Skip to content

Bakos.si

Poslovila se je velika pomurska pisateljica, pedagoginja in prevajalka

Karolina Kolmanič 29.9.1930 – 10.12.2020

Znana slovenska pisateljica, pedagoginja in prevajalka, Karolina Kolmanič, ki je bila rojena 29.9.1930, v Lomanošah pri Gornji Radgoni, kjer je nekaj časa obiskovala OŠ, je danes umrla v 91. letu življenja. Vedno hvaležna sogovornica je bila avtorica skoraj tridesetih knjig, proze, romanov, povesti in dramskih besedil, redno pa je objavljala tudi v različnih glasilih in revijah doma ter tudi na tujem. Prevajala je dela iz tuje literature, več njenih del pa je prevedenih v tuje jezike, nazadnje je denimo v angleškem prevodu izšla povest Srečno, srebrna ptica, o dogajanju konec 2. svetovne vojne v okolici Gornje Radgone. Poezija sicer ni bila njeno glavno področje delovanja, a je tudi več njenih pesmi uglasbenih, med drugim Zemlja prekmurska, Najina pot in druge. Bila je pobudnica in mentorica bralne značke, leta 2018 pa so v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti začeli podeljevati Karolinino bralno značko. Službovala je tudi kot učiteljica na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in v Murski Soboti.

Prva krajša prozna dela je Karolina objavljala v raznih revijah in časopisih, leta 1968 pa je izdala svojo prvo povest: Sonce ne išče samotne poti. Njej je sledilo delo Srečno, srebrna ptica (1972). Velik uspeh je dosegla z romanom o zdomcih Marta, hčerka vetra (1975). Tudi v romanih Sonce na belih listih (1980) in Tvoja skaljena podoba (1986) opisuje stiske v vsakdanjem življenju. Napisala je tudi mladinsko povest Sanje o zlatih gumbih (1983). Do sedaj je, poleg različnih krajših objav, izdala že skoraj 30 knjig, kot so: Sonce ne išče samotne poti, kratka proza (1968); Srečno srebrna ptica, povest (1972); Marta, hčerka vetra, roman (1975); Sence na belih listih, roman (1980, ponatis 1997); Sanje o zlatih gumbih, mladinska povest (1983); Tvoja sklenjena podoba, roman (1986); Sadovi ranjenih cvetov, roman 1988; Srebrno kolo, kratka proza (1990); Klanec viničarske Ane, kratka proza (1992); Sonce ne išče samotne poti, kratka proza (1992); Vračam vam soproga, roman (1993); Pozno poletje, roman (1994); Razcvet sončnice, kratka proza (1997); Lotosov cvet, roman (1999); Ni sonca brez senc, življenjepis (2000); Povejmo in se nasmejmo, zbirka dramskih besedil (2003); Zarja upanja, roman (2003); Njena razpoutja = Njena razpotja, kratka proza (2004); Alba, roman (2005); Čakam te, Dolores, roman (2005); Pesmi odljubljenih, roman (2007); Nila, roman (2010); Svetloba v srcu, kratka proza (2011); Šolski zvonec ne izzvoni, roman (2014); Lahko noč, ljubezen moja, roman (2015); Pozabljene pomladi, roman (2017); Tu je doma ljubezen lahko branje (2018); Novele (2019). Karolina sicer piše v slovenščini in nemščini, nekaj njenih del je prevedeno tudi v angleščino.

Prejemnica je nešteti domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Karolina Kolmanič, ki je ustvarjala praktično do zadnjega zaprtja oči, je živela in ustvarjala v Murski Soboti, in je bila članica Društva slovenskih pisateljev PEN od leta 1969. Je pa bila tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. V študijah in spremnih besedah o njenem opusu je mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan…

Rada je svoja literarna dela predstavljala v radgonskem muzeju Špital, kjer je obiskovala prve razrede osnovne šole. Vedno je v prijetnem in vesele kramljanj z rojaki, zlasti sovrstnicami in nekoliko mlajšimi znankami. Tudi meni je ob neki priložnosti zaupala: „Rodila sem se v Lomanošah. Vas sicer ni le korak od Radgone, je kar nekaj kilometrov. In ker so imeli geometri že takrat težave, je naša oddaljena zidana drvarnica, danes bi iz nje naredili počitniško hišico, stala v Podgradu. Meja na sredi dvorišča. Tako sem lahko rekla, da sem iz Lomanoš, ko sem šla po drva, sicer pa v Podgradu. Hiša stoji sredi polj, za njo je bukov gozdiček, a ne naš. Gornja Radgona je bila naša absolutna gospodarica. Tja smo pešačili po kakšne papirje, ne toliko kot danes, tja smo hodili v cerkev in seveda v šolo. Kakšen kilometrček poti med polji smo seveda do pozne jeseni prehodili bosi, mukotrpne čevlje smo si obuli na glavni cesti, posuti z gramozom. Veselo smo koračili po pamet in vedenje v šolo ob cerkvi svetega Petra. V nahrbtniku je bila najprej tablica, kak zvezek in lesena škatlica s svinčnikom in peresnikom. Radirka je bila že razkošje, tri barvice sem posojala v trisedežni dolgi leseni klopi. Imela sem otroško revijo Luč in pozneje Naš rod, kar smo brali vsi. In vendar sem že od prvih korakov vzljubila ta razred, predvsem zaradi dobrodušne, prijazne učiteljice. Da, že takrat sem vedela, da bom učiteljica. To in samo to“, mi je razlagala priljubljena pisateljica, ki je dodala, kako ji je Radgona vedno bila zelo pri srcu.

Draga Karolina, naj ti je večna slava in hvala, in naj ti bo lahka slovenska zemljica!

Zadnji dve fotografiji sta nastali 26.3.2003, na predstavitvi knjige v Spodnji Ščavnici (Foto_Ludvik Kramberger)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: