Mnogi Kočevci in drugi ljubitelji živali zaskrbljeni za usodo izgubljenega ali zavrženega kužka
Čeprav stanje ni katastrofalno, kot je to po nekaterih drugih državah, zlasti v državah nastalih iz nekdanje SFRJ in drugih državah zahodnega Balkana, je tudi pri nas še vedno veliko zavrženih štirinožcev. Poleg neodgovornih lastnikov, ki jim je po nekaj časa lastništva, vseeno za njihovega nekdanjega ljubljenčka, in ga enostavno odvržejo kar nekje ob cesti ali v gozdu. In tako, ne po svoji krivdi, nastanejo „potepuški psi“, žal pa se zgodi tudi, da se kakšen pes izgubi, največ v prazničnih dneh, ko se veliko poka s pirotehniko. In tako, če samčki niso kastrirani, samičke pa sterilizirane, se pojavljajo vedno novi „potepuhi“, ki bodisi končajo v zavetišču ali pa jih enostavno evtanazirajo. To pa še najbolj prizadene ljubitelje štirinožcev, ki nikakor ne morejo razumete takšnega odnosa do nedolžnih živali. Zato mnogi skušajo pomagati, koliko se pač lahko in jim, če ne drugo iščejo ustrezen dom, saj so med nami še vedno ljudje, ki jim ni vseeno kaj se dogaja z nedolžnimi živalmi. Žal pa tudi takšni običajno posegajo po nakupih „čistokrvnih“ psov s papirji tudi od sumljivih rejcev, kot da v zavetiščih ne bi imeli prav tako lepih in še bolj hvaležnih „potepuhov“. Eden izmed slednjih je tudi „kočevska legenda“, lepotec lisičje barve, ki se je v mestu na Rinži, oz. največji slovenski občini najverjetneje pojavil naključno, ali pa ga je kdo odvrgel. In sedaj mnoge iz Kočevja skrbi, kje je pes za katerega so pozneje preko čipa izvedeli, da mu je ime Max, saj se bliža zima…
Zgodilo se je 13. maja letos, dan po hudi nesreči in požaru v tovarni Melamin v Kočevju, ko se je na robu mesta „pojavil večji pes, lisičje barve. Potikal se je okrog pokopališča, po bližnjih njivah in se skrival in spal v gozdičku. Lakota ga je prisila, da je prišel v bližino hiš in ljudi, ki so ga začeli hraniti. Bil je izredno plah in previden in se ni pustil prijeti. Ljudje so mislili, da je ušel lastniku zaradi eksplozije, zato je bila dana objava na lokalni radio in na fb portalu Društva za zaščito živali (DZZŽ) Kočevje, vendar ga ni nihče pogrešal. Poklicano je bilo pristojno zavetišče, ki je dvakrat nastavilo živolovko, vendar se je obakrat z vso močjo rešil. Tudi poskus odlova z uspavalom ni uspel. Nekaj zelo hudega je moral doživeti od človeka, da se ga je tako zelo bal. Previdno je pojedel hrano, ki so mu jo prinašale stanovalke iz bližnjih blokov, prišel je tudi do Doma starejših občanov Kočevej, kjer so mu starostniki metali priboljške, zbežal pa takoj, ko je kdo stopil proti njemu,“ razlaga Minka Plešnar, koordinatorka v kočevskem društvu za zaščito živali.
Tri mesece so kužka spremljali ljudje, ki imajo radi živali, in prosili pristojno zavetišče in DZZŽ za ukrepanje; češ prihaja jesen in slabo vreme, pomagajte mu. „Potem pa se je zgodilo…, Max, zdaj vemo, da mu je tako ime (prej smo ga klicali Miško, Lexi, Piko) je našel dekle, lepo črno labradorko Luno in se preselil v njeno bližino. Še vedno je šel zvečer kaj pojest pred vhod DSO ja, kjer so mu nastavili hrano in vodo, vendar se je vračal v bližino Lune. Prijazna soseda mu je nastavila kak priboljšek in ležal je pri hiši, dokler ni šel nihče proti njemu, ker strah in nezaupljivost je bila še vedno velika. Nato pa se je le toliko opogumil, da je prišel do psice in njene gospodarice in se na veliko presenečenje pustil pobožat. V dveh dneh je že toliko zaupal, da je pojedel večjo dozo uspavala in je bil ujet in odpeljan v pristojno zavetišče. Pred tem mu je bil odčitan čip – ime mu je Max, doma iz Iga in zaveden kot pogrešan. Na povpraševanje v zavetišče v naslednjih dneh je bil odgovor, da je zadeva urejena in da je psa prevzel lastnik. Nič drugega. Ampak toliko časa, dobre tri mesece je toliko ljudi skrbelo za tega psa, želelo, da se mu pomaga, da se mu najde dom, da se mu povrne zaupanje v človeka, ker je moral res nekaj hudega doživeti. Še vedno se na društvo obračajo ljudje z vprašanji: kako je Max, kako je prišel v Kočevje, ali ga je bil gospodar vesel, ali morda odveč in je za posvojitev,“ nam je še razložila Minka Plešnar.
Dejala je tudi, da bi vsi tako ali drugače povezani z Maxom bili veseli, če bi jim kdorkoli, najraje sam lastnik sporočil, kako je s kužkom sedaj. Ljubitelje živali predvsem zanima lastnikova plat zgodbe povezane z Maxom. „Vsi, v imenu vseh nas, ki smo Maxa prej imenovali Miško, Lexi, Piko, ki kužka malo pogrešamo in smo zanj tudi veseli, prosimo, da se nam oglasi lastnik Maxa, da bi ga spet občudovali in videli, ali mu je dobro,“ še sporočajo iz Kočevja, ki bi predvsem želeli vedeti, kaj se dogaja s čudovitim štirinožcem.
