

Sicer pa, prav prijateljev in znancev imata Lončaričeva zelo veliko, saj sta kot dolgoletna podjetnika znana ne le na območju Gornje Radgone, Pomurja in Štajerske, temveč po vsej Sloveniji in še marsikje po Evropi. Marija in Slavko Lončarič domujeta v Lokavcih, kjer sta dom in sedež podjetja Montaža Lončarič, katerega prostori so zrasli na Halužjakovi domačiji, ki sta si jo zakonca kupila pred davnimi leti, da bi si uredila lastni dom. Življenje Marice in Slavka Lončariča je bilo vseskozi pestro in razgibano, zato ga je v kratkih besedah težko opisati. Marija, dekliško Ploj, se je rodila 23. januarja 1940 v Obratu pri Benediktu. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Benediktu, se je šolala na Kmetijski šoli in se zaposlila kot administrativna delavka. Po poroki se je posvetila administrativnim in knjigovodskim delom v moževem podjetju. Ob tem je skrbela za gospodinjstvo in vzgojo hčerk: Tatjane in Irene, ter sina Srečka. V hišo je vzela tudi tri mesece staro Zdenko, kateri je bila, vse dokler ni odrasla, njena druga mama. Marico in Slavka sedaj s svojimi obiski razveseljujejo vnuki Mitja, Manuel, Matej in Rok, ter Mitjeva hčerka, pravnukinja Ella. Marica je bila, in je še danes, velika opora možu pri njegovih prizadevanjih, tako v privatnem kakor tudi v podjetniškem življenju, kjer se potrjuje, da „za uspešnim moškim stoji uspešna ženska“. To Marica tudi je, saj je skozi vso življenje možu stala ob strani mu pomagala in ga podpirala pri njegovem delu in ustvarjanju. V življenju ji veliko pomeni delo na vrtu in vinogradu. Njun dom tudi danes, ko zdravje nekoliko peša, krasijo rože, ki jih z veseljem neguje in so njena velika ljubezen. Svoj vrt neguje kakor so ga nekoč obdelovale podeželske gospodinje. V njem ob zelenjavi rastejo tudi rože. Skupaj z možem najde zadovoljstvo pri obdelavi vinograda. Veseli se obiskov otrok z njihovimi družinami, ki jima vedno stojijo ob strani, ko potrebujeta kako pomoč.

Slavko Lončarič se je rodil 11. maja 1937 v Negovi. Že kot otrok je izgubil mater, katero je nadomeščala, kot je sam dejal, dobra mačeha Marija, ki jo je kot vdovec poročil njegov oče Alojz. Osnovno šolo je obiskoval v Negovi. Kakor mnogi podeželski otroci, se je tudi Slavko hitro osamosvojil. Prvo zaposlitev je našel v tedanji Zadrugi, nato pa v podjetju Klemos v Lenartu. Ob delu se je izpopolnjeval in se podal med obrtnike. Bil je uspešen obrtnik in je vseskozi napredoval. V najboljših časih je zaposloval tudi več kot 60 delavcev, ki so bili v večini bližnji domačini. Mnogi so se pri njem izučili krovsko-kleparskega poklica. Z upokojitvijo je podjetje in vodenje predal hčerki Tatjani in njenemu možu Miranu Lapiju. Sam je v podjetju obdržal 30 odstotkov lastništva, v njem pa deluje kot prokurist. Slavko je bil in je še aktiven v pri družbenopolitičnem delu v KS Negova in v občini Gornja Radgona. Dejaven je tudi v društvih, zlati v PGD Negova, kjer je v več mandatih bil tudi predsednik. Njegova zasluga je, da imajo gasilci nov sodoben in prostoren gasilki dom ter sodobno gasilsko opremo. V KS Negova ima velike zasluge na področju razvoja infrastrukture in drugih področij. Kot ljubitelj narave je posvetil del življenja lovstvu in članstvu v Lovski družini Negova, kjer je opravljal številne društvene funkcije, med drugim je 14 let bil predsednik-starešina. Vidni so tudi njegovi sledovi pri izgradnji lepega lovskega doma, ki stoji v Črnem Hočju pri Negovi.

Lončaričeva, ki bereta veliko časopisov, med njimi Slovenske novice, saj pravita da morata ostati na tekočem z dogajanji, in ki sta tudi danes aktivna v številnih društvih in organizacijah, sta za svoje življenjsko delo prejela številna priznanja in nagrade. Zlasti Slavko, ki je med drugim, za vse kar je naredil za širšo skupnost, tudi častni občan Občine Gornja Radgona. Kot sam pravi je za vse njegove uspehe zaslužna tudi žena Marica, s katero v zakonu uživa že več kot šest desetletij. Sicer pa, med drugim sta oba gasilca od glave do pete. Slavko je član PGD Negova že od 1.1.1956 (torej že več kot 65 let), vmes je bil več mandatov tudi predsednik, opravljal pa je še druge funkcije. Marica pa je zraven stopila 20 let pozneje, 26.5.1976, a je vseeno že 45 let dejavna članica društva…

Fotografije: Ludvik Kramberger

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: