sreda, 26 februarja, 2020

Radgonski šolarji spremenili navade oblačenja: sto dni v istih majicah in hlačah

Marsikoga iz Osnovne šole Gornja Radgona, a tudi izven hrama učenosti v mestu sejmov in penine, že od začetka tega šolskega leta preseneča skupina osmošolcev, ki v šolo vsak dan prihajajo v enakih majicah in kavbojkah. Vztrajali so 100 dni in izpolnili svoj cilj, kajti prav ta torek, 10. decembra, ko obeležujemo svetovni dan človekovih pravic in ko se podeljujejo Nobelove nagrade. Lepo nagrado si vsekakor zaslužijo tudi radgonski šolarji na čelu z mentorico Vero Granfol, saj so s svojo nekoliko nenavadno akcijo gotovo veliko pripomogli k čistejšemu planetu in opozorili na posledice, ki jih na okolju pušča tekstilna industrija in zapravljanje za oblačila. Bodi nežen, planet ti bo hvaležen, je vodilo njihovega razreda. Osnovnošolci so se odločili spremeniti svoje navade oblačenja, saj menijo, da lahko vsak izmed nas prispeva k čistejšemu planetu.

„Naša projektna skupina podpira rabo obnovljivih virov energijo in ne moremo razumeti dejstva, da država še vedno subvencionira fosilna goriva bolj kot obnovljive vire energije. Naše sporočilo glede potrošniške miselnosti: Manj je več. Kupujmo preudarno. Naj bo kakovost nad količino. Imejmo spoštljiv odnos do svojih oblačil. Že en korak šteje. Tudi ko ne bomo več vsak dan v istih oblačilih, si bomo prizadevali za zmanjševanje količine odpadkov, za zmanjševanje ogljičnega in vodnega odtisa. Aktivno bomo opozarjali na nujnost podnebnih sprememb. Mladostniki, ki bodo še naprej opozarjali na brezbrižen odnos do planeta, želijo živeti v zdravem in prijaznem okolju“, nam je idejo in potek akcije predstavila mentorica Vera Granfol, ki je dodala, da se udeleženci akcije tudi po končanju 100-dnevnega projekta z istimi majicami in kavbojkami, ne bodo razmetavali z oblačili.

Svoja „odslužena“ oblačila bodo simbolično odložili na svetovni dan človekovih pravic. S tem še dodatno želijo opozoriti na pravico do zdravega okolja in na nehumane pogoje dela v tekstilni industriji (Bangladeš, Indija, Vietnam, Brazilija…). „Kitajska ni več najbolj problematična kar zadeva izkoriščanje delovne sile. Še posebej protestiramo proti izkoriščanju otrok. Nismo vnesli parametrov, da bi izračunali, koliko vode, energije, pralnega praška, mehčalca… smo prihranili s tem, ko smo prihajali v šolo vsak dan v istih oblačilih in prali zgolj enkrat na teden. V 100 dneh ta prihranek zagotovo ni zanemarljiv. Veseli smo, da nam je uspelo pokazati, da se da nositi isto oblačilo več dni; da se da odreči brezbrižni potrošniški miselnosti…Nismo čutili neodobravanja okolice zaradi istih oblačil, nasprotno – v okolju je bilo zaznati veliko stopnjo odobravanja. Zadovoljni smo, da ste nam prisluhnili mediji in ponesli naše sporočilo v širši slovenski prostor“, poudarjajo v skupini, kjer dodajajo, da niso čutili potrebe, da se identificirajo z vsak dan drugačnimi oblačili (hitra moda).

„Ugotovili smo, da je kopičenje oblačil neetično do okolja in ljudi, ki proizvajajo oblačila v nehumanih pogojih (pesticidi, insekticidi, barvila, transport …). Ljudje kupujemo, zavržemo in spet kupujemo. Tekstilna industrija je drugi največji onesnaževalec okolja, takoj za naftno. Eksperiment smo izvajali v času, ko je bila Slovenija proglašena za fosilno državo, kar nas izredno žalosti. V Madridu na Konferenci ZN o podnebnih spremembah – UNFCCC: The United Nation Framework Convetion on Climate Change (2.12.-13. 12. 2019) , kjer so zasedale delegacije politikov, znanstvenikov in aktivistov s celega sveta, so aktivisti Sloveniji (skupaj z Bosno in Hercegovino) podelili neslavni naslov fosil dneva. Podeljujejo ga državam, ki ravnajo v nasprotju s prizadevanji za čistejši svet; ki zavirajo napredek v boju proti podnebnim spremembam“, dodaja Vera in njeni učenci: Tian, Zoja, Julija, Lara, Eva, Nina Katarina, Gal, Alex in Zara.

Naučila sem se, da obleka ne naredi človeka in ni treba gledati na to, kaj imaš oblečeno, da te drugi ne bi presojali,“ pravi Zoja Bibič, ki priznava, da je bilo na začetku težko, ker je rada vsak dan nosila drugačna oblačila, a se je hitro privadila. „Všeč mi je bila ta ideja, ker se zavedam, kaj se dogaja z našim okoljem, s planetom, in hočem na tem področju nekaj spremeniti,“ dodaja Tian Fras. Pri tem jim je vzor njihova mentorica. „Hitra moda je tista, ki nam s svojo agresivnostjo narekuje, da zelo veliko, preveč kupujemo,“ opozarja učiteljica Vera Granfol, ki dodaja, da se zavedajo, da nimamo planeta B. Nad projektom so navdušeni tudi starši. Čeprav so nekateri morda dvomili o vztrajnosti svojih otrok, so danes ponosni nanje. „Ko pride iz šole, sleče majico, hlače, vse skupaj prezračimo in ob koncu tedna potem to operemo. Tako da ni večjih težav. Smo se vpeljali in navadili,“ pravi ena izmed mam Petra Lehko, ki je mimogrede tudi zaposlena z otroci, v vrtcu. Res je sicer, da so učenci občasno pogrešali svoja oblačila, a so le vztrajali. Svoj projekt pa bodo prihodnje leto predstavili tudi vrstnikom v Nemčiji.

Sicer pa, prav zanimivo je bilo videti skupino šolarjev, ki so iz dneva v dan v šolo prihajali v isti uniformi. Donirana majica modre barve z logotipom šole in sloganom projekta ter iste kavbojke. Sprva je bilo v načrtu, da bodo v istih oblačilih prihajali v šolo mesec dni, ampak so ga podaljšali na kar 100 dni in so uspeli… Mentorica Vera nam je tudi zaupala, da so se za projekt odločili, da bi spodbudili tako učence kot odrasle k drugačnemu pogledu na hitro modo. Po njenem prepričanju živimo v kulturi ekscesa, kar se odraža tudi na našem odnosu do oblačil, saj kopičimo ogromno oblačil, ki jih v resnici ne potrebujemo. In prav to je povezano z razmahom tako imenovane hitre mode, ki omogoča poceni kupovanje vedno novih oblačil. V ozadju tega pa je omenjeno ogromno izkoriščanje delavcev, ki ta oblačila izdelujejo in tudi precejšnje onesnaževanje okolja, na kar želijo s to akcijo opozoriti. Prizadevali so se tudi, da bi pri izvedbi projekta porabili čim manj energije. Med tednom svojih majic in kavbojk niso prali, ampak samo čez vikend in v čim manjši količini vode, z minimalno količino pralnega praška in brez mehčalca. Dokler jim je vreme omogočali so oblačila sušili na soncu in vetru. „Zavedam se, da ni bilo preprosto prihajati v šolo vsak dan v istih oblačilih, sploh če gre z najstnike v občutljivem obdobju, kjer oblačila niso nepomemben del odraščanja. Vesela sem, da so otroke v tej obliki aktivizma podprli tudi njihovi starši in še sami začeli razmišljati bistveno bolj ekološko…“ pravi Vera, ki skupaj s svojimi učenci v razmislek vsem postavlja vprašanje ali obleka zares naredi človeka in hkrati sporoča, da ljudje ne gradimo svoje identitete zgolj na videzu…

Kakorkoli že, kapo dol Veri Granfol in njeni desetčlanski četici!

Tags: , , , ,

0 Comments

Leave a Comment

error: