četrtek, 2 aprila, 2020

Poznavalci opozarjajo starše, ki otrokom podarijo žival; Prvi božič v toplem domu, drugi na cesti ali v zavetišču

Mesec december, ki mu mnogi pravijo tudi mesec obdarovanj, je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. In dokler eni otroci svoje želje po darilih sporočijo s klasičnimi pismi, drugi so bolj obremenjeni s pametnimi telefoni in računalniki, vsi pa so dandanes bolj razvajeni in jih je težje zadovoljiti, kot je bilo v preteklosti, ko so otroci bili bolj skromni. Tudi izbira daril je nekoč bila skromnejša, a so se otroci vseeno veselili in so bili hvaležni…, sedaj ko je izbira daril, ki jih mnogi vseeno odsvetujejo, zelo pestra, pa si nekateri privoščijo tudi takšne reči, natančneje živa bitja, ki nikakor ne sodijo med darila. Gre za različne živali, katere otrokom ne smemo podarjati. Zlasti v zavetiščih za živali ter takšnih in drugačnih društvih za zaščito živali opozarjajo nihče izmed treh decembrskih »dobrih mož«, ne bi smel podarjati živali. „Ob prihajajočih praznikih opozarjamo in opominjamo, da živali niso igrače in se jih ne podarja kot darilo. Marsikateri kuža ali muca prvi božič preživi v toplem domu, naslednjega pa na cesti ali v zavetišču. Zato odsvetujemo, da bi ljudje svojim najdražjim podarlali žival“, poudarjajo v društvih za zaščito živali.

Da to ni pametno pravi tudi Tomaž Kristanič, vodja Zavetišča za živali Maribor, ki jasno in glasno opozarja, da se »tudi v Zavetišču za živali Maribor, na srečo le redko, soočamo s situacijo, ko bi ljudje želeli posvojiti žival in jo predati kot darilo otrokom, babici, sorodniku …Takšne ljudi takoj zavrnemo.« Kristanič poudarja, da bi »odločitev za žival naj bila družinska odločitev za družinskega člana, življenjskega sopotnika, kateri nam predstavlja odgovornost za naslednjih 15 do 20 let. Žival nikoli ne bi smela biti darilo, saj so čuteča bitja, s svojim edinstvenim karakterjem in bi se moral za žival odločiti tisti, ki bo za njo celotno življenjsko obdobje poskrbel. Le ob prepoznavanju in ujemanju s karakterjem živali bo privedlo do srečnega sobivanja.« V zavetišču pri ljudeh hitro vidijo, kdo prepušča izbiro živali otrokom. Zato lahko hitro reagirajo in preprečijo posvojitev oziroma nakup živali brez tehtnega premisleka, še poudarja Kristanič in dodaja: »Iz teh razlogov zahtevamo, da se ljudje z živaljo pred posvojitvijo spoznavajo in vidijo, kakšen je okviren karakter živali in se nato odločijo, ali je to res prava odločitev za naslednjo dekado let ali dve.«

Podobno razmišlja tudi znana pomurska veterinarka Smiljana Nabergoj, dr. vet. med., ki ima izkušnje s pozneje zavrženimi „živimi darili“, zlasti ko se otroci ali mladostniki zasitijo in jim ljubljenček ni več pri srcu. Nabergojeva sicer nima nič proti, da ljudje posvojijo kakšno muco ali psa iz zavetišča, ali tudi če jo kupijo, ne le čistokrvno, temveč tudi mešančke, toda to mora biti odgovorno početje. V vsakem primeru je po njenem boljše vzeti žival iz zavetišča, kot kupovati pri raznih gojiteljih, ki jim je pred očmi samo zaslužek. „Iz zavetišča posvojene živali so bolj zadovoljne in hvaležne, tudi če je s kakšno hibo ali poškodbo. Vsekakor žival mora priti domov po pogovoru vseh družinskih članov in na odgovornost vseh“, zagotavlja veterinarka Smiljana Nabergoj. Na problematiko „obdarovanja“ z živalmi pa opozarjajo tudi v društvu Animal Angels, kjer poudarjajo na tri dejstva, in sicer: Živali niso darilo; Podariti žival je neprimerno; Podariti žival otroku in pričakovati, da bo zanjo skrbel sam, pa je nedopustno.

V Animal Angels tudi opozarjajo, naj ljudje živali raje posvajajo in ne kupujejo. »Naredite dobro delo in rešite kakšno žival iz hladnega zavetišča,« pozivajo v društvu. Tomaž Kristanič pa dodaja: »Vsekakor bi se morali ljudje bolj podrobno pozanimati pred nakupom ali posvojitvijo živali. Prevečkrat se dogaja, da si ljudje umislijo in nabavijo kakšno žival in nimajo niti osnovnega znanja o živalskih potrebah in vedenju, kot so življenjska doba, zahtevan oziroma primeren življenjski prostor, primerna prehrana, vedenjske in pasemske značilnosti ipd. Zato se naj vsak, ki ima željo po kakšni živalski vrsti, prvotno pozanima o vseh potrebah, ki jih ima žival, tudi premisli naj, kam jo bo namestil v izrednih situacijah, na primer v času dopusta, potovanja, hospitalizacije.«

Kristanič tudi opozarja, da skrb za žival prinese tudi finančno obremenitev, saj ne smemo pozabiti na sterilizacijo in kastracijo, ležišča, terarije in akvarije, grelce, posode, hrano, priboljške, igrače, veterinarske stroške…»Zato dobro premislite, preden se odločite za katero koli žival, in imejte v mislih, da so čuteča bitja, ki imajo svoje potrebe,« dodaja vodja Zavetišča za živali Maribor, ki še poudarja: „Premnogokrat so k nam oddane lastniške živali – najpogosteje psi. In nekateri so zaradi odhoda lastnika v stresu tudi več tednov. Postanejo otožni, vdani v usodo. Iskrica v očeh ugasne. Zato naj bo odločitev za žival, ne samo za praznično ali podobno darilo, temveč sploh res premišljena. Gre za 15 letno odločitev in obvezo, da bomo imeli radi žival, skrbeli zanjo, saj smo zanjo ves svet. Torej, raje kot da bi svojemu otroku, v darilo nabavili žival, nekaj finančnih sredstev namenite za različna zavetišča za zapuščene in zavržene živali, ali pa društvom, ki tako ali drugače skrbijo za dobrobit različnih vrst živali“.

O tem, kdaj in ali sploh sem pripravljen na psa, je pred leti pisala tudi Nataša Čok, vzrediteljica tibetanskih terierjev, ki ni imela namen, da bi kogarkoli odvrnila od novega družinskega člana – mladička ali odraslega psa. „Za seboj imam kar nekaj izkušenj in sem mnenja, da je za dobrobit psa in njegove nove družine pomembno, da se ljudje res zavedamo vsega, kar nas s prihodom psa čaka. Kajti pes ni igrača, ki bi se jo po mesecu ali dveh naveličali in odvrgli, zamenjali ali peljali na servis,… Ljudje smo tisti, ki nosimo odgovornost za naše kosmate prijatelje – za njihovo življenje in za njihova dejanja! Vsi smo “krvavi pod kožo” in vsakemu od nas se lahko na naši poti življenja marsikaj zgodi. Ko pa se odločimo, da v naše življenje pripeljemo psa, je to odločitev, ki mora temeljiti na odgovornosti, brezpogojni ljubezni in zavedanju, da smo mi njegov svet! Kot vzrediteljica vedno ogromno povem novim interesentom, a še vedno včasih ugotavljam, da morda premalo. Zato in samo za kužkovo, vašo in našo srečo so postavljena naslednja vprašanja. Samo v razmislek, še enkrat ali pa znova in znova…“, kot med drugim poudarja Nataša Čok.

Tags: , , , , ,

0 Comments

Leave a Comment