Tetanus bi pokončal kužka, če ne bi 240 km daleč našli ustrezno veterinarko

Štirimesečni lepotec, aljaški malamut, preživel zgolj zaradi požrtvovalnosti lastnice in hitrega prihoda z Gorenjske v Prekmurje

Pogosto smo sicer priča žalostnih zgodb, ko se nekateri izmed nas divjaško in nečloveško obnaša do živali, bodisi hišnih ljubljenčkov, rejenih ali prostoživečih živih bitij. Za takšne običajno rečejo, da so enako kot naredijo živali, sposobni storiti tudi človeku. K sreči pa je veliko več tistih, ki jim ni vseeno kaj se dogaja živim bitjem, še zlasti domačim, kar se je v minulih dneh pripetilo na relaciji med Gorenjsko in Prekmurjem. Ganljiva zgodba lastnice psa in njene družine iz majhnega kraja Visoče v gorenjski občini Tržič, z nekaj desetimi prebivalci, v zavetju Karavank, Anite Rotar ter mlade veterinarke iz Moravskih Toplic, Mime Nabergoj, bi lahko bil lep vzor za vse, ki se do živali obnašajo, kot da ne gre za živa in čuteča bitja. Za mlado veterinarko pa bi ob tem lahko dejali, da jabolko dejansko de pade daleč od drevesa, saj sta tudi njena starša Smiljana in Marko Nabergoj, med ljubitelji in rejci živali priljubljena veterinarja. Kakorkoli že Gorenjci so prav na kulturni praznik morali skoraj tri ure, okoli 240 km, peljati svojega hišnega ljubljenca, ki je zbolel za tetanusom, v veterinarsko ambulanto v Prekmurju, kjer so ga rešili skoraj zanesljive smrti.

Kužek Blue je skoraj pet mesecev star aljaški malamut z rodovnikom, brez katerega si Anita Rotar, njen partner Jernej Perko in trije majhni otroci (5-letna Kori, 3-leta Klea in 1,5-letni Knaj), ne predstavljajo svojega vsakdanjika. Nedolgo nazaj, v začetku februarja, pa bi se lahko zgodba prikupnega mladička končala žalostno, če ne bi bilo takšne skrbi lastnice ter še zlasti profesionalnega in hitrega ukrepanja mlade veterinarke Mime Nabergoj iz Moravskih Toplic. „Zgodba našega borca Blueja se je začela v četrtek, 6.2., ko sem opazila, nek čuden pogled v njegovih očeh. Drugače je bil vesel in normalen, igriv mladiček kot vsak dan, pa vendar nama je bilo z Jernejem (Perko, Anitin partner, op.p.) nekaj čudno v njegovih očeh. Ker je bilo tisti dan zelo vetrovno, sva mislila da je bilo to krivo. Naslednji dan je bil njegov pogled še vedno enak. Opazila sva tudi, da so bila njegova ušesa ves čas zategnjena in obrnjena navzven. Fotografije sem takoj posredovala vzrediteljicama in tudi njima ni vse zgledalo normalno. Tako smo se odločili, da gremo še isto popoldne k veterinarju. Še vedno se spominjam besed veterinarke, kot da bi bilo včeraj. Dejala je: »Pa da nimaš ti tetanusa!« Z Jernejem sva se samo spogledala in nisva mogla verjeti njenim besedam. Bluejeva diagnoza je bila tetanus. Blue je prejel antibiotik in protibolečinske tablete in bili smo poslani domov. Po obisku sva takoj poklicala vzrediteljici Petro in Špelo, katerih reakcija je bila povsem enaka kot najina. Vsi smo bili v šoku. Kako je prišlo do tega? Ker Blue trenutno izgublja svoje mlečne zobke in tako kot vsi drugi mladički, tudi on vzame vse v usta, kar najde na tleh, je bila luknjica izpadlega zobka popolno mesto za vstop spor bakterije. Te spore se nahajajo skoraj povsod v naravi“, nam je razlagala lastnica Anita.

Bil je kulturni praznik, 8.2. in dopoldan je bilo stanje normalno, popoldan pa se je Blueju stanje poslabšalo. Imel je težave s požiranjem hrane in sline, zelo je začel kašljati in mišični krč se je razširil od ušes po celotni glavi. Gobček je bil zelo malo odprt. „Po kar nekaj klicih po veterinarskih ambulantah, po vsej državi, smo končno našli veterinarsko ambulanto, ki je bila odprta tisti dan in je imela tudi antitetanus cepivo. Do veterinarske ambulante smo imeli skoraj tri ure vožnje. Ko sem se dobila z vzrediteljicama, pri katerih je bil rojen, je Blue takoj prepoznal Petro in Špela, kljub temu, da je imel ves obraz v krčih, je njegov repek takoj začel migat na polno, ko ju je videl in delil poljubčke. Ta dan je bil zanj zelo naporen. Pri veterinarki v Moravskih Toplicah je dobil 8 injekcij, katere je prenesel kot velik borec. Ker smo vsi vedeli, da se bo najbolje počutil doma, je veterinarka zanj pripravil vsa potrebna zdravila in naju poučila kako se jih pravilno aplicira. Sedaj je bilo vse samo vprašanje časa. Z vzrediteljicama smo bili v kontaktu na vsake 2-3 ure in čakali, da se bo Bluejevo stanje začelo izboljševati. Njegovo zdravljenje se je nadaljevalo še en teden“.

Upanje je Aniti in ostalim je dajalo dejstvo, da se je širjenje toksina zaustavilo, kar pomeni, da je njegovo stanje bilo enako. Blue je moral v tem času počivati v temnem in tihem prostoru, kar je bilo kar težko dopovedati njunim majhnim otrokom enato tudi njemu, saj so zelo navezani drug na drugega. Ker ni mogel žvečiti, so mu hrano miksali. Najbolj miren je bil v svojem boksu, katerega so prekrili z brisačami, da je bil v temi. „Ponoči sva se na vsake 2 uri menjevala in preverjala ali je Blue v redu. Prvi napredek je bil opazen v ponedeljek, 10.2. ko je naš Blue lahko končno po dveh dneh zaprl oči in normalno zaspal. Z vzrediteljicama smo jokali od sreče. V torek 11.2. pa je bil viden že drugi napredek in sicer naš Blue se je lahko sam obliznil in požrl slino. Z vsakim dnem se je stanje nekako izboljševalo. Mišični krči po telesu so počasi popuščali, lahko je normalno začel hodit, lulat in postajal nazaj vesel in igriv mladiček. Sedaj po treh tednih je ostal le še krč v ušesih, kateri bo postopoma tudi popustil. Najbolj veseli smo, da lahko normalno opravlja vse osnovne stvari (je, pije, lula, hodi). Vse skupaj je bila zelo velika preizkušnja za nas. Ker je pri tej bolezni čas in prava diagnoza ključnega pomena, smo želeli to izkušnjo deliti z vami. Seveda je tetanus pri psih zelo redek, pa vendar se pojavlja“, pravi vesela Anita, ki je ponosna na Blua. „Radi te imamo. Ti si naš borec, zmagal si borbo s tetanusom. Največja zahvala za uspeh pa gre celotni ekipi, še posebej najboljši veterinarki Mimi Nabergoj iz Veterinarskega inženirigna Moravske Toplice. Hvala za vso zdravljenje, napotke in telefonske klice. Iz vsega srca zahvaljujemo tudi vzrediteljicama Petri Pleh in Špeli Pleh iz Hajndlberg Alaskan Malamutes“.

Tetanus je sicer bolezen, ki pse redko prizadene, a je lahko tudi smrtonosen. Sedaj, ko bo minil že mesec dni od začetka zdravljenja pa Rotarjeva pravi, da je z Bluejem sedaj vse v redu, ob tem dodaja: „Ni nam žal, da smo se odpravili za zdravljenje tako daleč stran od našega doma, saj gre zares za izredno srčne veterinarje, ki so vedeli kaj delajo“, Mlada veterinarka Mima Nabergoj, ki je po fakulteti v Ljubljani in pri staršema, znanje pridobivala tudi v tujini, nazadnje v vrhunski ustanovi v Izraelu, nam je povedala, da gre pri tetanusu za bolezen, ki je veliko bolj pogosta pri ljudeh in konjih, kot pri psih. „V zadnjih petih letih smo obravnavali morda tri primere pojava okužbe pri psih,“ pove Mima, ki je sicer mnenja, da bi cepivo zoper tetanus morala imeti vsaka veterinarska ambulanta, kajti tetanus je izredno nevarna bolezen. „Če se ne zaustavi njegovo napredovanje, lahko pride do tega, da se pes zaduši, ker so tudi respiratorne mišice v krču,“ še razloži mlada veterinarka, ki ima zelo rada vse živali in med njima tudi pse pasme aljaški malamut, ki sicer velja za izredno prijazno pasmo…

Tetanus pri psih

Tetanus je bolezen, katero povzročajo toksini bakterije Clostridium tetani. Bakterija proizvaja spore, ki v okolju – v zemlji, ostanejo dolgo časa in so zelo odporne na različne okoljske vplive. Prisotnost bakterije ne pomeni bolezni, ta pa se razvije, ko spore vstopijo v rane, ki jih imajo živali, v katerih so omogočeni anaerobni pogoji (okolje z malo kisika). V takih pogojih spore bakterije C. tetani začno proizvajati toksine, ki so odgovorni za klinične znake bolezni. Toksini se vežejo na živčne končiče ter povzročajo pretirano krčenje mišic. Bolezen se med živalskimi vrstami najpogosteje pojavlja pri konjih, ki so na delovanje toksina najbolj občutljivi, psi in mačke so na toksin bolj odporni in je tako pri njih bolezen redka, vendar se še vseeno pojavlja.

Kot je še zapisano na spletni strani Veterinarskega inženiringa Moravske Toplice, klinični znaki bolezni se navadno razvijejo 5. do 21. dan po okužbi rane z bakterijo. Bolezen se lahko klinično izrazi le na delu telesa, kot na primer krči v skupini mišic – lokaliziran tetanus, lahko pa napreduje do generalizirane bolezni, pri kateri imajo psi krče v mišicah celotnega telesa. Najbolj značilni klinični znak bolezni je krč obrazne ter čeljustne mišičnine, ki je lahko tako močan, da psi ne morejo jesti. Zaradi tega imajo psi spremenjen obrazni izraz. Krč obrazne muskulature lahko povzroči nagubanje čelnih mišic, uhlje obrne navznoter in nazaj, očesni zrkli navzven ter povzroči zategovanje ustnic, kar izgleda kot da se žival smeji ali dela grimase. To stanje strokovno imenjujemo risus sardonicus in je eden izmed značilnejših znakov pri prepoznavanju bolezni. Povzroča tudi prolaps tretje očesne veke, pretirano penasto slinenje, težave pri požiranju, ekstremen krč mišičnine nog (iztegnjene, toge okončine), povišano telesno temperaturo, pohitreno bitje srca in pospešeno dihanje. Bolezen lahko napreduje do tega, da pes ne more hoditi, če so v krču tudi dihalne mišice in diafragma, imajo težave pri dihanju. Živali so zelo občutljive na dotik in glasne zvoke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: