Skip to content

Bakos.si

V register nesnovne kulturne dediščine vpisana prekmurska plesa

V register nesnovne kulturne dediščine sta odslej vpisani enoti sotiš in šamarjanka

Sotiš je prekmursko poimenovanje za ples v paru tipa šotiš, ki ga opredeljuje plesna struktura, sestavljena iz dveh trikorakov naprej (ali v desno – levo ) ter obrata v štirih korakih (ali trikorakih). Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje. 

V Prekmurju sotiš imenujejo parni ples tipa šotiš, ki ga pod različnimi imeni poznajo tudi v drugih predelih Slovenije, a se je v izvajalskem smislu in kot del plesne tradicije območja najdlje ohranil v Prekmurju (najbolj na Dolinskem). Izvajata ga plesalka in plesalec. Osnovno plesno različico v prvem delu sestavljata dva trikoraka naprej/nazaj ali v desno – levo, ki mu sledi obrat v štirih korakih ali trikorakih. Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje. Raznolikost izvedbenih možnosti se kaže še v drži plesnega para in razporejenosti parov na plesišču. Izvedba plesa je tesno povezana z ustrezno melodijo v dvodobnem taktovskem načinu, pri čemer se koreografska struktura ujema z glasbeno.

Znanje plesanja sotiša v Prekmurju se prenaša iz roda v rod, s starejše generacije na mlajšo, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti (od vodij oziroma mentorjev na nove člane v skupinah). V prenos plesnega znanja na mlajše generacije so vključeni tudi pedagoški delavci v vrtcih in osnovnih šolah (npr. kot interesna dejavnost v šoli), pa tudi učitelji plesa v plesnih šolah. Za ples tipa šotiš so se uporabljala različna imena, vendar je poimenovanje sotiš najbolj pogosto v severovzhodnem delu Slovenije. Šotiš je k nam prišel iz nemško govorečih dežel (nem. Schottisch, škotski ples).

V prvi polovici 19. stoletja je bil splošno razširjen po zahodni in srednji Evropi in takrat najverjetneje prenesen na Slovensko. Zaradi oblikovne podobnosti se je večinoma poistil s polko. Parafrazo sotiša je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši plesni zapis sotiša iz Prekmurja v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je naredila Tončka Marolt leta 1951.

Šamarjanka je prekmurski ples v paru z dvodelno strukturo: za prvi del je značilna ponavljajoča izvedba dveh bočnih korakov in polobrata, za drugi del pa ponavljajoči polobrati v levo in desno. Plešejo ga ob melodiji v tridobnem taktovskem načinu.

Šamarjanka je parni ples, ki ga izvajata plesalka in plesalec. Ples je prekmurska različica vzhodnoštajerske mašarjanke, ki se je kot poseben plesni tip razvila iz mazurkine podvrste varšavljanke (Varsovienne). Ima dvodelno strukturo: za prvi del je značilna ponavljajoča izvedba dveh bočnih korakov in polobrata, drugi del zaznamujejo ponavljajoči polobrati v levo in desno. Izvedba plesa je tesno povezana z ustrezno melodijo v tridobnem taktovskem načinu, saj se koreografska struktura ujema z glasbeno. Šamarjanka je po strukturi obrnjena mašarjanka: prvi del šamarjanke je namreč pri mašarjanki drugi del plesa in obratno. Obrnjenost plesnih delov se kaže tudi v imenu, ki je nastalo po premeni glasov maš- v šam-.

Za ohranjanje plesa šamarjanke je poleg utelešenega plesnega znanja nujna tudi ustrezna plesna melodija oziroma inštrumentalna spremljava. Plesna melodija šamarjanke je dokaj preprosta in je del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin v Prekmurju (npr. Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodnozabavni ansambli, tamburaši).

Je del plesnega izročila Prekmurja in še živi med ljudmi. Še vedno jo plešejo na različnih plesnih dogodkih, poleg tega se šamarjanka redno pojavlja v (re)prezentacijah plesne dediščine Prekmurja v okviru (otroških in odraslih) folklornih skupin.

Kdaj so iz tuje govorečih dežel prenesli šamarjanko na Slovensko, ni mogoče natančno ugotoviti. Skromni podatki puščajo domnevo, da so jo plesali v drugi polovici 19. stoletja, glede na zapise besedil plesnih parafraz pa z gotovostjo trdimo, da je bila v plesnem repertoarju podeželskega prebivalstva v začetku 20. stoletja. Parafrazo šamarjanke je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši zapis šamarjanke iz Prekmurja, shranjen v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, je naredila Marija Šuštar leta 1946. Glede na obstoječe arhivsko gradimo vemo, da so domačini iz Beltincev v predstavitvi svojega plesnega izročila na velikem folklornem festivalu leta 1939 v Mariboru med drugim plesali tudi šamarjanko.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.

Prekmurska godba Bakovci in Folklorna skupina KUD Beltinci – Sotiš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: