sobota, 4 aprila, 2020

Major Zdravko Stolnik o dogajanju v Gornji Radgoni leta 1991

Čeprav nekaterim visokim funkcionarjem v Ljubljani in še kje, niti veliko več po osamosvojitvi, nikakor ni bilo jasno, kako to, da si je v Gornji Radgoni, toliko domačinov in Slovencev od drugod, zaslužilo priznanja za dosežke v osamosvojitveni vojni leta 1991, je več kot jasno, da je Gornja Radgona mesto heroj, kakršnega v tistem času v Sloveniji ni bilo. To in še mariskaj povezanega z osamosvojitveno vojno 1991, a tudi z generalom Maistrom 1914/18 ter Narodnoosvobodilno vojno 1941/45, smo slišali na zanimivem in poučnem pradavanju, ki je v organizaciji Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS) Gornja Radgona, potekalo v radgonskem Mladinskem centru. Predstavitev dogodkov v času osamosvojitvene vojne v mestu ob reki Muri, pod naslovom: Gornja Radgona uporno mesto (GRUM) je uprizoril upokojeni major, gospod Zdravko Stolnik, ki je, kot en osrednji akterjev dogajanja, iz prve roke orisal vojne dogodke iz leta 1991 v Radgoni. Sam je namreč poleg vodenja enote prostovoljcev bil nekakšna “vez” med obema stranama, ob tem pa je sodeloval tudi pri pogajanjih o premirju med slovensko teritorialno obrambo in vojaki JLA, zato je škoda, da se predavanja ni udeležilo več Radgončanov, predvsem mladih, ki bi morali nekoliko bolj poznati zgodovino svoje domovine.

Po pozdravnem nagovoru podpredsednika OZ VVS Gornja Radgona, Milana Kuzmiča, ki je med drugimi prisotnimi pozdravil tudi predsednika Združenja slovenskih častnikov, upokojenega generala, dr. Alojza Šteinerja, ter častnega predsednika OZ VVS Gornja Radgona, Jožeta Makovca, se je Stolniku najprej zdelo primerno, da je posebej izpostavil tri vojaške mejnike ohranjanja slovenstva in slovenskega ozemlja v zadnjih 100 letih. Prav v teh vojnah so Slovenci trpeli in umirali za visoke ideale in vrednote našega naroda. „Prvi teh mejnikov je boj generala Maistra za severno mejo. Slovenski fantje, mnogi tudi iz naših krajev, so se v velikem številu odzvali njegovemu klicu in nam po mnogih zapletih ter spopadih priborili velik del slovenskega narodnostnega ozemlja. Drugi je prav gotovo narodnoosvobodilni boj. To je bilo najmočnejše, najučinkovitejše in najštevilčnejše odporniško gibanje proti nacifašizmu nasploh. To je bil boj proti sili, ki si je zadala cilj izbrisati Slovence iz zemljevida narodov Evrope. Vprašajmo se – kakšna bi bila danes Slovenija brez NOB in zmage partizanov na strani zaveznikov? In prav na njenih temeljih, temeljih te zmage, smo Slovenci v naslednjih desetletjih ustvarili okoliščine, ki so nam omogočile, da smo prišli do lastne države. A za to smo morali doživeti še eno vojno (tretji mejnik), osamosvojitveno vojno. Čeprav je bila kratka je zahtevala nove žrtve, ki so s svojimi življenji pomagale postaviti temelje novi slovenski državi. Ne nasprotujemo človeškemu odnosu do trupel tistih, ki so izgubili življenje na nasprotnih straneh. A to se ne more in ne sme zlorabljati za politične in še kakšne interese. To ni pieteta to je umazano politikantstvo. Vsi, ki so v teh vojnah umrli za obstanek slovenskega naroda pa si zaslužijo spoštljiv spomin. Svoja življenja so dali za naš narod, zato, da je obstal na svoji zemlji, ohranil slovensko besedo in končno prišel do svoje države – Slovenije“, je med drugim poudaril Stolnik, kateremu nobena vojna “ni dobra in poštena, temveč je veliko zlo”.

Predavatelj je sicer natančno predstavil celotno dogajanje v Gornji Radgoni in okolici že pred osamosvojitveno vojno, od 1.12.1998, ko je slovenska policija onemogočila “miting resnice”, preko junija 1990 in odvzema orožja, ki ga je imala TO, posebej pa o dogajanju v dneh med 28.6. in 3.7.1991, ko je kronološki predstavil praktično vsako uro. Priostni so se spomnili kaj vse se je dogajalo, ko je povsod gorelo, pokalo, grmelo…, pa vse do dogovorjenega odhoda JLA iz mesta in države. “Pred osamosvojitvijo smo imeli vsi nekakšno vojaško-obrambno znanje, kar smo poleg med služenjem vojaškega roka, pridobili tudi z različnimi izobraževanji, kar sedaj žal ni primer in mladi praktično ničesar ne vedo. Zato gotovo ne bi mogli prevzeti odgovornost, kot smo jo mi pred osamosvojitvijo”, je dejal Stolnik in nadaljeval, ko so večinoma na črno odpeljali orožje iz skladišča JLA v Gornji Radgoni. Pred vojno je bilo kar 36 tajnih skladišč, kjer so hranili orožje milice in TO. “Če takrat ne bi bilo takšne enotnosti med vsemi nami, takšnega uspeha gotovo ne bi bilo”, je dodal Stolnik, ki mu je tudi sploh pri srcu enotnost v vseh treh omenjenih vojnah, zlasti osamosvojitveni, ne pa tako kot je sedaj v mirnodobskem obdobju.

Veliki mislec, filozof in teolog, akademik Anton Trstenjak iz okolice Gornje Radgone, je nekoč poudaril: Slovenci, držimo skupaj! In to se je zgodilo pred 28, ko v Sloveniji in med Slovenci ni bilo alternative. S skupnimi močmi smo dosegli tisto, kar so predniki tisočletja samo sanjali, dobili smo svojo samostojno in neodvisno državo. Žal do tega se ni prišlo mirno in brez orožja, enako je žalostno, da omenjena sloga med Slovenci, iz let 1990 in 1991 ni trajala dolgo. Kljub vsemu je Stolnik, enako kot akademik Anton Trstenjak, bil srečen, da so tudi Radgončani, ko je to bilo najbolj potrebno, bili nadvse enotni. S skupnimi močmi so se: teritorialci, miličniki, delavci, kmetje, lokalni oblastniki in vsi drugi, uprli močnejši armadi, in nikakor se niso vdali. Zato bi Gornja Radgona, kot vzor obrambe, morala postati „mesto heroj“. Sploh pa Gornji Radgoni pripada eno častnih mest mest pri osamosvajanju države Slovenije, saj so vojaki JLA imeli nekako najbližjo pot iz hrvaških vojašnic priti do mesta na reki Muri. Do tam so sicer prišli, pozneje pa je praktično vse potekalo po domačih notah, razen brezumnega uničevanja s strani takratne ljudske armade.

Res, Gornja Radgona je 4. julija 1991, ko je območje zapustil še zadnji pripadnik JLA, bila hudo in grdo razdejana. Po ulicah uničeni tovornjaki, avtobusi in druga vozila, ki so se našla na poti tankov, katere smo pred tem plačevali tudi slovenski davkoplačevalci, porušene in zgorele hiše in celi bloki, trgovine in drugi lokali. Mnogi so ostali brez vsega, predvsem brez strehe nad glavo, celo je cerkveni zvonik bil uničen. „Celotno mesto je dejansko dajalo videz in vtis kake kulise za snemanje vojaškega filma iz časov proti koncu 2. svetovne vojne“, je po odhodu Popova in JLA, bilo slišati iz ust mnogih takratnih politikov razpadajoče se SFRJ in nastajajoče Slovenije. Tako je bilo na koncu tedenske vojne, in novem začetku v samostojni državi, ko so Radgončani s skupnimi močmi, hitro vse obnovili, do danes pa mesto še dodatno uredili v lep prag Slovenije. Nikoli pa ne bi bilo tako, če bi se uresničili načrti, ki so jih skovali v Beogradu, in ki so jih generali JLA, preko polkovnika Berislava Popova, skušali uresničiti po razglasitvi samostojne države. Že pred svitom prvega dne po razglasitvi samostojne Slovenije je JLA začela splošen oboroženi napad na Slovenijo. Poveljujoči JLA so dobili ukaz, da naj ob morebitnem slovenskem odporu delujejo po vseh pravilih bojnega delovanja, kar so tudi storili in česar se prebivalci pokrajine na desni strani reke Mure še dobro spomnijo. Le dobrih 24 ur potem ko je v Ljubljani bila razglašena nova država, 27.junija 1991 je v prisiljeno vojno vstopil severovzhod države, zlasti območje od hrvaške do avstrijske meje, torej do Gornje Radgone. Tega dne, bil je četrtek, je motorizirana in do zob oborožena kolona JLA iz Varaždina, navsezgodaj zjutraj začela prodirati proti Radgoni. Na svoji poti je naletela na številne ovire, barikade in cestne zapore iz tovornjakov, delovnih strojev in železniških vagonov. Prvi boji so bili kmalu po štartu, v Ormožu, ter tudi pri Gibini in Kogu, ko so barikade prebili, še v Radencih. V petek sta v Radencih in v Gornji Radgoni v streljanju padli dve civilni žrtvi. V Radencih Alojz Gaube, ki je zaradi ran umrl nekaj dni kasneje v bolnišnici, in v strogem centru Gornje Radgone še svetovni popotnik z Bleda Janez Svetina. Slednji je skušal fotografirati oklepnik, pa ga je en sam strel pokosil in je bil na mestu mrtev. Pripadniki TO, policija in prostovoljci so pred Radgono in v mestu samem postavili več cestnih ovir, ki so jih tudi branili, toda oklepna sila JLA je bila vendarle močnejša. Najbolj spektakularno je izzvenel požig tovornjakov JA v središču mesta, pri Starem Špitalu. Kolono kakšnih desetih vojaških tovornjakov, ki so med drugim prevažali vojake, orožje, municijo, hrano, vodo, gorivo itd., med njimi pa sta bila tudi dva džipa, z molotovkami požgali prostovoljci. V požgani koloni je bil eden najbolj groznih prizorov, zoglenelo truplo vojaka v eni od kabin požganih vozil. Šele takrat so mladi vojaki JA slišali resnico, da ni Avstrija napadla SFRJ, temveč, je JA napadla Slovenijo.

Tudi pozneje, ko so bila v veljavi krhka premirja, se je v mestu razvnelo več krajših ali daljših ostrih spopadov. Po vsakem streljanju in pokanju granat je bilo mesta manj. In več ranjenih na obeh straneh, morda tudi mrtvih, saj podatki o smrtnih žrtvah na strani armade nikoli niso bili z gotovostjo predstavljeni. Po sporazumnem odhodu vojaške kolone iz mesta, do sporazuma je prišlo na višjih ravneh nove slovenske države in nekdanje skupne JA, se je proti Varaždinu odpeljalo le še 17 vozil, pretežno tankov in drugih oklepnikov. V mestu je ostalo na desetine porušenih ali požganih stanovanj in stanovanjskih hiš, lokalov, poškodovanih tovarn, uničena infrastruktura. A vse to se je pozneje s skupnimi močmi saniralo, in se sedaj ob različnih obletnicah spominjamo tistih časov. Pogosta praznovanja pa so potrebna, da bi se mladim pokazalo kako je nastajala domovina, da bi jo vedeli ceniti in spoštovati.

Stolnika je bolelo, da je nekatere očitno motilo, da se takšna in drugačna priznanja in odlikovanja zaslužnim bila podeljena tudi dobrih 20 let pozneje. Zanj pa je vseeno dobro da se država oddolži tistim, ki so tako ali drugače sodelovali pri njenem nastanku. Zgodovinarji bodo najverjetneje še desetletja ugotavljali kdo je tukaj heroj in kdo „heroj“, ko pa gre za pogumne fante iz Gornje Radgone in okolice pa lahko samo pritrdimo: Medalje so na pravih prsih, obešena prej ali pozneje, a povsem zasluženo!