Skip to content

Bakos.si

„Mala hiša“ – Zavetišče ali krematorij za živali?

Mnogi ljubitelji živali razočarani nad pomurskim zavetiščem za male živali, kjer da samo služijo in škodujejo štirinožcem; Direktor „Male hiše“ vse očitke zavrača in trdi, da sodijo med najboljše

Ko so septembra 2008 na obrobju prekmurske vasice Lukačevci, dober streljaj od Moravskih Toplic, odprli zavetišče za male živali, so se veselili prav vsi ljubitelji štirinožnih prijateljev, psov in mačk. Bili so prepričani, da so mimo težave vseh zavrženih in zanemarjenih živali iz cele regije ob reki Muri. Kar 27 pomurskih občin je po zakonu postalo partneric zavetišča, s katerim upravlja Veterinaria Murska Sobota. V objektu, ki meri 420 kvadratnih metrov in ima okrog 100 kvadratnih metrov parkirnih površin, je 36 boksov za pse, dva skupinska boksa za mačke, prostor za opravljanje veterinarskih storitev in ostali potrebni prostori. Do sem vse dobro in prav, a očitno v lepem objektu in okrog njega, vsaj s stališča ljubiteljev živali, ni vse v najboljšem redu. „Zavetišče Mala hiša je praktično od ustanovitve, še posebej pa v zadnjih letih, na zelo slabem glasu. Najbolj se gre zato, ker mačke, katere dobijo v zavetišče, sterilizirajo/kastrirajo (če sploh) in jih potem odpeljejo, še prej kot se jim rane zacelijo nekam v gozd, vstran od naselij, kjer imajo majhno možnost za preživetje. Tudi če jih kdo pokliče, da so kje prostoživeče mačke, jih pridejo iskat in jih ne pripeljejo nazaj v njim znano okolje. Kaj se z njimi zgodi, ne vemo. Ali jih kje spustijo v neznanem okolju, ali jih kar evtanazirajo? Občinam zaračunajo stroške za 30 dni, a živali… Po zakonu varstvu živali, kjer obravnavajo tudi prostoživeče mačke, morajo muco testirano na kužne bolezni ter kastrirano oz. sterilizirano vrnit tja kje so jo odlovili“, pove ljubiteljica živali iz Pomurja, ki ne želi biti imenovana iz strahu za svoje živali, ki je ponudila kar nekaj konkretnih primerov. Ob tem se sogovornica sprašuje zakaj zavetišče ne oglašuje mačke za oddajo. Zakaj, ne sodeluje z društvom za zaščito živali, da bi na primer skupaj iskali nove domove za muce, pse ipd.

O vsem podobno meni tudi druga ljubiteljica živali iz večjega pomurskega središča, ki trdi, da se „javnosti mora prikazati kaj počne Mala hiša, in da se te grozne stvari nehajo dogajati“. Sprašuje se zakaj živali “izginjajo”, bodisi pod zemljo bodisi na neznano lokacijo nekam v gozd! Ali so mogoče postali krematorij namesto zavetišča. „Kako bo mačka, ki je vajena bivanja zunaj in hranjenja vsak dan od nas ljudi, prostovoljcev, ljubiteljev živali preživela na samem, brez hrane? Pogosto so žrtev divjadi in lakote. Obstajamo pa ljudje, ki jih z veseljem hranimo na določenih lokacijah in jim uredimo hiške. In zakaj? Seveda s tem služijo. Namreč prostoživeča žival je last občine, v kateri se žival nahaja. Najditelj živali mora povedati kje jo je našel. Javiti mora tudi občini. Mala hiša občini zaračuna strošek oskrbnine. Mislim da okrog 200 € za mačko, za psa še več! In to pomeni da naj bi zavetišče poskrbelo za to žival, jo oskrbelo veterinarsko s kastracijo ali sterilizacijo, pregledom, cepljenjem mogoče, hrano, pesek za wc ipd. In če jo kar evtanizirajo ali pa odpeljejo v gozd po par dnevih, zaračunajo pa cel mesec“, pravi sogovornica in se sprašuje, le kako jim občine to dovolijo? Ob tem se tudi sprašuje kdo to počne in odgovarja, da „direktor Male hiše in Veterinarie seveda, ki je v eni osebi. Pa tamkajšnji veterinar in vodja zavetišča. Direktor Veterinarie in zavetišča Marjan Ivan Kerčmar je direktor še tretje za isto področje firme Vet Eko, pravi razočarana ljubiteljica živali.

Zadnji dve zgodbi o „čudnem izginotju“ dveh mačk sta šokirali Marjano Časar, ki je izčrpala vse možnosti, da bi prišla do resnice. Ena mačka naj bi v zavetišču poginila, od bolezni in starosti, drugo pa naj bi iz zavetišča spustili v naravno okolje. „Prva mačka, ki jo je sprejel veterinar Mišo, je res bila stara in shirana, toda bila je še kar dobro videti in ni zgledala, da bi jutri poginila. Zmenila sva se, da mačko damo v zavetišče za vsak slučaj bom pa plačala teste za FIV/FLV in jo prevzela po 14 dnevih. Dali so jo v umazan smrdeč boks, kar je za njih normalno stanje. Mačka ni imela nobenega vonja in je bila v najboljšem redu, saj sem jo imela v rokah tako, da me ne bo nihče prepričal o nobenem vonju mačke. Nisem strokovnjak toda vsak normalen človek, ki mu je vsaj malo mar za živali bi rekel enako. Zakaj pa mene ni nihče poklical, če sem rekla da bom mačko vzela, da je poginila. Še več; Veterinar Miloš sploh ni vedel o poginu mačke. Zanima me zakaj o tem ni bil obveščen veterinar. V kolikor se je mački poslabšalo stanje zakaj niso poklicali veterinarja oz. jo pripeljali na Veterinario? Moram povedati, da to zavetišče ni niti malo urejeno kot bi moralo biti. Preveč denarja pustim pri Veterinariji za živali in glede tega kar se je tu zgodilo ne bom popustila in me ne bo nihče prepričal prav tako je zavetišče na zelo slabem glasu“, pravi Marjana Časar, ki je dodatno jezna na Veterinario in omenjeno zavetišče, zaradi še ene izginule mačke, katero jim je zaupala. „Že po treh dneh je izginila, in ko jo je lastnica hotela vzeti nazaj, so jih sporočili, da je čudežno bila izpuščena v naravno že po treh dneh. V to močno dvomimo, kajti celi okraj smo jo iskali v okolici soboške Gimnazije, kjer naj bi jo izpustili. Lepili smo tudi letake, če jo je kdo videl, in nič. Torej jasno je, da le ni vse tako urejeno in mi laiki tudi kaj vemo“, je razočarana Časarjeva, ki nam je razložila kako je nesrečna mačka prišla v zavetišče. „Moja mama je mačka zjutraj našla na dvorišču. Ker ve, da v ulici ni takšnega mačka, je bila ziher, da ga je ponoči nekdo ven fliknil, kot smo že imeli primer, ker moji živijo v neposredni bližini tamkajšnje gostilne. Poklicala sem v Malo hišo, in je ponj prišel vodja zavetišča. Je pa drugi dan potem prišla ena gospa in spraševala po mačku, da ga doma pogrešajo in da je bila z avtom prejšnji dan tu in se je verjetno pripeljal. Moji mami je ob prevzemu mačka bilo rečeno, da bo maček pregledan in 14 dni v karanteni, te pa bodo iskali nov dom. Figo! Jaz sem potem klicala v Malo hišo, češ, da smo našli lastnico in mi je rekel, da zdaj on ne more nič, da so ga že nazaj spustili v okolje, kjer so ga moji našli. Spustil bi ga naj pri Gimnaziji, kar seveda ni res. Nikoli si ne bom oprostila, da sem mu to naredila, da sem ga dala tja. Muc je bil ful razcartan in prijazen, oni butelj pa je rekel, da je bil divji“. Ob tem se Časarjeva sprašuje, zakaj je novo zavetišče v tako „v groznem stanju. Ne razumem če delajo z živalmi, bi moglo zavetišče zgledat malo drugače. Malo bolj prijazno za živali. Jaz sem bila šokirana do konca. Tak neprijaznega okolja do živali si nisem predstavljala, saj pa tu ni čudno, da pride do okužb in poginov! Res, da je bila mačka stara ni kazala nobenih znakov da je bolna, da bi takoj poginila. Saj je mačka zunaj preden sem jo pripeljala bila v redu razen, da je bila na cesti“. Ljubitelje živali moti tudi, kako to, da vsa zavetišča v Sloveniji pokajo po šivih, Mala hiša čudežno ne. „Zato mi ko poznamo ravnanje male hiše, raje poskrbimo za najdene mucke sami, če le lahko. In čemu je zavetišče namenjeno? Zakaj ne sodelujejo z društvi? Da bi skupaj pomagali in iskali domove. Zavetišče ne sodeluje z društvom, ki dejansko pomaga živalim, ker je ustanovil svoje kvazi društvo. Interes vsega je očitno služenje na živalih. Zakaj je Kerčmar direktor tolikih firm? Očitajo mu tudi ponarejanje podatkov, ter da na občine gredo eni, na druge naslove pa drugi podatki o živalih, zlasti o „poginulih“, katerih da je največ. Po prepričanju poznavalcev razmer, najbrž tudi tiste prostoživeče mačke, ki jih spustijo v naravo, štejejo med poginule, kajti ko operirano žival v zimskem času in snegu spustijo v naravo, na neznani lokaciji, uboga mačka tava okrog in nobene možnosti ni, da bi preživela. Če že, poudarjajo poznavalci, potem bi muce po sterilizaciji morali spustiti v okolju, kjer so tudi bile prijete. „Ob sem tem, vedno več nas izgublja zaupanje v odgovorne pri zavetišču…“, trdijo naši sogovorniki.

Povsem drugače zagotavljajo v zavetišču, kjer direktor Kerčmar pravi, da gre samo za namerna podtikanja posameznikov, in celo trdi, da sodijo med najboljše tovrstne ustanove v državi. Sam trdi, da se žival, ki je primerna za posvojitev oglašuje, ko preteče karenčno obdobje (za pse 10 dni in za mačke 14 dni), pred pretekom tega obdobja živali ne oglašujejo, ker da niso primerne za oddajo. „Res pa je, da se mnogokrat zgodi, da obiskovalci zavetišča kako žival v zavetišču vidijo tudi pred pretekom tega obdobja in jo »rezervirajo«. Take živali pozneje ne oglašujemo več, saj bi s tem naredili samo zmedo. So pa najdene živali zmeraj objavljene v rubriki najdeno, da jih lahko skrbniki, ki so jih izgubili kadarkoli prepoznajo kot svojo žival in jo pridejo v zavetišče poiskati“, pravi Kerčmar, ki o sodelovanju z društvom za zaščito živali dodaja: „Sodelujemo v obsegu, kakršen se nam v zavetišču zdi smiselni, nikakor pa društvu za zaščito živali ne dopustimo vmešavanja (vplivanja) na strokovne odločitve vodstva in strokovnih delavcev zavetišča, saj smo pri teh odločitvah pogosto na povsem »nasprotnih bregovih«.

Kerčmar trdi tudi, da je zavetišče pod stalnim inšpekcijskim nadzorom UVHVVR, ki mu o svojem delu tudi redno poročajo, in da pri nadzorih ni bila nikoli ugotovljena kakršna koli kršitev določil zakona ali pravilnika, še več, tako Kerčmar, zavetišče Mala hiša d.o.o. je vse nadzore in kontrole opravilo odlično in je bilo tudi javno navedeno kot edino zavetišče v RS, kjer ni nobenih neskladij, nepravilnosti ali odstopanj. „Očitno je nekomu v interesu, da se o zavetišču Mala hiša napiše tudi nekaj senzacionalnega pa čeprav neresničnega. Trdim pa, da »noč ni vzela« nobene živali, ki se je pripeljala v zavetišče, o tem razpolagamo z vsemi predpisanimi dokazi. Kdor trdi nasprotno nedvomno laže. Lokalnim skupnostim nikoli ni bila zaračunana nobena storitev, ki ni bila opravljena. Zopet gre za dokazljivo laž. Kadar evtanaziramo kako žival, morajo za ta ukrep biti izpolnjeni zakonsko predpisani strokovni razlogi. O tem laična zainteresirana javnost iz skrajnega severovzhoda države ne more soditi“, pravi Kerčmar, ki nam je poredstavil zadnja dogodka, ki sta razjezila ljubitelje živali.

„En primer se nanaša na mačko, ki je poginila dne 6.9.2020. Gospa M.Č. je 1.9. zapuščeno mačko pripeljala v ambulanto, ob tem podpisala tudi zapisnik o sprejemu živali, na zapisniku o sprejemu živali, ki ga je gospa tudi podpisala jasno piše, da je mačka v slabem zdravstvenem stanju, sprejemna diagnoza je bila vzpostavljen sum na FIV/FLV. Mačka je bila zdravljena takoj ob sprejemu, nato še 3. 9. in 5.9., 6.9. pa je poginile, kar je tudi najpogostejši izhod te bolezni, torej mačka ni »izginila«, temveč poginila. Drugi primer naj bi se nanašal na mačko, ki naj bi bila izpuščena v okolici soboške gimnazije. Povsem možno, Zakon o zaščiti živali namreč predpisuje, da se zapuščeno, prostoživečo mačko, ki po izkušnjah in pravilih zavetišča ni primerna za oddajo novim skrbnikom, po sterilizaciji in predpisani označitvi izpusti nazaj v okolje, kjer je bila najdena, če je okolje primerno za vrnitev. Za izpust v okolje, kjer je bila žival najdena, se odloči veterinar zavetišča na osnovi svojih izkušenj in določil ZZŽiv ter Pravilnika o delu zavetišča za zapuščene živali. Ne bom trdil: le čevlje sodi naj kopitar, čeprav bi bil tak odgovor najbolj na mestu, ampak ljudje imajo pač svoj pogled na določeno problematiko in v demokraciji ima vsak pravico svoj pogled tudi jasno izraziti, potrebo pa je upoštevati tudi pravila, pa naj so na prvi pogled še tako toga in ‘nam niso všeč’.“ razlaga Kerčmar.

Na vprašanje, zakaj v njihovem zavetišču skorajda ni mačk, druga pa pokajo po šivih pa Kerčmar dodaja: „Drži. Zavetišče se obnaša skrajno ekonomsko in na pleča lokalne skupnosti ne vali stroškov oskrbnih dni za mačke, ki niso socializirane in torej niso primerne za posvojitev, temveč take živali po sterilizaciji/ kastraciji ter označitvi in okrevanju takoj vrnemo v okolje, kjer so bile najdena, če je okolje primerno za vrnitev. Plačnik oskrbnih dni je namreč lokalna skupnost (občina), na področju katere se je zapuščena žival našla. Tudi kar se tega tiče, je razmišljanje zaskrbljenih najditeljic zapuščenih živali povsem v nasprotju z vsako logiko. Še enkrat poudarjam, v zavetišče namestimo mačke, ki so primerne za posvojitev in za katere po svojih dolgoletnih izkušnjah presodimo, da bodo po vsej verjetnosti v nekem normalnem času našle novega, zaupanja vrednega skrbnika“.

Ob vsem tem pa je gotovo najbolje če sami lastniki poskrbijo za svoje hišne prijatelje, jih kastrirajo oziroma sterilizirajo in le takrat zanesljivo ne bo novih življenj in novih trpljenj. Pri tem vsaj na skrajnjem severovzhodu države, lastnikom psov in mačk, v sodelovanju z Društvom za zaščito živali Pomurja, pomagajo tudi veterinarji, menda prav vse veterinarske organizacije v pomurski regiji.

Zavetišče „Mala hiša“ v številkah

V letu 2019 so v zavetišče sprejeli 487 mačk in 138 psov. Od tega so nov dom našli za 86 psov, 35 psov pa je bilo vrnjenih lastnikom, evtanaziranih iz veterinarskih razlogov je bilo 10 psov, štirje so poginili. „Noben pes ni bil evtanaziran zavoljo preteka 30-dnevnega roka, to se v našem zavetišču ni nikoli zgodilo. Nekateri psi so v našem zavetišču bivali tudi do 11 mesecev, saj se po naših izkušnjah skoraj za vsakega psa po določenem času najde novega, zaupanja vrednega skrbnika, to številke v našem zavetišču dokazujejo!“ trdi Kerčmar in nadaljuje: „Leta 2019 smo v zavetišču oddali 46 mačk novim skrbnikom, 269 smo jih po sterilizaciji/kastraciji izpustili nazaj v okolje, kjer so bile najdene, evtanaziranih zavoljo veterinarskih razlogov je bilo 42 mačk, približno 20% mačk pa je tudi poginilo, saj v zavetišče pride veliko mačjih mladičev, starih komaj nekaj dni, pa do starosti 3-4 tedne, ki bi morali še sesati pri materi vsaj do osmega tedna in torej nikakor niso sposobni samostojno živeti“.

Kerčmar nam je tudi zagotovil, da je „sodelovanje z lokalnimi skupnostmi zadovoljivo, pri našem delu so vključeni tudi prostovoljci in člani Društva za zaščito živali Pomurja, vendar se v času ukrepov zaradi bolezni SARS COV-19 delo prostovoljcev omejuje, zaradi znanih razlogov. Sicer pa v zavetišču vsa tehnična opravila (hranjenje, čiščenje, osnovni veterinarski pregled ) opravljajo veterinarski tehniki iz veterinarske ambulante Veterinaria Murska Sobota d.o.o., za zdravstveno varstvo zavetiških živali pa prav tako skrbi veterinarska ambulanta družbe Veterinaria“ zagotavlja direktor Marjan Ivan Kerčmar, dr. vet. med.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: