Skip to content

Bakos.si

Zakaj se je Prlečka Alenka odločila za evtanazijo-samousmrtitev?

Alenka Čurin Janžekovič izdala in predstavila „poslovilno knjigo“: Sam bog naj jo bere

Telesno „majhna“, a po srcu in duši zelo velika, upokojena učiteljica, ravnateljica in kulturnica Alenka Čurin Janžekovič iz prleškega Svetega Tomaža, je v prepolni Beli dvorani Grajske pristave Ormož, duhovito in čustveno predstavila svojo prvo knjigo Sam bog naj jo bere. Predstavitev knjige, ki je namenjena življenju in evtanaziji, so popestrili z zanimivimi glasbenimi vložki, sploh pa je bilo poskrbljeno za dobro voljo, veliko smeha in čustvenih trenutkov. Nasploh šlo je za prijeten večer, ki bo mnogim ostal v trajnem spominu. Z avtorico se je sicer pogovarjala pisateljica Petra Škarja, ki je knjigo tudi zapisala po Alenkinem nareku, ter jo je založila. Knjiga nas skozi zgodbe nauči predvsem živeti, ljubiti in početi stvari, ki si jih želimo. Alenka že od rojstva boleha za boleznijo, za katero ni zdravila in ki prizadene sklepe. Spremlja jo močna bolečina. Zato se je pred leti odločila za evtanazijo v Švici in si zanjo uredila vse dokumente. Ko bo tako daleč, da ji bolezen več ne bo dala živeti, se bo odločila za dostojno poslovitev. Je tudi zagovornica uzakonitve evtanazije v Sloveniji…

Kakorkoli že, na knjižne police je prišla izjemna knjiga, ki si jo nedvomno izplača prebrati. Slovenkam in Slovencem dobro znana Alenka Čurin Janžekovič iz Prlekije, ki se zaradi hude in neozdravljive bolezni že vrsto let prizadeva za legalizacijo evtanazije v Sloveniji, je namreč napisala knjigo, lahko bi ji rekli „poslovilno“ z naslovom: Sam bog naj jo bere. „Knjiga je izjemna prvoosebna pripoved o tem, zakaj se nekdo, ki je preživela sanjsko otroštvo, se izpolnila poklicno in zasebno ter živi v ljubečem okolju, odloči z vsem zdravim razumom za dostojanstven konec življenja s samousmrtitvijo,” je o Alenkini knjigi razmišljal dddr. Andrej Pleterski, z doktorati iz zgodovine, arheologije in etnologije, ki je tudi med tistimi, ki jim je blizu evtanazija. Ugledni podjetnik iz Zasavja, dr. Jure Knez pa dodaja: „Čudovita izpoved volje in ljubezni, ki nas spomni, da je vsak dan unikaten, neponovljiv in da je treba življenje živeti.“ Še ena znana Prlečka, nekdanja kmetijska ministrica Aleksandra Pivec pa dodaja: „Življenje piše neverjetne zgodbe in namenja raznolike usode. Kaj znamo narediti iz njih, je na nas. Neverjeten pogum in življenjski boj Alenka Čurin Janžekovič je zgodba, ki navdihuje in uči o tem, kaj je v življenju zares pomembno in kako živeti za trenutke sreče in zadovoljstva ob stvareh, ki nas delajo srečne, tudi takrat, ko življenje pred nas postavi težke preizkušnje. Ponosna do neba, z visokim spoštovanjem, draga Alenka.“

Torej dodatna povabila k branju najbrž niso potrebna, še zlasti za tiste, ki poznajo avtorico, o kateri smo že večkrat pisali, Alenko Čurin Janžekovič, upokojeno učiteljico in ravnateljico, ki je bila vedno srčno predana temu plemenitemu poklicu. Ples, klavir, petje in zganjanje neškodljivih norčij, prepojenih s humorjem, so ji življenje bogatili na način, da nas lahko skozi svojo zgodbo nauči – kako zares živeti. A kot ima vsaka pravljica svojo temo, tako jo ima tudi Alenkino življenje – že od rojstva živi z Morquijevim sindromom – polisaharidoza IV, ki prizadene sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Zanjo ni zdravila. Ne boji se smrti. Boji pa se, tako kot mnogi drugi, bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih… Zato se je trdno odločila, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želi živeti in si je uredila človeku dostojanstveno slovo – evtanazijo v Švici. To svojo odločitev ves čas čuti tudi kot poslanstvo, da pomaga še drugim… Zato je tudi nastala ta knjiga!

„Ta knjiga je moje poslovilno pismo. Želim jo držati v roki, preden se odpravim na zadnjo pot. Upam in želim si, da bo družba prepoznala, da je dostojanstven konec veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti. Ljubim to lepo življenje. Želim, da mi ostane tako ljubo in da mi zadnji dnevi in zadnja leta tega ne uničijo. Zato možnost evtanazije – za mirno, dostojanstveno smrt. V to srčno verjamem!” pravi avtorica knjige Alenka, ki se skupaj s številnimi strokovnjaki in sploh enakomislečimi, zavzema za uzakonitev evtanazije tudi v Sloveniji. Alenka je najprej razmišljala kako svojo zgodbo spraviti na papir in je pisateljici Petri Škarja narekovala svojo zgodbo, ter so je zato tudi napisali na naslovnici knjige. „Toplo mi je ob misli, da bi to zgodbo končno zlila na papir. S tem si ne želim prav nič dokazati. Želim si le, da bi me tudi vi začutili. Razumem vse, ki pravijo, da je življenje lepo. Ni le lepo – krasno je! Razumem pa tudi vse, ki pravijo, da je življenje trpljenje. A če ne bi bilo tega kontrasta, morda tudi ne bi bilo te knjige…Tako bolj fantovskemu dekletcu velikih oči in pogumnih korakov nikoli ni bilo dolgčas. Znala sem loviti jesensko listje, se pogovarjati s pticami, poslušati rasti travo in reševati tegobe živali. Poznala sem vsako drevo in vsako pot mravlje. Štela sem zvezdice in iskala ptičja gnezda. Igrišče je bilo včasih med zidaki hitro rastoče nove hiše, drugič med travniškimi cvetlicami ali na brazdah njiv. Torej radovednost v očeh in neumorno zaobjemanje življenja, kakršno ima vsak zdrav otrok. Le da takrat ni še nihče slutil, da nisem med temi zdravimi…“ je med drugim dejala Velika osebnost Prlekije, kot so poudarjali mnogi, ki so prisluhnili Alenki, katera je skupaj s slovensko pisateljico Petro Škarja, v Beli dvorani Grajske pristave Ormož, v organizaciji Založbe 5ka, Knjižnice Franca Ksavra Meška Ormož in Pokrajinskega muzeju Ptuj – Ormož, prvič predstavila svojo čudovito knjigo, ob branju katere poteče tudi kakšna solza.

„Življenje je zanimiva reč. Čudežno pride, hitro odide. Drži te v nevednosti, kaj prinaša jutranji dan, kot bi te vsak korak sproti učilo, da živi tukaj in zdaj. Kar imaš, je ta trenutek, in moč, da iz njega povlečeš najlepše. Od preteklosti obujajmo le spomine, ki nas osrečujejo, za prihodnost pa se predajajmo milemu sanjarjenju, ki nam prikličejo nasmeške, a ne delajmo velikih načrtov, še manj pričakovanj. Bolj ko se oklepaš prihodnosti, več razočaranj te bo zadalo. Zato živimo za ta dan, za ta trenutek. Zapojmo, zaplešimo, se nasmejmo in objemimo…“ besede so Alenke Čurin Janžekovič.

Fotografije: Osebni arhiv

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: